Pred vnovičnim odhodom v Nepal je v intervjuju za Sportklub spregovoril legendarni slovenski alpinist Andrej Štremfelj. Ozrl se je na neponovljivo kariero, ki ga je vodila na polovico od 14 osemtisočakov, spontano najdbo smeri na Kangčendzengo, ki še danes velja za izjemen vzpon v alpskem slogu, in spregovoril tudi o sreči, ki mu jo prinaša življenjska sopotnica Marija.

Andrej Štremfelj velja za enega velikanov slovenskega alpinizma, ki je v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja za Slovenijo osvajal najvišja gorstva našega planeta. Takrat še v okviru tradicionalnih odprav, po vzoru vsi za enega, eden za vse. Na kar štiri od 14 osemtisočakov se je kot prva slovenska noga povzpela njegova. Na Gašerbrum I in Everest v navezi z Nejcem Zaplotnikom. Na Gašerbrum II mu je to uspelo v navezi z Bogdanom Biščakom, Vikijem Grošljem in Pavlom Kozjekom. S slednjim sta se kot prva povzpela še na Šiša Pangmo. Ob tem je nad 8.000 metrov splezal še na Broad Peak, Kangčendzengo (na južni in ne glavni vrh) in Čo Oju.

Od Kamnika do Everesta: Uspeh enega pomeni uspeh vseh

Alpinizem

1. Feb 2026 1

Alpinizem

1. Feb 2026 1

Ko alpinistu zrastejo krila

Alpinizem

4. Feb 2026 0

Alpinizem

4. Feb 2026 0

Z danes 69-letnim Kranjčanom, ki je leta 2018 postal tudi prvi Slovenec z zlatim cepinom za življenjsko delo, smo se dobili v njegovem domačem kraju. Priprave na vnovičen odhod v Nepal, kjer bosta sredi maja z ženo Marijo vodila skupino skozi pokrajino Dolpo, so več ali manj končane. Te dni pa mu, poleg plezanja, dneve krajšajo tudi čebele. V intervjuju za Sportklub se je spomnil na čase slovitih jugoslovanskih odprav, legendaren vzpon na Kangčendzengo, Nepalu nekoč in danes, ter spregovoril o nepopisni sreči, ki mu jo je prinesel “zadetek na loteriji”.

Intervju: Andrej Štremfelj

Zadnja leta, ko ste v pokoju, z ženo Marijo morda ne iščeta več toliko visoko letečih ciljev, ampak bolj tiste za dušo. Med drugim sta prehodila dolgo pot v Himalaji.

Da, veliko himalajsko pot. Drugače pa zdaj v glavnem vodiva, ker nama je tudi to v zadovoljstvo. Ne gre samo za denar, ampak tudi za odnos do ljudi, ki jih vodimo, za njihove občutke in doživetja. Mislim, da je to neko plačilo za vodnika. Če dobro opraviš delo, je to vedno lepo. Lani sem še vodil na Ama Dablam, kar je bil zame kot za vodnika še precej zahteven cilj. Tudi vrh je lep in zahteven, zato mi je bilo to zelo všeč. Zelo sem užival. Zdaj pa plezam čisto rekreativno, v skali in športno plezanje.

Kako pogosto se še vračate v Nepal?

Enkrat do dvakrat na leto.

Na 88-dnevnem potovanju sta 11 dni preživela v šotorih, vse ostale pa pri ljudeh. In to nenapovedano, preprosto sta potrkala na vrata.

Ja, to je Nepal. To se da samo v Nepalu.

Na eni od predstavitev ste dejali, da tam na Zahod gledajo z zavistjo, češ, kaj vse imamo. Kaj pa lahko mi zavidamo njim?

