Pot do uspeha skozi smeh, jok in javno opravičilo

Kako se motivirati, ko osvojiš vse, kar se osvojiti da? Kako lahko tudi v poškodbi najdeš nekaj pozitivnega? Kdaj odpreti vrata svojega treninga tudi za tekmico? Kdaj se je vredno oglasiti na socialnih omrežjih? V kakšnih trenutkih je dovolj že pogled? Kako zvenita javna zahvala in opravičilo? V Sportklubovem dvojnem nedeljskem intervjuju odgovarjata najboljša športna plezalka na svetu Janja Garnbret in njen trener Roman Krajnik.

Pod lupo: slovenski obeti letošnjega poletja v Budimpešti

Atletika

1. Jul 2023 0

Atletika

1. Jul 2023 0

Wimbledon za telebane: ultimativni vodič po “sveti” travi

Grand Slam

1. Jul 2023 4

Grand Slam

1. Jul 2023 4

Ko pleza proti vrhu, sama rada poudari, da je vrh vedno na vrhu, je Janja Garnbret – sama. Sama je že večkrat priplezala do naslova svetovne in evropske prvakinje ter leta 2021, resda z enoletno zamudo, do olimpijskega zlata. Tudi ko po osvojenem balvanu skoči na blazino ali se z vrha težavnostne stene po vrvi zmagoslavno spušča do vznožja, je sama. A kmalu zatem je ob njej tisti, brez katerega si danes treningov in tekmovalne strategije ne more predstavljati. Pa tudi mukotrpne vrnitve po poškodbi ne. To je trener Roman Krajnik.

Da bi odkrili to skrivnost do uspeha ali vsaj občutili medsebojno dinamiko, smo se podali v njuno plezalno “svetišče”, kjer veljajo posebna pravila. Vrhniški objekt na prvi pogled ne predstavlja kakšnega pretiranega razkošja, hitro pa oba pristavita, da ponuja tisto, kar potrebujeta. Predvsem pa so stene z oprimki prazne, če jim plezalci ne dajo vsebine. In to vsebino Janja Garnbret in Roman Krajnik pilita iz dneva v dan.

V pripravah na avgustovsko svetovno prvenstvo je Janja Garnbret sinoči uspešno opravila generalko. Na njeni zadnji tekmi pred SP v Bernu v začetku avgusta je prepričljivo zmagala na tekmi težavnosti v Villarsu in prišla že do svoje 40. zmage v svetovnem pokalu! Ima jih kar deset več kot najbližja zasledovalka.

“O 40. zmagi na najvišji tekmovalni ravni nisem veliko razmišljala. Vedla sem, da je na dosegu, a sem to ‘izbrisala’ iz glave. Najbolj pomembno mi je, da uživam v tekmi in plezam tako kot znam,” je po sedmi zaporedni zmagi v Villarsu dejala Garnbret, a nato dodala: “Nisem oseba, ki bi štela zmage. Po drugi strani je noro, da sem dosegla 40. zmago v svetovnem pokalu, sploh po moji poškodbi.”

Veselje ob 40. zmagi v svetovnem pokalu. Foto: Lena Drapella/IFSC

“Zelo zahtevna perfekcionistka, za katero ni nič dovolj dobro. Ko je vedno veliko pregovarjanja, zakaj in kako,” previdno in z rahlim pogledom proti svoji plezalni varovanki odgovori izkušeni trener, ko ga poprosimo za preprosto oceno najboljše plezalke na svetu. “Ne bi si mogel želeti boljšega trenerja, kot je. V smislu, da je perfekcionist. Kot jaz. Okoli sebe imam rada perfekcioniste. Mi je v oporo, ve, kako reagirati v določenih situacijah, je prava oseba v vseh pogledih,” na podoben izziv odvrne 24-letna Korošica. In pogovor je hitro stekel …

Roman Krajnik in Janja Garnbret. FOTO: Jan Gregorc

Janja, po zmagi v Innsbrucku, ki ste jo doživeli zelo čustveno, ste na Instagramu objavili fotografijo s pripisom o klišeju, po katerem se športniki po poškodbah vračajo še močnejši. Očitno ste se prepoznali v teh besedah.

