Dotaknili smo se teme, ki je aktualna, a v družbi še vedno stigmatizirana. Psihičnih težav športnikov. "Napredek je, a se o tem še vedno premalo govori," nam je povedala športna psihologinja Eva Kovač. Govorili smo tudi z nekdanjim nogometašem Gašperjem Kurežom, ki je javno spregovoril o boju z depresijo, in preverili, kdo od svetovno znanih športnikov je še govoril o svojih težavah.

Razdražljivost, preutrujenost, upad motivacije, nihanje razpoloženja in ne nazadnje pritisk rezultata. Težav, s katerimi se spopadajo vrhunski športniki in vodijo v duševne stiske, ni malo in še zdaleč niso neobičajne.

Ko je leta 2011 samomor napravil akrobatski smučar in dobitnik srebrnega olimpijskega odličja Jeret Peterson, je njegov prijatelj in tekmovalec v bobu Steven Holcomb posvaril pred epidemijo depresije in samomorov v profesionalnem športu. Šest let pozneje si je življenje vzel še sam.

Medtem ko lahko duševne težave prizadenejo kogarkoli, naj bi jim bili profesionalni športniki še posebej podvrženi. Kako razširjene so med njimi, je sicer težko natančno ugotoviti, a po podatkih Mednarodnega olimpijskega komiteja naj bi se z anksioznostjo in depresijo, ki sta najbolj pogosti psihični težavi, spopadalo skoraj 45 odstotkov športnikov.

Da je odstotek še mnogo višji, je prepričan olimpijski šampion Michael Phelps. Nekdanji plavalec meni, da se z neko obliko t.i. postolimpijske depresije sooča vsaj 80 odstotkov olimpijcev.

Pred velikimi dogodki in tekmami je ranljivost med športniki še toliko večja. Tako kot tudi ob za športnike najtežjem koraku – upokojitvi. Ta zna biti še toliko bolj nevarna, če v času karier niso mislili in načrtovali, kaj bodo počeli po koncu športne poti.

Duševne težave so še vedno tabu današnje družbe, čeprav so v njej zelo prisotne. V zadnjih dveh letih še bolj. Medtem ko vsak zlahka pove, da je bil na obisku pri zdravniku, bo o tem, da je poiskal strokovno pomoč zaradi psihičnih težav, govoril redkokdo. Pa čeprav se jih, tako kot zlom gležnja, da pozdraviti.

Pri športnikih, ki so v očeh javnosti brezhibni, neustrašni gladiatorji, so psihične težave še bolj stigmatizirane. Pa čeprav so tudi možgani tako kot mišice del telesa. Z zlomljeno nogo na tekmovališče zagotovo ne bodo odšli. S psihičnimi težavami pogosto odhajajo.

“Po televiziji se morda zdi, da je športnikom lepo, a bržkone jim je še težje kot tistim v običajni službi, saj so neprestano pod pritiskom rezultata. Breme je lahko tako veliko, da naprej preprosto ne gre več,” nam je zaupal eden od dveh sogovornikov v tokratni temi, bivši nogometaš Gašper Kurež, ki je o svojem boju z depresijo odkrito spregovoril v svojem blogu.

“Duševno zdravje vpliva na številne vrhunske športnike, a še vedno ne dobiva pozornosti, ki bi ga moralo. Športnikom je o tem težko govoriti. Če bomo ta tabu razbili in osveščali ljudi, lahko to spremenimo,” je povedala športna psihologinja Eva Kovač.

Eva Kovač, psihologinja: Pomembno je, da o tem govorimo

“Najpogostejša dupševna motnja v športu je depresija, pogoste so tudi motnje hranjenja, predvsem v estetskih športih (ritmična gimnastika, ples) in športih, v katerih telesna masa igra pomembno vlogo pri kvaliteti nastopa (smučarski skoki) ali pa v športih, v katerih se nastopa v kategorijah glede na težo (boks, kickbox, judo..). Pogosto se srečujemo tudi z odvisnostmi – alkoholizmom, odvisnostmi od iger na srečo, vadbe ter z anksioznimi motnjami,” nam je pojasnila športna psihologinja in psihoterapevtka Eva Kovač..