Mi jim lahko zavidamo bolj sproščen način življenja. Njih ne preganja čas, kot preganja nas tukaj. Mi smo tako storilnostno naravnani, da skušamo v svoje življenje spraviti ogromno stvari. Včasih imamo težave sami s sabo, ker vidimo, da nam to ne uspeva čisto. Po drugi strani pa nam oni resnično lahko zavidajo določene stvari, ki so za nas samoumevne in za normalno življenje zelo pomembne. Težave imajo z vodo, ker nimajo vodovoda. Imajo dobro pitno vodo in vode je dovolj, ampak treba bi bilo nekaj investirati in to urediti. Podobno je z zdravstveno oskrbo.

Enkrat sem se na tem prečenju zalotil pri takem razmišljanju. Prišla sva v kočo. Bila je razmeroma nova, ljudje so bili prijazni. Zvečer smo sedeli okrog ognjišča, sami smo bili, nobenega drugega gosta ni bilo. In sem jim zavidal to življenje. Rekel sem: “Pismo, tu bi jaz živel.” Naslednji dan je gospodinja čemerno sedela na stolu. Rekel sem: “Smo mogoče mi kaj narobe naredili?” Vodnik je odgovoril, da jo boli zob. Takrat mi je šele prišlo v zavest. Seveda, kaj naj zdaj naredi, če jo boli zob? Prvi zobozdravnik je recimo v Pokhari. Tja je treba peš, z džipom in še z letalom. To je zanje nepremostljiva ovira. Enako velja za druge bolezni. Ko pride do tega, so oni stokrat na slabšem kot mi.

Omenili ste tudi en paradoks.

Telefon ima skoraj vsak. V vsaki malo večji vasi, kjer ne dobiš toaletnega papirja in ne dobiš recimo ustekleničene vode, imajo trgovino z mobilnimi telefoni. To pa obstaja.

Se je Nepal zelo spremenil od takrat, ko ste bili tam prvič?

Težko si je predstavljati, kakšna razlika je. Zdaj sva na prečenju prišla tudi v kraje, ki so bili mogoče še bolj revni kot Khumbu pod Everestom leta 1979. Ta je bil že takrat nekoliko bolj turistično razvit. Drugje pa še vedno ni veliko bolje. Ponekod je še isto. Nekateri kraji so štirideset let za nami. Najboljši hotel je po urejenosti približno tak kot pri nas hotel s tremi zvezdicami. Edino, kar jim šepa, so tuši in voda. Bil sem v Namče Bazarju, osrednji vasi v Khumbuju. Toliko, kot je tam razvit turizem, ni nikjer v Nepalu. Ko smo prišli z Ama Dablama, sem se šel tuširat v spodobno kopalnico, pa ni bilo tople vode, ker tri dni ni bilo sonca in so vezani na sončno energijo. Nimajo pa urejeno, da bi se voda, če ni sonca, ogrela na elektriko v bojlerju.

Seveda pa se je Nepal razvil do neslutenih razsežnosti. Turizma je ogromno. Ravno zdaj sem gledal posnetek iz baznega tabora Annapurne. To je zdaj verjetno eden bolj priljubljenih trekingov, ker je zelo blizu. Ko je bil sneg in se je populacija zaradi tega malo zgostila, je bila tam kolona ljudi. Kot na Triglavu. Okolje je še vedno lepo, ampak doživetje je nekoliko pokvarjeno.

Leta 1975 je za Slovenijo padel prvi osemtisočak, Makalu. Takrat ste bili stari manj kot 20 let. Kako ste v tistem času gledali na te odprave?

Leta 1975, ko so splezali na Makalu, še nisem bil star 18 let. Takrat sem spoznal Nejca Zaplotnika in Tomaža Jamnika. Kranjčana, ki sta šla na to odpravo. Sledil sem njunim pripravam. Včasih smo šli z njima malo trenirat in že tam se je pokazalo, da še nismo zreli za takšno stvar, ker smo bili še precej slabotni. Takrat se je bilo z ljubljanske periferije težko prebiti v jugoslovansko odpravo. Moral si res izstopati. S tem, ko se je Nejc udeležil odprave in prišel na vrh, je nam mlajšim pokazal, da je to mogoče. Ko začneš v nekaj verjeti, pa se stvari hitro premaknejo.

