Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pogovarjali smo se z varuhom športnikovih pravic Rožletom Prezljem. Nekdanji vrhunski skakalec v višino in trikratni udeleženec olimpijskih iger je spregovoril o primerih, s katerimi se srečuje v svoji funkciji, ki v mednarodnem športnem prostoru velja za unikum. "V Sloveniji imamo dobre nastavke, kar pa še ne pomeni, da se jih ne da še izboljšati," pravi 44-letni doktor prava.
Vse od leta 2018 imajo v Sloveniji varuha pravic tudi športniki. Funkcijo od samega začetka opravlja Rožle Prezelj, ki se ga številni spominjajo kot odličnega skakalca v višino. Danes 44-letni nekdanji atlet in uspešen atletski trener se lahko pohvali s številnimi položaji tudi v mednarodnih športnih organizacijah kot tudi doktorskim nazivom na področju prava.
Samo v obdobju med 1. januarja in 31. decembrom 2022 je kot varuh obravnaval 35 različnih zadev, lani pa aktivno sodeloval tudi pri prelomnem dogovoru slovenskih nogometnih reprezentantk, ki so si izborile nove in boljše pogoje nastopanja za izbrano vrsto, s čimer so naredile velik korak k enakopravnosti.
“V osnovi varuh nima možnosti odločanja, ampak je institucija, ki skrbi za pravice športnikov, a je zelo pomemben tudi za pravice trenerjev. Varuh predvsem pomaga, usmerja, svetuje, pridobiva informacije in podaja neodvisne nasvete ter objavlja primere dobrih in slabih praks v športu. Na varuha se lahko obrnejo prav si – od posameznikov, športnih institucij, do državnih organov,” pojasni slovenski rekorder in trikratni udeleženec olimpijskih iger.
Varuh športnikovih pravic velja za relativno novo funkcijo. Kakšne so pravzaprav vaše zadolžitve in pristojnosti?
Institut varuha športnikovih pravic je začel delovati v sklopu Olimpijskega komiteja Slovenije, s sprejetjem zakona o športu pa je nato prešel na ministrstvo ter dobil zakonsko podlago za delovanje. Varuh predvsem pomaga, usmerja, svetuje, pridobiva informacije in podaja neodvisne nasvete ter objavlja primere dobrih in slabih praks v športu. Na varuha se lahko obrnejo prav si – od posameznikov, športnih institucij do državnih organov.
Pomembno je izpostaviti, da varuh športa ni odvetnik športnikom in strokovnim delavcem, temveč svetuje in pomaga športnikom in trenerjem, ko se ti na primer znajdejo v težavah. Lahko pa tudi pomagam v trenutkih, ko je spor že na vidiku, oziroma je ta že nastal in sprtima stranema pomagam najti rešitev
Za športnike oziroma vse ki se obrnejo name je najpomembnejše, da je pomoč in postopek pri varuhu zaupne narave in kar se da neformalen in brezplačen. Obenem lahko name športniki in športne organizacije naslovijo tudi pobude in poročila, ki jih lahko nato posredujem na primer vladi.
Je funkcija varuha športa slovenski unikum?
Tu smo Slovenci izjema oziroma, lahko bi rekli, pionirji. Letos smo letno in mandatno poročilo predvsem na pobudo Nemčije prevedli tudi v angleški jezik, saj se zelo zanimajo, kako imamo ta institut urejen. Prav tako sem z našim poročilom seznanili Svet Evrope. Varuhi se počasi pojavljajo tudi drugod, a zlasti v sklopu športnih organizacij. Pred Slovenijo je svojega ombudsmana že imel Olimpijski komite ZDA, ima pa ga tudi Svetovna protidopinška organizacija.
Koliko vam je pri opravljanju dela v pomoč pravna izobrazba?
Je zelo priporočljiva oziroma skoraj nujna, ni pa pogoj, saj je pomembno tudi dobro poznavanje športa. Sam sem bil vrsto letšportnik in tudi v klubu opravljam delo trenerja, prav tako pa sem doktoriral s področja pravnega urejanja športa, zato imam s tega vidika dobro izhodišče. Gre za dobro sinergijo.
Ali športniki sploh vedo, da imajo svojega varuha?