Opozarja, da težav nimajo samo vrhunski športniki. “Ni zgolj vrhunski šport tisti, ki povzroča pritisk. Ne smemo pozabiti pritiska tekem in lastnih pričakovanj, pričakovanj drugih na nižjih ravneh tekmovanj,” je dejala in dodala, da se največ psihičnih težav pri športnikih lahko pojavi v času poškodb in ob koncu kariere.

“Težave se lahko pojavijo tudi pri posameznikih, ki celotno svojo identiteto zgradijo zgolj na tem, da so športniki. Da je vse podrejeno zgolj športu in športnem udejstvovanju, drugih vlog pa praktični ni. Takrat sta seveda neuspeh ali slaba forma podlaga za razvoj težav, predvsem razpoloženja, depresije. To se najpogosteje zgodi ob koncu kariere, ko identitete ‘jaz, športnik’, ni več. Kaj torej sem? Nevarno je, če športnik nima vizije ali cilja, kaj početi po koncu kariere,” je povedala.

“Nevarno je, če športnik ne ve, kaj početi po koncu kariere. V takšnih primerih športniki lahko posežejo po alkoholu, prepovedanih substancah ali drugih odvisniških vedenjih, zato jim svetujemo, da v svojem življenju najdejo tudi druge vloge, vire veselja in zanimanja,” je svetovala in potrdila, da so duševne težave v današnji družbi še vedno tabu.

Tabu psihičnih težav

“Še vedno pogosto slišim napačna prepričanja, da imajo duševne težave le psihično šibki ljudje. Da je stres odraz šibkosti in so ljudje s težavami v duševnem zdravju nori. Vsekakor stigmo krepi pomanjkanje znanja in ozaveščenosti o duševnem zdravju, stereotipi in strah pred tem, da bodo obravnavani drugače,” je povedala in z nami delila tudi anekdoto, ki jo je pri sodelovanju s športniki doživela.

“Ko me je eden od športnikov, ki so mu v klubu ponudili možnost dela s športnim psihologom, čakal pred pisarno, mi je rekel, da je tam po trenerjevih navodilih, ampak v resnici ni nor,” je dejala in pristavila, da je stigma med športniki toliko bolj prisotna pri športih, v katerih se igra na moč. Borilnih športih, hokeju na ledu, ragbiju, nogometu …

Vloga športnikov

“Mislimo, da športniki, ki so navzven samozavestni in nasmejani, ne morejo imeti težav, ampak pogosto je to le krinka. Številni pravijo, da so ogromno energije porabili ravno za to, da so prikrili svoje stiske,” je dejala.

“Ali bo ob teh težavah javno spregovoril, je stvar vsakega posameznika. Tisti, ki o tem spregovorijo, naredijo velik korak k ozaveščanju in rušenju stigme. Spodbudno je, da so v zadnjem času tudi nekateri največji zvezdniki spregovorili o svojih psihičnih težavah,” je ugotovila, a poudarila, da nove generacije o takšnih težavah govorijo precej bolj odprto, kot tiste v preteklosti.

“Hkrati pa je treba vedeti, da se lahko tisti, ki se izpostavijo, hitro soočijo z različnimi, tudi negativnimi mnenji ali kritikami, ki izhajajo predvsem iz nerazumevanja duševnega zdravja ali stereotipov in stigme,” je ob tem opozorila.

Možnosti za pomoč

V nadaljevanju smo se s strokovnjakinjo dotaknili tudi možnosti za pomoč. “Najprej se je treba zavedati, da težave v duševnem zdravju lahko doletijo vsakogar. Potem je dobro, da težave opazujemo in prepoznamo. Prvi korak pri prepoznavanju stresa ali duševnih motenj je zavedanje le teh. Potrebno je prepoznati simptome. Postajam žalosten, brezupen, strah me je, tesnoben sem, slabše spim, ne morem se odpočiti, imam veliko negativnih misli, srce mi hitreje razbija, obremenjujem se s telesno težo, razdražljiv sem, slabše nastopam…,” je povedala.