Garnbret: Vedno so vsi govorili, da prideš nazaj še močnejši, a nikoli nisem mogla tega zares občutiti. Do te poškodbe še nisem imela te priložnosti in bila sem srečna, da je bilo tako. Ko se poškoduješ, potem še bolj trdo delaš, da se vrneš nazaj močnejši. Zdaj sem to izkusila na svoji koži, zato je bil prvi finale balvanov po vrnitvi še toliko bolj čustven. Spomnila sem se na vse, kar sem morala dati skozi. Na trenutke joka, dvomov, če bom sploh še kdaj prišla nazaj ali ne. Imela sem dobre in slabe dni. Zato je bila vrnitev, sploh na najvišjo stopničko, kamor si vedno želim, tako čustvena. Po poškodbi je vse to toliko težje, predvsem zaradi dvomov in vsega, kar pride zraven. Ta izkušnja torej ni bila nič slabega, naučila me je nekaj, kar me bo spremljalo v nadaljevanju kariere. Vedno se bom lahko obrnila nazaj in si rekla, da sem nekaj dala skozi. In bom iz tega potegnila nekaj dobrega. Oziroma sem že.

Kako pa na to obdobje gleda trener?

Krajnik: Na srečo imam že nekaj izkušenj z raznoraznimi poškodbami, zato je bilo morda meni malček lažje. Na začetku, ko me je klicala po treningu v Gradcu, kjer se je poškodovala, sem reagiral z besedami: “Ali se šališ? Resno? Kako resno je?” In kar naenkrat je postalo zelo resno. Na začetku je bilo precej zahtevno za oba, predvsem zanjo pa je bilo prvih 14 dni zelo težkih, saj se še ni prav dobro vedelo, kaj točno je narobe. Na tem mestu moram reči, da sem bil malce razočaran nad našimi kolegi v zdravstvu. Prva magnetna resonanca namreč ni pokazala nič oziroma, da je vse v redu. Po dveh tednih je bil odgovor podoben, ona pa še vedno ni mogla normalno stopiti na nogo ali jo obremeniti. Šele po enem mesecu, ko smo po mojem “teženju” znova opravili pregled z magnetno resonanco, se je pokazala dejanska poškodba. Natrgan ligament in počena kost. Takrat smo končno vedeli, kje smo in kaj moramo delati. Na srečo medtem nismo izgubili veliko časa, ker je Janja lahko normalno trenirala po eni nogi. S terapijami smo začeli takoj, da se je poškodba čim prej celila. Potem je bilo pa pestro. Vzponi in padci, konstantno, iz dneva v dan. Bili so dobri in slabi trenutki, en kup joka in en kup pogovarjanja. Kljub vsemu jo moram pohvaliti, kako je vse skupaj prenesla, kako je delovala. Vsa čast.

Verjetno ste morali v teh trenutkih kot trener prevzeti tudi to drugo plat, torej ne zgolj fizične priprave, ampak se osredotočiti na občutke.

Krajnik: Zagotovo. Najprej je bilo veliko dodatnega pogovarjanja, prepričevanja … Nato pa je bilo treba narediti konkreten in dober načrt, prilagojen tej situaciji. To nama je zelo lepo uspelo. V mesecu in pol sva naredila toliko, kot bi nama brez poškodbe uspelo v treh mesecih. Po enem mesecu sem rekel: “OK, dobro, iz tega sva naredila samo plus. Zdaj pa poskušajmo čimprej vse sanirati do konca.”