Zagotovo bi bila funkcija lahko bolj prepoznavna. Z Olimpijskim komitejem Slovenije že vrsto let sodelujem in na športnih kampih mladim predstavljam institucijo varuha športnikovih pravic. A gre za proces. Tisti, ki hočejo, oziroma se zanimajo, kako rešiti določeno težavo, že stopijo v stik z mano. Res pa je, da imam več klicev iz atletskih krogov. A to še ne pomeni, da je težav tam več, ampak le, da me kot nekdanjega atleta tam bolje poznajo in mi zaupajo. Prav zato je medijska izpostavljenost in promocija te institucije še toliko bolj pomembna.
S kakšnimi težavami se športniki, trenerji obračajo na vas?
Največ primerov, še posebej v mojem prvem mandatu, je bilo zaradi nadomestil za vzgojo mladih nepogodbenih in amaterskih športnikov. Govora je o nadomestilih, ko mladi športnik prestopi iz enega v drug klub in mora za to plačati. A pestrost primerov je zelo velika. Od primerov, ki so vezani na sistem vzgoje in izobraževanja, do reševanja statusov zaposlitve in štipendij. Veliko primerov se nanaša tudi na nepravilnosti oziroma odločitve športnih organizacij. Name se obrnejo predvsem, ko ne dobijo primerne obrazložitve odločitve, ali pa je bila ta sprejeta mimo pravilnikov.
Problematika prestopov mladih v klube je očitno pereča, saj nanjo opozarja tudi Sindikat športnikov Slovenije in Sindikat profesionalnih igralcev nogometa Slovenije.
Očitno bi tudi pri nas rabili primer, kot je bil Bosmanov, da bi rešili to težavo. Mladi športnik tako ali tako nima izbire. Pravilniki so, kakršni so, mladi športnik pa se težko zoperstavi zvezi. V sodelovanju z inšpektoratom smo dosegli, da lahko športnik dobi izpisnico, a še naprej ostaja odprto vprašanje plačila nadomestila. Kako se rešuje ta težava, je nato že izven moje domene.
Gre za sivo polje, kjer bi morali za rešitev vložiti več napora. Razumem klub, če je vložil sredstva in delo v razvoj športnika, a naj se to ovrednoti. Sedaj se vse rešuje le na podlagi registracijskega pravilnika. Na koncu se zato velikokrat izkaže, da klubi želijo bajno nadomestilo zgolj zato, ker je športnik njihov član.
Se problemi na tem področju stopnjujejo?
Lahko bi dejal, da se stvari počasi izboljšujejo, ni pa še vse tako, kot bi moralo biti. Velikokrat so primeri prestopov in zaračunavanja nadomestil, kar me tudi najbolj moti, posledica zamer znotraj klubov. Včasih imam občutek, da gre le za izkazovanje moči ter avtoritete, lahko tudi nagajanje in ne za ekonomsko računico.
Kako pogosto se na vas obračajo profesionalni športniki?
Načeloma se ti name sploh ne obračajo. Pomoč pri meni poiščejo predvsem starši, mlajši športniki ali pa starejši športniki, olimpijci in nekdanji olimpijci.
Vsako leto objavite tudi letno poročilo, v katerem naslovite težave, ki pestijo športnike. Koliko so vaša poročila in priporočila upoštevana?
Sem optimist, stvari se počasi izboljšujejo. A zakona, nekih zgodovinskih ustrojev športnih organizacij in miselnosti ljudi se ne da spreminjati čez noč. Sam vidim veliko priložnost za izboljšavo. Letos se pripravlja nov nacionalni program, zato upam, da se bodo priporočila v mojem poročilu upoštevala.
Ste zaradi svojega delovanja deležni političnih pritiskov oziroma pritiskov športnih funkcionarjev?
Ne vem, ali oni vedo, da na takšne stvari ne pristajam. Integriteta in etika sta zame na prvem mestu, vedno tudi povem, kaj mislim. Zaradi tega pri marsikomu nisem najbolj priljubljena oseba, a takšno je moje življenjsko vodilo. Neposrednih pritiskov sicer še nisem bil deležen.
Načeloma sem z ministrstvom in športnimi organizacijami vselej dobro sodeloval. Imam občutek , da jim je v interesu, da se stvari uredijo. A kot sem dejal, letos bo sprejet nacionalni program, za katerega si bom zelo prizadeval, da se področja, ki se mi zdijo pomembna v športu, uredijo. To bo pravi pokazatelj, kako resno jemljejo mene in moja priporočila.
Vas kot bivšega atleta funkcije v domači atletski zvezi ne zanimajo?