Že dve leti pozneje pa ste skupaj z Nejcem stali na vrhu osemtisočaka Gašerbrum I.

Potem smo z Nejcem veliko plezali in trenirali. Čez dve leti sem šel z njim s tržiško odpravo v Karakorum in prišla sva na vrh. To je bil drugi osemtisočak za Slovenijo. Za Nejca drugi, zame prvi. Midva sva bila potem že precej resna kandidata za odpravo na Everest leta 1979, pa tudi sicer smo z vzponi izstopali. Z mojim bratom Markom in Nejcem smo opravili nekaj dobrih zimskih vzponov. Potem smo prišli na odpravo na Everest in vse se je tako izšlo, da sem prišel še na vrh Everesta.

Na letošnjem Festivalu gorniškega filma smo si lahko ogledali tudi film “Yu Everest 79” bosanskega režiserja Zehrudina Isakovića. V njem smo videli, da potrebuješ tudi nekaj sreče, da se znajdeš v tisti navezi, ki prva stopi na vrh.

Ja, tu se pokaže, da mora biti pravi človek ob pravem času na pravem mestu. Dobesedno. Tisti trije, ki so bili za nami, niso bili ob pravem času na tistem mestu. Bili so pravi ljudje in bili so na pravem mestu, niso pa bili tam v pravem času. Če se vse pokrije, potem je to to.

Na osemtisočaka sta z Nejcem Zaplotnikom dvakrat prišla kot prva Slovenca. Je bil on soplezalec, ki je na vas naredil največji vtis?

Večino težkih vzponov do leta 1979 sem naredil z bratom. Najin odnos ni bil več samo odnos dveh bratov, ampak odnos dveh prijateljev in dveh plezalcev. Fino je bilo, ker mi ni bilo treba iskati soplezalca. Včasih najti resnega plezalca za resen vzpon ni enostavno. Jaz sem ga imel doma, pri roki. Zvečer sva se usedla. “Greva jutri?” “Greva.” Pa sva šla. Zato je bilo najino sodelovanje tako plodno.

Vmes sem se seveda sem in tja odpravil tudi z Nejcem. Običajno sva šla plezat kaj težkega. Zlepa se nisva dogovorila za kakšno lahko stvar. Najino skupno plezanje je bilo zgoščeno in zahtevno, zato sva se res dobro spoznala. Na začetku je bil zame nek nedosegljiv idol. Potem pa učitelj, ker je takrat, ko sva midva začenjala, vodil alpinistično šolo. Jaz sem potem res hitro napredoval. Zdi se mi, da sem bil že v treh letih na Nejčevi ravni, kar se tiče plezanja. V Himalaji pa je bil še vedno nekaj konjskih dolžin pred mano.

Če za trenutek skočiva v leto 2018. Takrat ste doživeli res veliko čast, ko ste prejeli zlati cepin za življenjsko delo. Še eden od mejnikov, ki ima pripis “prvi Slovenec”. Veliko priznanje, kaj pravite?

Ta nagrada se mi zdi, da kljub vsemu nekaj pomeni in nekaj pove o človeku, ki jo je dobil, ker je ne dobi kar vsak. Leta 2018 sem bil šele deseti, ki jo je prejel, saj so jo začeli podeljevati deset let prej. Če samo pogledamo seznam tistih, ki so jo dobili pred mano, so to sama velika imena svetovnega alpinizma, ki sem jih tudi jaz, ko sem bil mlad, občudoval in si mislil: “Vau, to so pa carji.” Zdi se mi, da je to v alpinizmu vseeno veliko priznanje. Zlati cepin za vrhunski dosežek ima kljub vsemu nekoliko relativen pomen, ker se podeljuje za določeno leto. Upošteva se, kaj je bilo v enem letu preplezano, in se izbere. Ni nekega absolutnega merila. Pri izboru za življenjsko delo pa se verjetno vseeno gleda na celotno človekovo zgodovino, na vsa leta, odkar se ukvarja z alpinizmom.