Garnbret: Moram se mu zahvaliti in hkrati opravičiti (smeh), ker sem bila težka in naporna oseba v tem obdobju. On je bil kot trener filter. V afektu rečeš marsikaj, česar ne misliš resno. Tega ne sme jemati osebno, ampak se mora zavedeti, kakšna je situacija. Stal mi je ob strani. Res je, z njim sem delila vse dvome, vse strahove … Čez vse to je bil z mano. S trenerjem preživiš veliko časa, praktično vsak dan. Del čustev mora prevzeti tudi on. Se mu opravičujem in zahvaljujem hkrati. Še enkrat. (smeh)

Krajnik: Vsaj enkrat sem to slišal. (smeh)

Dotaknili smo se vprašanja odnosov med trenerjem in športnico. Marjan Fabjan je imel do svojih judoistk zelo trd odnos. Vez med Andreo Massijem in Tino Maze je bila specifična. Velikokrat se srečamo tudi s položajem, ko oče ali mama vodita sina ali hčerko. Posebna zgodba so tudi Zoran Zupančič in smučarske skakalke, ki so skupaj že od mladih nog. Kako bi se vidva opisala? Janja, potrebujete povišane tone ali vas prepriča strokovnost?

Garnbret: Odvisno od situacije. Roman zna biti … Kako naj se izrazim? (smeh)

Krajnik: Kar povej. (smeh)

Garnbret: Zna te potolažiti v trenutku, ko to potrebuješ. Zna pa tudi povzdigniti ton, da veš, kaj si naredil narobe.

Krajnik: Dodal bom samo, da je res odvisno od situacije. So dnevi in treningi, ko je ton zelo visok. Marsikdo bi se mogoče ustrašil, ampak oba veva, zakaj je temu tako. So pa dnevi, ko se ves čas zafrkavava in smejiva. To počnem že toliko časa, da znam začutiti situacijo, preprosto vem, ali je treba odreagirati mirno ali povzdigniti glas.

Dajeta vtis, da vlada sproščen odnos. Koliko časa pa preživita skupaj zunaj dvorane in v prostem času? Koliko se pogovarjata o drugih stvareh kot o plezanju?

Krajnik: Povsem normalno je, da gremo po treningu skupaj na kosilo ali večerjo. Tudi na tekmi preživimo cele dneve skupaj, sploh na kakšen prost dan. Treba je najti tudi druge teme za pogovor, drugače bi se nam lahko zmešalo. Imava res dober in pozitiven odnos.

Garnbret: Zelo pomembno je, da te trener pozna kot človeka in ve, kakšen si. Ne samo na treningu, ampak predvsem, kakšen si kot oseba. Potem je tudi na treningih lažje funkcionirati. Včasih se nama na tekmi sploh ni treba pogovarjati. Jaz ga samo pogledam in točno vem, če sem kaj naredila narobe. (smeh). Drugega moraš poznati kot osebo.

In se mu odpreti ter mu zaupati stvari, ki jih komu drugemu ne bi …

Garnbret: Ja, najslabše je držati stvari v sebi. Midva se poznava tako dobro, da včasih le vstopim v dvorano in Roman ve, koliko je ura. Jasno mu je, če me nekaj teži. Takrat moram dati to iz sebe. Drugače ne bi mogla narediti treninga na stotih odstotkih. Dobro se poznava.

Roman KRoman Krajnik in Janja Garnbretrajnik in Janja Garnbret — Roman Krajnik in Janja Garnbret FOTO: Jan Gregorc

Kdaj pa je bilo v tem odnosu najtežje? V pripravah na olimpijske igre 2021, morda zdaj po poškodbi ali pa v kakšni povsem drugi situaciji?

Garnbret: Izpostavila bi olimpijske igre. Še zdaj ne morem verjeti, da mi je takrat uspelo zmagati. Toliko pritiska z vseh strani nisem čutila še nikoli. Druga stvar pa je poškodba, ki je povsem obratna situacija, a po svoje – ista. Imava pa vedno tudi manjše, dnevne zadeve (smeh). Sem perfekcionistka, nisem zadovoljna z ničemer. Težko rečem: “To je to!” On pa stvari vidi drugače. In reče, da je bilo danes super, ampak jaz se s tem ne strinjam. Na dnevni bazi imava takšne manjše nesporazume, ki sploh niso nesporazumi, ampak so … Težko je definirati. Kot neko iskanje kompromisov.