Imam drugačen pogled na atletiko kot trenutna vodilna struktura. V atletiki raje delujem kot trener, kar me zelo navdihuje. V veliko zadovoljstvo mi je, da lahko znanje in vrednote prenašam naprej na otroke in mladino. Delujem v Atletskem klubu Kranj, kjer sem tudi sam tekmoval. Zdaj imamo že 500 članov, pod njenim okriljem pa deluje Atletska šola Brigite Bukovec in Atletska šola Rožle Prezelj, kjer je aktivnih okoli 400 otrok.
Nekaj najstarejših in najboljših treniram tudi sam. Med njimi tudi Lio Apostolovski, zelo perspektivne pa so tudi Lana Andolšek, Katjuša Jordan Nadižar in Ajda Meglič. To je moj način, na katerega sem vpet v slovensko atletiko. V preteklosti sem bil precej prisoten tudi v mednarodnem merilu, sedaj sicer nekoliko manj.
Vpetosti v domačo zvezo si niti ne želim. Velikokrat so trdili, da imam v zvezi velike ambicije, kar pa ni res. Tudi kot varuh je ne morem imeti. Vlogo varuha opravljam z veseljem in užitkom in mi predstavlja prioriteto v življenju, saj verjamem, da na tem področju lahko postorim veliko dobrega in aktivno pripomorem, da se za mlade športnike v Sloveniji nekaj spremeni ter da jim poskušamo ustvariti varno športno okolje.
Ste še član sveta Svetovne atletike?
Nisem. Tam sem bil, ko sem bil še predsednik komisije športnikov, zdaj imam na zvezi le še pravne vloge. Sem pa član tamkajšnje revizijske komisije, kjer športnikom podeljujemo športna državljanstva, ko se odločijo za prestop. Pri nas sta bila takšna primera na primer Marija Šestak in Merlene Ottey.
Prav tako sem v Svetovni protidopinški organizaciji član neodvisnega etičnega sodišča, pri Svetovni atletski zvezi pa sem bil član komisije za preiskovanje dopinga v Ruski atletiki. Dva mandata sem bil član nadzornega odbora športnikov pri Mednarodnem olimpijskem komiteju (The Athletes’ Declaration Steering Committee, op. p.), kjer smo pripravili in nadzirali implementacijo deklaracije športnikovih pravic in obveznosti, ki jo je leta 2018 sprejela skupščina Mednarodnega Olimpijskega komiteje in je postala del Olimpijske listine.
Kakšno je vaše stališče glede nastopov ruskih in beloruskih športnikov na olimpijskih igrah?
Vprašanje je zelo težko in tudi odgovor zato ni enoznačen. Vedno izhajam iz stališča športnika in v to vlogo postavljam sebe. Velikokrat se vprašam, če za primer vzamem beloruske športnike, kakšna je njihova krivda, da so sankcionirani in ne smejo tekmovati. Za nastop na olimpijskih igrah so trenirali deset, petnajst let, zdaj pa zaradi drugih zadev, ki niti niso v njihovi moči in jih ne morejo spremeniti, ne morejo na tekmovanje. A po drugi strani razumem tudi trpljenje športnikov na drugi strani.
Vendarle so med sankcioniranimi športniki tudi takšni, ki aktivno in zavestno podpirajo Putinov režim ter sodelujejo pri širjenju tamkajšnje propagande.
To je drugo… Prav zato ni smiselno vse športnike metati v isti koš, da so vsi podvrženi istim sankcijam. Obravnavati bi morali vsak primer posamezno, kar se je že delalo pri Svetovni atletiki v primeru problematike ruskega dopinga. Ruski atleti so morali izpolnjevati določene kriterije, da so lahko nastopili. Mislim, da je to mogoče tudi sedaj in ne predstavlja tako velikega bremena. Stvari seveda niso črne in bele, a kot pravnik težko sprejemam “generalne” sankcije.
Se tudi v prihodnosti vidite v kateri od funkcionarskih vlog pri Svetovni atletiki?
Nisem oseba, ki bi bila obsedena s funkcijami. Moja velika želja je, da položaj varuha športnikovih pravic v naslednjih letih še nadgradimo in našim športnikom omogočimo razvoj v športu, zaščito in varno okolje. V Sloveniji imamo dobre nastavke, kar pa še ne pomeni, da se jih ne da še izboljšati. Nimamo slabega modela, ga je pa treba prilagoditi času in prostoru. Prostora za razvoj integritete, transparentnosti, demokratičnosti športa tako na državni kot lokalni ravni, je še precej. Menim, da bomo le tako lahko zaščitili posameznike in povečali konkurenčnost slovenskega športa v tujini.