Plezali ste v povsem drugačnem času osvajanja vrhov, kot ga spremljamo danes, ko so ekipe manjše in ni več odprav, ki bi trajale več mesecev.

Seveda, čas je prinesel svoje spremembe. Kdo si danes lahko vzame tri mesece prosto, da gre na odpravo? Zato se zdaj stremi k temu, da bi bila odsotnost čim krajša. Tudi Himalaja se je približala. Dalje se pride z letalom, dlje se pripelje z avtomobili, zato so pristopi precej krajši. V knjigi pišem, da je morda tudi zaradi tega danes raziskovanja malo manj. Oziroma danes se zelo veliko stvari najde na spletu.

Spomnim se, da mi je leta 1995, na aklimatizacijski turi za Čo Oju, od strani postala všeč stena Gjačung Kanga. To je sosednji vrh, ki je enako visok kot Gašerbrum III. To sta najvišja sedemtisočaka na svetu, visoka 7940 metrov. To je hrib, ki je za sponzorje nezanimiv, ker ni osemtisočak, zato je tja precej manj odprav. To steno sem videl, fotografije te stene pa ni bilo nikjer dobiti.

Zagotovo je bilo načrtovanje precej težje kot danes, ko lahko pobrskaš po spletu?

Odprave nisi mogel načrtovati. Nisi vedel, do kam se boš pripeljal, do kam bodo jaki prinesli opremo, kje boš imel bazo. Zato sva šla s prijateljem na izvidnico. Za štirinajst dni sva šla v Tibet, si vse pogledala, si ogledala steno, naredila krog okoli gore in pogledala še dve drugi steni. Danes je za večino to stran vržen čas. Zame pa je bil to eden lepše preživetih časov v Himalaji, ker je bilo polno raziskovanja in avanture. Tudi nisva točno vedela, ali se bo čez prelaze dalo priti ali ne. Skratka, šla sva. Tudi komunikacije s svetom ni bilo. Če bi naju tam zasul plaz, naju sploh nikoli ne bi našli. Kdo bi vedel, kje sva takrat bila?

Danes takšnega raziskovanja praktično ni več.

Vse je bilo še divje. Potem smo dobili satelitski telefon. Prav za Gjačung Kang. Telefon je bil v kovčku. Moral si ga odpreti, s kompasom iskati satelite, in ko si jih našel, se je povezal. Bila je kartica, na kateri si moral imeti dovolj kredita. Tone Škarja je tisti telefon uredil, kartica pa je bila skoraj prazna. Prišli smo v bazo, se javili domov, potem je nehal delati in doma so dober mesec mislili, da smo izginili, da nas ni več. Ni bilo ne duha ne sluha o nas. Odpravo smo še malo podaljšali, doma pa so bili že povsem obupani. Ko sem prišel v prvo vas s telefonom, sem poklical domov. To so danes nepredstavljivi časi.

Leta 1991 je skupaj z Markom Prezljem na alpski način preplezal prvenstveno smer na južni vrh Kangčendzenge (8476 m), ki je bila nagrajena z zlatim cepinom. 

To je zelo zanimiva zgodba. S Tonetom Škarjo sem bil leta 1986 v Tibetu na izvidnici za Šiša Pangmo. Odprava je bila načrtovana za leto 1989 in potem smo šli tja. Takrat me je Tone vprašal, ali me zanima Kangčendzenga. Plan je bil, da bi Slovenci kot nacija prišli na vseh štirinajst osemtisočakov, Tone pa je organiziral Kangčendzengo, ker so bili pred tem Slovenci samo na Jalung Kangu, stranskem vrhu Kangčendzenge. Takrat sem bil že toliko izoblikovan himalajski alpinist, da nisem bil za vsako stvar. Rekel sem mu, da bi šel, če bom našel možnost za kakšen prvenstveni vzpon.