Kako so že omenjene olimpijske igre vplivale na vajin odnos?

Garnbret: S strani trenerja nisem začutila niti najmanjšega pritiska, saj je tako zelo verjel v načrt in vame. Ni skrbel za nervozo. Če ti trener pokaže, da je nervozen in v nekaj ne verjame, boš tudi ti nervozen. On pa mi ni tega pokazal niti za sekundo, zato tudi sama nisem bila.

Je bila to igra?

Garnbret: Dala bi mu oskarja. (smeh)

Roman: Da, lahko rečem, da sem se v teh letih naučil tudi malce odigrati. Seveda je bila nervoza prisotna, saj je bila to za nas nova in velika situacija. Vsi so pričakovali Janjino zmago. Nihče se pravzaprav ni spraševal, ali bo osvojila kolajno, ampak so vsi ocenjevali, da mora biti zlata. Normalno, da je bila nervoza prisotna tudi pri meni, ampak jo je bilo treba pred njo na vsak način skriti. Očitno mi je kar uspelo. (smeh). Zadnji teden pred kvalifikacijami je bil … Mogoče najtežji teden v karieri. Bilo je veliko dvomov, slabih dni in slabih treningov. Slabih treningov v narekovajih seveda, slabih zanjo. Ampak na koncu mi je uspelo vse skupaj skriti. Prvi kvalifikacijski dan je po nastopu v hitrosti nastopila manjša kriza. Tega ne bom nikoli pozabil. Po hitrostnem nastopu je jokala kot dež. Ne vem, kaj se mora zgoditi nekomu, da tako neutolažljivo joče. Jaz kot jaz pa pridem do nje in se ji začnem smejati v obraz. Ona je ob tem še bolj jokala. Nato sem jo čim hitreje spravil na steno in še 10 ali 15 minut ogrevanja za balvane je jokala. Jaz pa sem ji samo dajal naloge, kako naj spleza. In potem se je zgodil klik. Vse je bilo vse super.

Roman KrajRoman Krajniknik — Roman Krajnik. FOTO: Jan Gregorc

Nagrada je bila, o to se vsi strinjamo, velika. Kaj pa potem, ko se zaveš, da si pravzaprav osvojil vse, kar se osvojiti da? Ko se prvič vrneš v telovadnico na steno, kaj vaju žene, kaj predstavlja bistvo nadaljnjega dela?

Krajnik: Verjetno to, kar ves čas omenjava. Da sva oba perfekcionista. Na vsakem treningu najdem pomanjkljivosti, najdem nekaj, kar bi lahko bilo bolje. Iz treninga v trening, iz tedna v teden napreduješ in si z lahkoto postavljaš nove cilje. Oba sva takšna, da si tega želiva. Tako ni težko najti novih ciljev, ki te ženejo vsak dan.

Garnbret: Seveda si želim zmag, vsako leto si postavim cilje. Ampak zame več šteje napredek. Po koncu vsake sezone sem se spraševala, ali je lahko sploh še bolje. Pa je bilo naslednje leto še boljše. Ko zdaj gledam naprej, si mislim, kako dobra šele bom. Sem perfekcionist, želim si biti fizično močnejša, ogromen napredek pa lahko naredim predvsem v psihičnem smislu. Na mentalnem področju še nisem izkoristila vsega potenciala. Po olimpijskih igrah pa se je zgodilo, da tri mesece nisem imela ničesar v načrtih. Nisem vedela, kaj naj počnem v življenju. Nisem si predstavljala, da bi lahko ‘zlezla’ še kakšen balvan. Ali pa se napela na steni. Resno sem se spraševala, če lahko še kaj naredim. To me je na nek način strašilo, saj kaj takega pred tem še nisem doživela. Vedno sem imela po svetovnem prvenstvu teden dni premora in nadaljevanje treningov. Po olimpijskih igrah pa je to trajalo tri mesece. Morala sem se spomniti, zakaj sem sploh začela plezati in zakaj tekmujem. Ker mi je fino. Tako sem začela tudi ob vrnitvi na treningih. Z užitkom in samo za zabavo. Počasi se je vrnila motivacija, vrnili so se cilji in stanje je postalo normalno.