“Obstaja veliko tehnik samopomoči za različne oblike težav, za anksioznost, panične napade, depresijo, motnje hranjenja, izčrpanost, prekomeren stres … Pri blagih oblikah so lahko takšne tehnike zelo učinkovite. V kolikor pa posameznik zaznava, da težave težko kontrolira, takrat svetujemo, da se obrne po strokovno pomoč in se izogiba nepreverjenim ali alternativnim pristopom, ker se lahko težave še poglobijo. Prav tako svetujemo, naj ne čakajo, da bo bolje. Poiskati pomoč ne pomeni odraz šibkost, ampak obratno, odraz moči,” je sporočila.

Vloga medijev

Za konec smo spregovorili še o vlogi, ki jo imajo pri tej temi mediji. “Veliko lahko pripomorete k ozaveščanju in prepoznavanju psihičnih težav. Največ, kar lahko mediji naredite, je, da o takšnih primerih poročate objektivno, ne iščete senzacionalnosti, za komentar na temo določene motnje (in ne konkretnega primera) pa povprašate strokovnjaka, ki lahko določeno motnjo ali težavo poljudno pojasni. Ob tem se je treba izogniti kopanju po športnikovi zasebnosti,” je dodala in za konec opomnila še na nekaj.

Napake, ki jih delamo

“Velika napaka, ki jo javnost počne, je splošna predstava športnika kot močnega človeka, ki nikoli ne more imeti težav. Druga napaka je iskanje razlogov za težave športnikov, govorice, napačne razlage in sklepanja, zakaj je športnik razvil določeno težavo. Kaj je bil sprožilec, bo našel le športnik sam ob ustrezni podpori strokovnjaka. Skoraj nikoli težav ne povzroči le en razlog,” je obrazložila in zaključila z morda najpomembnejšo mislijo.

“Depresija, anksiozne motnje, motnje razpoloženja, motnje hranjenja … Vse to so težave, ki se jih lahko reši. Prav tako ni nujno, da se bodo še kdaj ponovile. Zato ne odlašajte in poiščite pomoč. Ne rabite stiske premagati sami,” je sporočila vsem ljudem, ki se spopadajo s psihičnimi težavami.

Nekateri športniki, ki so spregovorili o psihičnih težavah:

Simone Biles, telovadka:
Američanka je v svojem prvem nastopu na lanskih olimpijskih igrah odstopila, pozneje pa razkrila, da je želela zaščiti svoje telesno kot tudi duševno zdravje: “Po nastopu, ki sem ga izvedla, preprosto nisem hotela nadaljevati. Osredotočiti sem se morala na svoje duševno zdravje.”

Robert Enke, nogometaš:
Nemški reprezentančni vratar si je po večletnem boju z depresijo, ki ga je skrival pred javnostjo, 10. novembra 2009 vzel življenje. O svojih duševnih težavah ni nikoli spregovoril javno, zato je njegova smrt nogometni svet še toliko bolj pretresla.

Serena Williams, teniška igralka:
O svojem boju z depresijo, s katero se je prvič spopadla leta 2011 je ena najboljših teniških igralk vseh časov dejala: “Zdelo se mi je, da se mi zapira svet. Nisem mogla dihati. Potrebovala sem prostor.”

Mike Tyson, nekdanji boksar:
Ko se je boksarski šampion želel leta 2011 vrniti v ring, so zdravniki opravili oceno njegovega psihološkega zdravja in ugotovili, da je depresiven. K temu naj bi prispevalo tudi večletno uživanje prepovedanih substanc. “Imel sem izjemno negativno samopodobo. Ves čas sem pričakoval, da se mi bodo primerile slabe stvari,” je dejal borec, ki danes priznava, da je skušal storiti tudi samomor.

