Messijeve zaigrane solze

FOTO: Guliveirmages.

Kolumna o Lionelu Messiju, njegovem odnosu do Barcelone in obratno, o razmerah v nogometu, o Argentinčevem odhodu in tudi očitkih, ki letijo na njegov račun.

Za začetek je treba povedati: Lionel Messi je bil v Barceloni vse. Sploh v zadnjih letih na igrišču številka osem, devet in deset. Kreator igre, asistent in golgeter. Statistično več kot desetletje na samem svetovnem vrhu v ustvarjenih priložnostih, asistencah in zadetkih. Pogosto tudi daleč pred vsemi.

Vsak klub na svetu bi bil vesel, če bi imel na enem od teh igralnih mest najboljšega na svetu, Barcelona je imela v enem igralcu vse tri.

672 golov in 305 asistenc pove veliko. Šest zlatih žog, šest zlatih čevljev za najboljšega evropskega strelca, osem nagrad za najboljšega strelca in devet za najboljšega igralca La Lige še več.

Potem so tu še štirje naslovi evropskega prvaka, deset lovorik v španskem prvenstvu in sedem v španskem pokalu, tri klubska svetovna prvenstva, trije evropski in sedem španskih superpokalov.

Messi je z Barcelono osvojil vse. Do svojega 23. rojstnega dne je bil že trikrat evropski in petkrat španski prvak. Potem je v naslednjih enajstih letih v Ligi prvakov zmagal le še enkrat, v La Ligi pa petkrat.

Da je Barcelona postajala vse manj konkurenčna, je bilo krivo predvsem slabo vodenje na vseh ravneh. Najprej Sandro Rosell, potem Josep Maria Bartomeu sta poskrbela, da se je v Barceloni vse manj govorilo o zmagah in vse več o minusu na računih.

Rosell je naredil veliko napak, iz rok mu je uspelo izpustiti tudi najuspešnejšega trenerja v klubski zgodovini in Messijevega stvarnika Pepa Guardiolo.

Bartomeu je med letoma 2014 in 2020 vlekel takšne poteze, kot da bi klubu namerno škodoval. Na nogometni tržnici je iz leta v leto nesramno nakupoval in v šestih letih ustvaril 450 milijonov minusa.

Z ekscesnimi odškodninami, ki so večkrat presegle sto milijonov evrov, pridejo tudi ekscesne pogodbe. Plača Antoina Griezmanna, za katerega je Barcelona odštela 120 milijonov evrov, je v petih vredna še skoraj dvakrat toliko. Skoraj 350 milijonov evrov za nogometaša, ki je v dveh letih v majici Barcelone zbral 35 golov in 17 asistenc. Seštevek Messijevih golov in asistenc v teh dveh letih je 110.

Res je, proračun Barcelone je močno bremenila tudi Messijeva leta 2017 podpisana štiriletna pogodba, vredna 555 milijonov evrov, pod katero je podpis pustil Bartomeu. Toda to je bila ena njegovih redkih potez, ki je prinesla plus. Messi je namreč po oceni številnih strokovnjakov v tem času ustvaril več kot tretjino letnega proračuna. V teh štirih letih je, tako ocenjujejo pri Forbesu, Barcelona z njim ustvarila 700 milijonov evrov dobička. Messi v Barceloni namreč ni vse samo na igrišču, ampak nasploh.

Po nekaterih ocenah danes vsak deseti turist v Barcelono obišče nogometni stadion. Pred Messijem je bil takšen en na 50. Sponzorske pogodbe Barcelone z Messijem in brez njega so drugačne. Vsaka klubska objava na družabnih omrežjih z omembo njegovega imena ponori. Na leto v klubski trgovini prodajo dva milijona njegovih dresov, ki stanejo od 100 do 200 evrov.

Ob vsem denarju, ki ji ga je prinašal, je Barcelona beležila razočaranje za razočaranjem. Olimpico in 0:3 proti Romi 2018, Anfield in 0:4 proti Liverpoolu 2019, za konec pa še lizbonskih 2:8 proti Bayernu 2020. Messiju, ki je eden najboljših športnikov na svetu, kot tak pa seveda želi zmagovati, je prekipelo. Želel je oditi, pa je bil spet izigran. Bartomeu je lani prelomil obljubo, zato je v Barceloni ostal.

Po prihodu novega predsednika je Messi spet zadihal s polnimi pljuči in kljub novi slabi sezoni Barcelone sklenil, da bo tam ostal do konca kariere. Po zmagoslavnem prihodu z južnoameriškega pokala se je s predsednikom Joanom Laporto hitro dogovoril za pol nižjo plačo, pristal pa bi verjetno tudi na nižjo, a tega pravilnik španske lige ne dopušča. Potem je odšel na Ibizo z družino preživeti zadnje dni dopusta pred začetkom nove sezone.

Ko je prišel nazaj, je mislil, da manjka le še podpis, potem pa šokiran prvič izvedel, da ga La Liga ne dovoli registrirati. Njen predsednik Javier Tebas je do takrat namreč dolgo molčal. Bil je sredi dogovorov o 1,4 milijarde evrov vredni pogodbi z ESPN, s katero je ameriška televizijska hiša zavlačevala ravno zaradi negotovosti o Messijevi prihodnosti.