Oba sta omenjala cilje. Ti so torej manjši, dnevni ali tedenski. Ne razmišljata dolgoročno?

Krajnik: Vse skupaj je povezano. Seveda obstaja določen cilj, ki mora biti. Določena tekma. Ali pa v naravnih plezališčih plezati neko smer. Nato pa gradiš iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Konkretno: ta mesec bova skušala priti do te ravni, delala bova na tem in onem. Na pomanjkljivostih, ki jih ima. Ja, še vedno jih ima in verjetno jih bo vedno imela. (smeh) Vedno bo našla nekaj, na čemer bo treba delati

Nato se zgodi poškodba. Kot sta že nakazala, je, pa naj se sliši še tako protislovno, prinesla tudi marsikaj dobrega. Verjetno tudi v smislu razvoja, dojemanja, pogleda na celotno situacijo.

Garnbret: Iz vsake stvari, ki se mi je zgodila v karieri, pa naj bo to poraz ali poškodba, se naučiš več kot iz zmag. Poškodba me je nekaj naučila in me izoblikovala v novo plezalko in v novo osebo. Konstantno se učim, ne vem vsega. In s tem se naučiš marsikaj novega. Postala sem fizično močnejša. Predvsem pa drugače gledam na stvari. V danem trenutku sem mogoče še stara Janja, perfekcionistka. Ko sploh ne pomislim, da sem šla pravkar čez poškodbo. Sama sebe nikoli ne pohvalim, vedno vidim samo pomanjkljivosti. Nikoli pa ne pogledam nazaj in si rečem, kako daleč sem prišla.

Krajnik: Tukaj lahko dodam, da si se prav danes dejansko pohvalila.

Garnbret: Danes sem se prvič pohvalila na treningu, ja. (smeh)

Krajnik: Mogoče ne prvič, ampak …

Garnbret: No, na prste ene roke lahko preštejeva.

Je pozitivna plat takšne poškodbe tudi to, da prekine rutino in ustaljenost treningov in tekem?

Krajnik: Z lahkoto potrdim, da se v vsaki negativni stvari najde nekaj pozitivnega. In tudi tukaj sva perfektno rešila dano situacijo. Naredila sva poseben in prilagojen program treningov, vanj sva dodala stvari, ki bi jih tudi sicer morala početi. V krajšem obdobju sva naredila tisto, kar bi drugače tako ali tako. Na koncu v tej poškodbi vidim samo pozitivne stvari.

Na poti športnikov so vedno tudi spremljevalne okoliščine, ki so za marsikoga moteče. Medijske in sponzorske obveznosti, tu so tudi družbena omrežja. Kako sta jih sprejela, kako ohranjata ravnotežje?

Krajnik: Na žalost ali na srečo je to del vsega skupaj. Nekatere objave so povsem normalne. Kot prikaz dela. Nekatere pa so namenjene temu, da podžgemo ali prestrašimo konkurenco. To je odvisno od situacije in določenega trenutka.

Garnbret: V to sem bil potisnjena že od samega začetka. Navajena sem, da je to del športa in življenja. Imam pa to moč, da lahko prek omrežij sporočam tudi koristne stvari. Takšen primer je opozarjanje na motnje hranjenja. Z družbenimi omrežji lahko poudariš dobre stvari. Kar se tiče posnetkov, pa vem, da ljudje to radi gledajo, sama pa rada to objavljam. Tukaj imam tudi pomoč ostalih. Lahko pa je tudi negativno. Vemo, da vse, kar vidimo na internetu oziroma na Instagramu, ni nujno res. V našem primeru, ko vidiš, da nekdo pleza po istih oprimkih kot ti … Ampak ne veš, kakšen je naklon stene, kakšna je tekstura oprimkov. Vidiš samo, kako dobro nekomu gre, tebi doma pa morda ne. To te lahko potre, zato se trudim, da čim manj gledam.