Ko sva prišla s Šiša Pangme v Katmandu, sva šla na agencijo. Gledal sem po policah. Imam malo deformiran pogled na fotografije gora in sem zagledal nekaj zanimivega. “Vau, to je pa res super. Kaj je to za en hrib?” Vzel sem fotografijo v roke in takoj videl, kje bi bila dobra smer. Pogledal sem opis hriba. Kangčendzenga, južni vrh. Rekel sem: “Tone, grem. Evo, sem že našel.” Večina je šla po normalni smeri na vrh, midva z Markom pa sva šla na južni steber južnega vrha, ki ni glavni vrh, a me to ni motilo. Splezala sva res divjo smer. Mislim, da je bil Tone še leta 2000 na proslavi petdesetletnice prvega vzpona na Kangčendzengo in takrat je bil to še vedno edini vzpon na Kangčendzengo v alpskem slogu. Tudi po normalni smeri v alpskem slogu nihče ni prišel gor, ker je hrib ogromen. Midva sva plezala pet dni, šesti dan pa sestopila. Brez kisika do skoraj 8500 metrov. Resna avantura.

Kako se je zdaj spominjati vseh teh podvigov?

Zdaj, ko postajam starejši, so mi te stvari včasih že nepredstavljive. Z Marijo sva prišla pod kakšen hrib, pa sem rekel: “Ne verjamem, da sem to sploh lahko splezal. To je nemogoče, to je tako daleč.”

Je kakšen osemtisočak, za katerega vam je žal, da se nanj niste povzpeli?

Pravzaprav mi je žal samo, da nisem nikoli poskusil na Makaluju. Tudi od daleč je videti lep. Mogoče bi si želel še enkrat poskusiti na K2. Enkrat smo, pa smo morali približno šeststo metrov pod vrhom odnehati zaradi slabega vremena. Potem sem imel idejo, da bi šel nekaj plezat v alpskem slogu, pa nisem dobil soplezalca. Prišli so drugi cilji, pa nisem nikoli šel. Ta dva mogoče. Predvsem na Makalu sem si res želel.

Žal je sestavni del alpinizma tudi smrt. V knjigi ste opisovali, da ko se je ponesrečil Nejc Zaplotnik, niste mogli verjeti, saj ste bili prepričani, da se njemu res ne more nič zgoditi. Kako se vam je takrat spremenil pogled na plezanje?

Zdi se mi, da veliko ljudi potem kar neha plezati. Jaz sem vedno iskal razloge, zakaj se je to zgodilo, in se skušal iz tega nekaj naučiti, ker so me hribi tako vlekli, da sem vedel, da zaradi tega ne bom nehal plezati. Nikoli mi ni prišlo na misel, da bi rekel, zdaj imam pa tega dovolj, to je prenevarno zame. Enostavno sem verjel vase, da se mi bo izšlo. Bilo pa je težko. Najtežje mi je bilo prvič, ko se je ponesrečila Marijina sestra Barbara, ko sva skupaj plezala. Drugič pa potem Nejčeva nesreča, ker je bila tako nenavadna. Plaz na ravnem, tam, kjer bi človek rekel, da si povsem varen. Ampak zgoraj se je podrl tako ogromen kos ledu, da je plaz pometel še čez celo ravnino. In da si ravno takrat ti tam, to se mogoče zgodi enkrat na dvajset let. To mi je dalo misliti.

Postavili ste si vprašanje, zakaj plezam, zakaj tvegam in se izpostavljam. Ste našli odgovor?

Zdelo se mi je, da se z dobro pripravo in dobro izbiro cilja nevarnosti vseeno precej zmanjšajo. To tveganje sem bil pripravljen prevzeti nase oziroma se ga pravzaprav nikoli nisem čisto zares zavedal, ker sem bil vedno, ko sem šel na odpravo, prepričan, da pridem nazaj. Tega sem bil navajen že od začetka. Z bratom sva bila edina otroka v družini in že takrat so naju spraševali, ali ne čutiva nobene odgovornosti do staršev, ker skupaj plezava tako težke stvari.