Podpis se je zgodil, na vrata La Lige pa je medtem potrkal zasebni investicijski sklad CVC iz Londona, ki je za desetodstoten delež tekmovanja ponudil 2,7 milijarde evrov in s tem še malo bolj priprl vrata Superligi, za katero stojijo Američani, pri njej pa še vedno vztraja Barcelona.

Tebas je posel z Londončani videl kot orožje za izsiljevanje Barcelone in njenega predsednika Laporte, ta pa si je morda mislil, da bodo Barceloni, tako kot obema velikanoma španskega nogometa vedno, spet pogledali čez prste.

Ali pa se Messija želel znebiti nalašč. Kako si drugače razlagati, da je kljub temu, da je klub na robu bankrota, poleti pripeljal še Sergia Agüera, Memphisa Depayja, Erica Garcio in Emersona Royala.

Oba, Tebas in Laporta, pa sta že nekaj časa vedela, da možnosti za Messijev obstanek znotraj obstoječega pravilnika ni. Barcelona bi bila z Messijevo prejšnjo pogodbo na 110 odstotkih dovoljenega proračuna za plače, ob polovični bi bila pri 95, brez nje pa je na 80 odstotkih. Še vedno deset preveč. Zgornja meja La Lige je namreč pri 70 odstotkih. Svojih štirih novih nogometašev še vedno ne more registrirati.

Messi je pri 34 letih še vedno najboljši na svetu, a ne bo več dolgo, tako da ni več tako pomemben, kot je še pred nekaj leti bil. Zato sta ga, Barcelona in La Liga, precej lažje odžagala in žrtvovala za druge cilje.

Potem je moral Messi, sicer zelo introvertiran človek, ki javno govori zelo redko, nastopiti na najbolj pričakovani novinarski konferenci leta, morda tudi desetletja, za koga pa zagotovo tudi stoletja. Dolgih 21 let je stlačil v pol ure govorjenja. Leta 2000 je prišel kot majhen, prestrašen deček z zdravstvenimi težavami. Leta 2021 je govoril kot eden najboljših športnikov vseh časov.

Spomnil se je na december 2000, ko je kot 13-letnik v Barcelono prišel iz 10 tisoč kilometrov oddaljenega Rosaria. Na La Masio, kjer je s prijatelji ustvaril verjetno najbolj nadarjeno generacijo v zgodovini nogometa. Na podpis prve profesionalne pogodbe februarja 2004. Na oktober 2004, ko je na mestnem derbiju proti Espanyolu debitiral v članski ekipi. Na prvi maj in leto 2005, na njegov prvi gol na tekmi proti Albaceteju, ki ga je dosegel po podaji Ronaldinha. Na zadetka v finalih Lige prvakov na Olimpicu leta 2009 in Wembleyju dve leti pozneje, obakrat v mreži Manchester Uniteda, ko je bil drugič in tretjič evropski prvak.

Spomnil se je na hat-trick, ki ga je leta 2007 z 19 leti dosegel na el clasicu. Na gol po nepozabnem preigravanju proti Getafeju istega leta. Na štiri gole na eni tekmi v mreži Arsenala v četrtfinalu Lige prvakov leta 2010. Na 91 golov, ki jih je dosegel leta 2012. Na sijajen zadetek proti Athletic Bilbau v finalu kraljevega pokala 2015. Na gol v 93. minuti za zmago s 3:2 na Santiagu Bernabeu proti Realu leta 2017.

Ali pa na njegov zadnji zadetek v majici Barcelone, ko je maja letos v predzadnjem prvenstvenem krogu Barcelono popeljal v vodstvo proti Celti. Potem je izgubila, s tem pa ostala brez možnosti za naslov in zadnjo tekmo je izpustil. Mislil je, da se bo vrnil, a se ne bo. Odhaja tako, kot ni nikoli pričakoval.

Takrat je verjetno najverjetneje pomislil tudi na svojo družino. Na ženo in tri otroke, ki so se mu rodili v Kataloniji. Na prijatelje. Na vsa leta, ki jih je tam preživel. Potem je zajokal.

Marsikoga je ob tem stisnilo ob srcu, kdo je zagotovo zajokal z njim, veliko pa je bilo tudi drugačnih mnenj.

“Koga ganejo zaigrane solze preplačanega zvezdnika?”

“Če mu je tako hudo, bi pa ostal. Hinavec.”

“Odhaja drugam, kjer ga bodo lahko plačali.”

Tako in drugače misleči bi morali vedeti, da sklepanje pogodb, ki vplivajo na celotno nogometno ekonomijo in so marsikje, v Španiji pa sploh, večje od nogometa, ni tako enostavno kot dogovor za plačilo mizarske storitve brez računa.

Ob tem pa bi se lahko vprašali tudi to, ali bi šefu, nad katerim se pritožujejo že leta in je njihovo podjetje spravil na rob obstoja, sami ponudili zmanjšanje svoje plače. Ne za polovico, ampak za vsega pet odstotkov.

Če je odgovor pritrdilen, si zaslužite to, kar je po koncu svojega nedeljskega opoldanskega monologa dobil Messi. Stoječe ovacije.

Messijeve zaigrane solze

Delite :