Lindsey Vonn, alpska smučarka:
Sedemintridesetletnica je pred leti javno priznala, da se že dobro desetletje bori z depresijo in da je ta njena največja tekmica. “Na nek način nisi več podoben samemu sebi, postaneš oseba, ki je več ne prepoznaš. Toneš vse globlje in globlje. Najtežje mi je bilo priznati, da potrebujem pomoč.”

Andreas Biermann, nogometaš:
Nekdanji igralec St. Paulija in Union Berlina je bil glede svojega boja z depresijo zelo odprt in je celo objavil knjigo z naslovom “Rdeč karton depresiji”. Po tem, ko je leta 2012 poskušal storiti samomor, je odšel na zdravljenje, ki pa je bilo neuspešno, saj ga je depresija dve leti pozneje dokončno zlomila. Ubil se je star vsega 33 let.

Gary Speed, nekdanji nogometaš in selektor Walesa:
Samomor je storil leta 2011, ko je imel le 42 let, njegova nenadna smrt pa je šokirala predvsem otoški nogometni svet. “Svoje počutje je skrival pred nami, saj se ljudje, ki trpijo za depresijo, ne borijo le proti bolezni, temveč tudi s stigmo, ki jo ta bolezen prinaša,” je dve leti po smrti Speeda dejala njegova sestra Lesley.

Tyson Fury, boksar:
Dvakratni svetovni prvak v težki kategoriji se z depresijo spopada že vse življenje, trpi pa tudi z bipolarno motnjo, zaradi česar se je v preteklosti vsakodnevno bojeval z mislijo o samomoru. “Duševno zdravje je najhujša bitka mojega življenja. Ko sem se zjutraj zbudil, sem pomislil, zakaj nisem raje umrl v spanju.”

Ronda Rousey, borka mešanih borilnih veščin:
Duševno stanje športnice se je močno poslabšalo leta 2015, ko je v ringu izgubila proti tekmici Holly Holm. “Po porazu sem se osamila in veliko prejokala. A čas je zelo dober učitelj. Verjeti moraš, da s časom minejo tudi najtežja obdobja,”je prepričana 35-letnica.

Naomi Osaka, teniška igralka:
Japonka je lani presenetila, ko se je na OP Francije odločila odstopiti po uvodnem krogu, kot razlog pa navedla depresijo. “Resnica je, da vse od leta 2018 trpim za depresijo, s katero se zelo težko spopadam,” je lani priznala športnica.

Športniki, ki so še spregovorili o duševnih težavah:
Paul Gascoigne (nogomet), Terry Bradshaw (ameriški nogomet), Sebastian Deisler (nogomet), Jean-Marc Bosnam (nogomet), Adriano (nogomet), Gianluigi Buffon (nogomet9, Aaron Lennon (nogomet), Andres Iniesta (nogomet), Danny Rose (nogomet), Michael Carrick (nogomet), Kevin Love (košarka), Chloe Kim (deskanje na snegu), Amando Beard (plavanje), Allison Schmitt (plavanje), Delonte West (košarka), DeMar Derozen (košarka), JaVal McGee (košarkar), Ray Allen (košarka), Stephon Marbury (košarka), Ron Artest (košarka) …

Gašper Kurež, nogometaš: Spregovoril sem, da bi pomagal

V Sloveniji je športnikov, ki bi javno spregovorili o duševnih stiskah, še veliko manj kot v tujini. Pred leti je svoje težave – sicer s poporodno depresijo – medijem zaupala nekdanja vrhunska atletinja Brigita Langerholc, v svojem blogu, ki ga je poimenoval Okostnjaki v omari, pa se je o boju z bulimijo razpisal kolesar Jani Brajkovič. Da so jo pestile psihične težave, je pred dvema letoma priznala tudi nekdanja biatlonka Urška Poje, v brezno depresije pa naj bi se po poročanju italijanskih medijev pogreznil nogometni reprezentant Josip Iličić.

“Po televiziji se morda zdi, da je športnikom lepo, a bržkone jim je še težje kot tistim v običajni službi, saj so neprestano pod pritiskom rezultata. Breme je lahko tako veliko, da naprej preprosto ne gre več,” nam je zaupal bivši nogometaš Gašper Kurež.