Tudi potem, ko sva se z Marijo poročila, sva zaupala drug drugemu. Verjela sva drug v drugega in se nikoli nisva pogovarjala o tem, kaj pa, če se komu kaj zgodi. Takrat je bilo sicer malo težje, ker sva doma puščala otroka, in to je bilo vseeno težko. Od doma sva pogosto šla s trdnim sklepom, da na nevarnih območjih ne bova hodila skupaj, ampak sva potem običajno na licu mesta ocenila, da tveganje ni tako veliko, in sva v večini primerov vseeno hodila skupaj.

Veliko podvigov ste dosegli z ženo Marijo. Po skupnem Everestu sta menda šele naknadno izvedela, da sta bila prva zakonca skupaj na vrhu?

Ni bil najin cilj, da bi bila prvi zakonski par na vrhu, ker bi bil to napačen motiv. Zamejski Slovenci, ki so odpravo organizirali, so me prek Tomaža Jamnika, ki je bil vodja odprave, povabili zraven. Moram reči, da mi to ni bilo povsem všeč. Kaj bom še enkrat na Everestu in to po neki lažji smeri? Potem pa sem začel razmišljati. Povsem slučajno, pri kosilu, sem se spomnil in rekel Mariji: “Čakaj, če bi šla ti zraven, potem bi imel motiv. To bi mi bilo pa fino.”

Ona je bila seveda takoj za. Potem sva še nekaj mesecev razmišljala, ali je pametno, da greva oba na tako odpravo. Sicer sva bila štiri leta prej že na Broad Peaku. Marija je imela potem res ogromen motiv, da postane prva Slovenka na vrhu Everesta. Tam se je videlo, kako pomembna sta glava in motiv za tak vzpon, da ni vse samo v nogah.

Na kakšen način?

Jaz sem bil za Everest vrhunsko pripravljen. Ko smo se obrnili na smer, ki smo jo imeli v načrtu, sem videl, da je za to ekipo pretežka. Zapadlo je tudi preveč snega in bilo bi nekoliko nevarno. Ko smo se obrnili na normalno smer, mi je motiv malce padel. Potem sem se znova motiviral s tem, da bom skušal priti na vrh brez kisika. Takrat bi bil prvi Slovenec brez kisika na Everestu. Ampak na južnem sedlu je ponoči tako pihalo, da smo razmišljali, ali bi sploh šli proti vrhu. Takrat sem se odločil, da bom vseeno šel s kisikom, ker nisem hotel tvegati, da bi dobil ozebline. Obenem pa sem izgubil motivacijo. Nisem imel več nobenega motiva.

Težko sem hodil, Marija pa je hodila za menoj in me vsake toliko časa priganjala: “Pojdiva, dovolj se je počivalo.” Šele na južnem vrhu, ko sem začutil, da je vrh res blizu, se je motiv vrnil. V bistvu je Marija na Everest prišla lažje kot jaz. Iskreno povedano. Za Marijo je tudi znano, da ima na začetku izjemne težave z aklimatizacijo. Bruha, slabo ji je. Če bi kdo videl, kar sem jaz z njo doživel v eni noči na taboru ena, bi rekel: “Ženska, pojdi domov, s tabo ne bo nič. Ne hodi več v hribe.” Ampak ona vztraja in vztraja. Ko se enkrat navadi na višino, tudi zadnji vzpon zanjo nikoli ni težava.

Je to, da sta bila z Marijo skupaj na Everestu, eden izmed vrhuncev vaše kariere?

Je. To je bilo enkratno doživetje. Zdaj pišem drugo avtobiografijo in sem razmišljal, da sva imela tudi na Broad Peaku lepo vreme in nisva bila tako zelo utrujena, ampak sva bila skupaj z dvema, ki sta bila čisto na koncu. Zato na vrhu nisva bila sproščena, skrbelo naju je, kako bomo vsi prišli dol.