Omenjali ste motnje hranjenja in vaše opozarjanje. V kolikšni meri se kot športnica in kot javna osebnost čutite dolžno oglasiti o določenih temah v družbi?

Garnbret: Za tisto, za kar se res zavzemam in kar se dogaja v našem športu, se mi zdi prav, da povem svoje mnenje. In upam, da se bo kaj spremenilo. Začela sem z motnjami hranjenja. Nekatere punce so namreč res podhranjene, praktično okostnjaki. To ni dobro za šport. Ker je meni osebno to pomembno in ker imam s tem izkušnje, sem se oglasila. Ob sebi sem imela osebe, ki so imele takšne težave. Ni prijetno. V takšni situaciji so bili ljudje, ki jih imam rada in mi veliko pomenijo. Zato se mi je zdelo pomembno, da spregovorim o tem.

Roman, kolikšno vlogo imate pri tem? Še dalj časa ste v tem športu, poznate problematiko.

Krajnik: Definitivno to spodbujam. Predvsem glede hranjenja, ki je v plezanju težava že dolga leta. Vedno so bile težave, v zadnjih desetih letih so se stvari izboljšale, nato pa so se predvsem z olimpijskimi igrami spet stopnjevale v negativno smer. Bil sem izredno vesel, da se je Janja oglasila in sprožila pozitivno reakcijo pri nas in na mednarodni zvezi. Zdaj se stvari premikajo v pravo smer, začeli so s testiranji. To je zelo pomembno za šport, predvsem za generacije, ki prihajajo.

Koliko vama v tem trenutku seže pogled naprej? Svetovno prvenstvo in z njim kvalifikacije za olimpijske igre.

Krajnik: Prvi cilj je že od začetka letošnje sezone svetovno prvenstvo v Bernu, ki bo v začetku avgusta. To so tudi prve kvalifikacije za olimpijske igre v Parizu 2024. Ves fokus je na tem prvenstvu, da se Janja uspešno kvalificira, nato pa seveda mirne priprave na Pariz.

Garnbret: Že od Tokia so bile edina stvar, o kateri sem razmišljala, naslednje olimpijske igre. Cikel je skrajšan, tako da je vse skupaj prišlo veliko hitreje. Lani je bila sezona, ko sem tekmovala samo v težavnosti in na evropskem prvenstvu, zdaj pa so pred nami že kvalifikacije za OI. Mogoče se mi je poškodba palca pripetila v nepravem letu, ampak smo iz tega potegnili samo dobro, tako da je v glavi samo Pariz.

Hitrostnega plezanja ne pogrešate?

Garnbret: Res ne.

Krajnik: Jaz pa.

Garnbret: Čeprav … Da, tudi malo. Trening je bil kar zanimiv.

Krajnik: Los Angeles 2028? (smeh)

Garnbret: (vzdih) Ne. (smeh)

V Parizu boste v boju za kolajne v kombinaciji, ki za razliko od Tokia torej ne bo vsebovala hitrosti. Nov format ste preizkusili lani na EP v Münchnu. Zdi se, da je tukaj vsaka napaka še bolj kaznovana. Vam ustreza?

Garnbret: Kaj pa vem. S sistemom in točkovanjem, ki je aktualno, se je treba takoj sprijazniti. Pred zadnjimi igrami nihče ni želel trenirati hitrosti, ampak če si želel zmagati, je bilo to nujno zlo. Nič drugače ne bo v novem točkovanju. Vedno rečem, da je vrh na vrhu in do tja moraš priti. In potem ti je vseeno za točke.

Krajnik: Tudi kombinacije, ki bo v Parizu, nimamo na tekmah svetovnega pokala. Zato je še vedno zelo podobna tisti v Tokiu, z izjemo hitrosti. Na igrah bo pač posebna disciplina, v kateri v sezoni nihče ne tekmuje.

Ves čas se vrtimo okrog olimpijskega Tokiu. Janja, po zlatu ste izrazili upanje, da se odprejo kakšna vrata, misleč na sponzorstva ali položaj plezanja pri nas. Se je kaj od tega uresničilo?