Nekdanji član Rudarja iz Velenja, Šmartnega, Drave in Zagorja ter brat napadalca ljubljanskega Brava Gala Kureža se je z depresijo spopadal več kot pet let, o svojem boju z njo pa – podobno kot Brajkovič – odkrito spregovoril v blogu. “Želel sem pomagati drugim športnikom in predstaviti svojo zgodbo, saj vem, da so duševne težave v športu zelo pogoste. Vsi treniramo, da bi nam nekoč uspelo. Na nekatere pritiskajo starši, nekateri sami nase.”

V spiralo negativnih misli se je ujel pri 17 letih, ko ga je udaril trener članske ekipe, s katero je treniral. Njegov svet in sanje so se mu, kot se je izrazil, v hipu razblinile na milijon drobnih koščkov, veselje do športa, ki ga je pred tem osrečeval vse življenje, pa povsem minilo.

V športu ni več čutil užitka

Vanj se je naselil strah pred neuspehom, ko so prišle še poškodbe, pa se je vse skupaj le še poslabšalo. Razmišljal je celo o samomoru. “Vseskozi sem bil slabe volje, izgubil sem motivacijo. Preprosto nisem mogel biti več vesel. Treniral sem dalje, a v športu nisem več čutil užitka, ki bi ga moral, če bi želel biti uspešen. Če izgubiš to veselje, je potem le še mučenje samega sebe.”

Stvari so se na bolje obrnile šele po odločitvi, da nogometa ne bo več igral profesionalno, temveč le še rekreativno. “Šele takrat sem prenehal pritiskati nase. Breme je popustilo, stvari so se počasi normalizirale in znova sem našel samega sebe,” je povedal Kurež, prepričan, da pot, ki jo je ubral za izhod iz depresije, morda ni bila najprimernejša. “Veliko bolje je, če si športnik čim prej poišče pomoč, ali pa že od samega začetka sodeluje s psihoterapevtom. Pomembno je, da si najde zaupnika.”

Želi si, da bi spregovoril nekdo renomiranega slovesa

Da je svoje težave delil s svetom, ne obžaluje. Odziv na njegove zapise je še danes velik, saj si je njegov blog doslej prebralo prek 15.000 ljudi. “Prejel sem ogromno sporočil športnikov s podobno zgodbo, kot je bila moja. Zelo me je presenetilo, pravzaprav šokiralo, da jih je toliko, ki se, oziroma so se spopadali s tem. Športniki se med seboj pogovarjamo predvsem o športu, ko je govora o psihičnih težavah pa noče nihče priznati, da se sooča z njimi,” je poudaril 26-letnik.

Tudi zato si želi, da bi o tej občutljivi tematiki morda spregovoril slovenski športniki renomiranega slovesa, saj bi s tem pomagali podreti stigmo, ki v družbi še vedno spremlja ljudi z duševnimi težavami. “Morda si enostavno ne upajo govoriti o tem, ker mislijo, da so osamljeni in da jim bo to nakopalo le še dodatno breme javnosti,” je zatrdil.

Vsem, ki se soočajo s podobno stisko kot nekoč on, pa sporoča, naj ne obupajo in si kar najhitreje poiščejo pomoč. “Svetujem jim, naj zaupajo v svoje sposobnosti, odmislijo, kaj se dogaja okoli njih in naj se ne obremenjujejo ter sledijo začrtanim ciljem,” je sklenil Kurež.

Kaj je depresija?
Več o tem …

Kaj je anksioznost?
Več o tem …

Katere duševne motnje še poznamo?
Več o tem …

Če ste v stiski, poiščite pomoč:

Posameznik, ki čuti hudo duševno stisko ali ima samomorilne misli, lahko strokovno pomoč poišče v organizacijah, ki ponujajo neposredno pomoč. Lahko se obrne na svojega osebnega zdravnika ali pa na eno od spodnjih služb oziroma skupin.

Pomoč v stiski:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan)
116 111 – TOM; telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24 ur na dan)