Na vseh drugih vrhovih se je vedno mudilo. Ali je bilo slabo vreme, ali je bila megla in nismo vedeli, kako bomo prišli dol, ali se je bližala noč in si bil v skrbeh. Na Everestu leta 1990 pa je bilo lepo vreme, nisva bila preveč utrujena in ni bilo resne skrbi, kako bova prišla dol. Res je bilo super. Doživela sva vrh. Tudi gneče ni bilo. Kakšen človek je prišel, ampak ni bilo gneče. Po eni uri, ko smo šli dol, smo sestopili še do tabora tri.

Če zdaj primerjam s komercialnimi odpravami, mi smo šli ob petih zjutraj, ob enih smo bili na vrhu in pred večerom sva bila v taboru tri. Danes odhajajo ob polnoči, so s prvim svitom na vrhu in se potem s težavo privlečejo do južnega sedla. To je danes povsem druga pesem.

Je to, da ste našli življenjsko sopotnico, ki je z vami tako kompatibilna tudi glede gora, ena večjih življenjskih zmag?

Največja. Večja kot vsi vzponi. Mislim, da sem že v prvi avtobiografiji napisal, da je žena, s katero se res dobro razumeš, čisti dobitek na loteriji. Če gledam druge ljudi, koliko imajo zaradi tega težav in stresa, vidim, kako dragoceno je to. Jaz sem se domov vedno rad vračal. Rad sem bil doma in to je bil zame dom v pravem pomenu besede. Kraj, ljudje, okolje, vse skupaj. To je bilo sidro v mojem življenju. Nek varen pristan, kamor sem se vedno želel vrniti.

Tudi Marija je dostikrat rekla: “Ej, danes je lepo vreme. Danes greva z otroki v hribe.” Jaz sem hotel plezat, ampak mi je bilo vsakič dobro in že takrat sem ji bil hvaležen, da me je spravila v to. Danes sem ji še bolj, ker so tudi otroci zaradi tega normalno zrasli. Zdaj imamo zelo dobre odnose. To me tako zadovoljuje, da bi me težko kaj drugega. V knjigi o najinem Everestu, “Objem na vrhu sveta”, sva zapisala, da bi brez teh treh otrok Everest izgubil ves svoj sijaj. Kaj bi bilo, če ne bi imela otrok? Bila bi tečna starca, naveličana vsega. To je povsem drugo življenje.

Z Marijo sta tudi ambasadorja projekta inPlaninec na Planinski zvezi Slovenije.

To je dejavnost znotraj Planinske zveze Slovenije, ki ima tudi več podskupin. Ena je GOGO, torej Gibalno ovirani gore osvajajo. To so predvsem ljudje na vozičkih, pa tudi slepi in gluhi. Zadeva je zelo dobro vodena. Jurček Novak in Marjeta Čič to vodita, res se trudita in vse je zelo dobro organizirano. Naju so prosili, ali bi bila ambasadorja teh projektov. Letos bodo prehodili portugalski del Camina, mislim, da v desetih ali dvanajstih dneh. Ena udeleženka ima multiplo sklerozo, dva sta slepa, nekaj je gluhih.

V tem sklopu sva recimo vodila slepe na Triglav. To izkušnjo sva imela že od prej, ker naju je znanec, ki je delal na IRIS, Centru za izobraževanje, rehabilitacijo, inkluzijo in svetovanje za slepe in slabovidne, vprašal, ali bi jih peljala na Triglav. Nama se je to zdel izziv. Ti ljudje so res hvaležni za vsako pomoč in imajo čisto drugo motivacijo, čisto drugačen pogled na svet. Jaz si v njihovi družbi mislim: “Ne bodi slabe volje niti trenutek, dokler si zdrav. Nimaš nobenega razloga.” Sodelovanje z njimi je obema veliko dalo. Zdi se mi super in rada sodelujeva.

(Ne)spregledana nasilna plat kandidata za slovenski potni list

Košarka

17. Apr 2026 4

Košarka

17. Apr 2026 4

Obeta se zgodovinski polom Olimpije in Maribora

Nogomet

29. Apr 2026 4

Nogomet

29. Apr 2026 4