Garnbret: Kar se tiče sponzorjev in pogodb, je šlo na višjo raven. Situacija se je izboljšala. Kar se tiče pa denarnih nagrad na tekmah, pa je šlo v obratno smer. (smeh) Ko govorimo o individualnih pogodbah, se je popravilo. Prepoznavnost plezanja je vedno boljša, zdi pa se mi, da še nismo na vrhuncu. Da bo postalo še bolj popularno. Koliko plezalcev in plezalk lahko živi samo od plezanja? Pri tem še nismo pri številki, kjer bi radi bili. Še vedno je odstotek zelo majhen. Toda ko gremo še čez en ali dva olimpijska cikla, se bo ta baza še povečala. Ampak pač … Počasi.

Ne moremo mimo dveh rdečih bikcev na vaši kapi. Red Bull rad počne drugačne stvari s svojimi športniki. So imeli tudi z vami podobne “nore” ideje ali pa ste jih imeli sami?

Garnbret: Ena nora ideja je bila zagotovo plezanje na trboveljski dimnik. To je bil zame prvi velik projekt z Red Bullom. Pa tudi eden izmed boljših. Ideja je obstajala par let, preden je bila realizirana. Sem se pa takoj strinjala, ko so mi jo predstavili. Zaenkrat v načrtu ni nič velikega, bomo pa zagotovo kmalu imeli kaj podobnega.

Lahko kakšno rečemo še o tekmicah? Športno plezanje, vsaj navzven, deluje zelo kolegialno, zelo povezano. Je to pristno? Ali je tudi to za oskarja?

Krajnik: Za dva. (smeh)

Garnbret: Plezalska skupnost je zelo prijetna. Še vedno smo velika družina, pa čeprav se je z olimpijskimi igrami to malce spremenilo. Ko kakšna od tekmovalk včasih kaj skriva. Že samo na ogledu smeri na tekmah si delimo ideje. Seveda ne povemo vsega. Pristnost obstaja, je pa to odvisno od tekmovalke do tekmovalke. Na tekmi pač vsaka tekmuje za zmago, izven tekmovanj pa smo še vedno normalne prijateljice. Včasih tudi skupaj treniramo, prav zdaj je v Sloveniji Miho Nonaka (dobitnica srebrne kolajne na OI 2021, op. a.). Tudi v naravo gremo včasih plezat skupaj, čeprav je ob fokusu na tekme in Pariz tega manj. Še vedno smo povezani.

Kako pa so videti skupni treningi z njo? Sta na steni hkrati?

Krajnik: Z nekaterimi je bolj povezana, z nekaterimi manj. Plezalke, s katero se Janja ne razume, seveda ne bi povabili na skupno plezanje. Z Miho sta res prijateljici, to lahko potrdim. Užitek je delati z obema hkrati. V tem ne vidim nobenega problema.

Takšni treningi so verjetno nekaj posebnega?

Garnbret: Da, so. Če kdo pride k tebi na trening na začetku leta, je prisotne nekaj nervoze. Tudi če pride res dobra prijateljica. Veš in verjameš, da si dobro treniral, ampak obstaja pa misel, kaj če bo še boljša. Ampak to ne spremeni dejstva, da si prijateljica z osebo, ki jo imaš rad in jo spoštuješ. Z Miho sva dobri prijateljici, ampak tudi z njo ne bi trenirala ves čas. Punce smo vseeno drugačne. (smeh) Včasih res rada treniram samo z Romanom, takrat se lahko osredotočiva samo name in moje pomanjkljivosti. Če bi bila tekmica ves čas prisotna, bi imel na treningu občutek tekme. Tega ne potrebujem. Takrat je super biti brez pritiska. Načeloma torej rada treniram z drugimi in vidim, kje sem. Sploh ker so v določenih stvareh nekatere boljše od mene. Iz tega se lahko kaj naučiš in obrneš sebi v prid. Je lahko vzajemno.