Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokalPred začetkom zimskih olimpijskih iger v Pekingu je v N1 studiu gostovala zlata slovenska olimpijka iz Tokia Janja Garnbret. Koroška plezalka se je spomnila zlatega dogajanja v Tokiu, beseda je tekla tudi o dokumentarcu, v katerem nastopa tudi slovenska šampionka, za konec pa je nagovorila tudi slovenske športnike pred začetkom zimskih olimpijskih igre v Pekingu.
Janja Garnbret je poleti na noge dvignila celotno Slovenijo. Na olimpijskih igrah v Tokiu je v športnem plezanju deklasirala vso konkurenco in postala prva olimpijska prvakinja v tem zahtevnem športu.
“Še vedno se spominjam vsakega trenutka z olimpijskih iger. Vse je še vedno zelo živo. Po zlatem odličju se mi je res odvalil kamen od srca, saj se v tistem trenutku nisem zavedala, pod kakšnim pritiskom sem bila. Pritiska sem navajena, a tako velikega, kot so ga povzročile olimpijske igre, še nisem doživela. Navdušena sem nad tem, da sem se z vsem tako uspešno spopadla in naredila vse, kar je bilo potrebno narediti,” je v uvodu povedala slovenska junakinja iz Tokia.
O pritisku pred napadom na zlato v Tokiu
Mlada Korošica je vedela, da pride v poštev le zlato odličje, a vse skupaj je morala na koncu pokazati tudi v steni. Plezanje pa je šport, kjer se lahko hitro kaj zalomi.
“Biti olimpijski prvak v športu, ki je prvič na olimpijskih igrah, ni kar tako. Olimpijske igre so delo štirih let, res sem trdo garala. Bila sem prva favoritinja ne se samo za kolajno, pač pa za zlato kolajno. Ni bilo enostavno prenašati pritiska in pričakovanj. A vsa pričakovanja sem skušala obrniti sebi v prid. Vedela sem, da ljudje verjamemo v mene in me podpirajo,” razloži Janja.
Najprej je bila razočarana, na koncu ji je koristilo
Olimpijske igre v Tokiu bi morale biti na sporedu poletu 2020, a se je zaradi pandemije koronavirusa vse skupaj prestavilo za eno leto.
“Seveda me informacija o prestavitvi olimpijskih iger ni navdušila. Leta 2019 sem dobila vseh šest tekem v balvanih, zato sem upala, da bom to formo in psihično pripravljenost lahko prenesla tudi v olimpijsko sezono. Moram priznati, da sem bila razočarana, a na koncu sem vse skupaj skušala vzeti za dobro in hitro sem ugotovila, da sem dobila dodaten čas, da natreniram tudi hitrost, veliko sem trenirala tudi balvane in težavnost, zato lahko rečem, da mi je vse skupaj na koncu celo koristilo,” pove slovenska plezalna šampionka.
Dokumentarec prikaže tudi drugo plat
V slovenskih kinih si bo od 15. februarja naprej možno ogledati tudi dokumentarec Stena – plezanje za zlato. V oddaji smo lahko videli tudi kratek izsek s treninga, na katerem se lahko vidi, da pot pri kovanju zlata ni bila vedno postlana le z rožicami in smehom.
“To je bil eden izmed treningov, ko ni šlo vse samo od sebe. Tukaj sem delala na svojih šibkih točkah. Ni mi bilo lahko. Vsi vidijo le stopničke in zmage, le malokdo pa ve, koliko dela je bilo za tem uspehom. Lahko rečem, da film pokaže tudi drugo stran, tisto malce manj prijetno, ko mi ni bilo najlažje,” razloži.
22-letna Slovenka sprva nad snemanjem dokumentarca, ki je nastajal skoraj dve leti, ni bila navdušena. Bila je precej skeptična: “Na tekmi si navajen kamer, dajanja intervjujev, na treningih pa je drugače. Rad imaš mir, rad si sam, rad treniraš brez oči javnosti, brez kamer. Skratka brez motečih dejavnosti. Zato sem bila skeptična, kako bo vse skupaj potekalo, a vse skupaj je snemalna ekipa razumela, na koncu lahko rečem, da niso bili moteči. Bili so tam, a nisi vedel, da so tam. Na vse skupaj sem se navadila in lahko rečem, da je bilo na koncu prav ‘fajn’.”
Vsaka medalja ji veliko pomeni
Garnbretova je med drugim dodala, da ima na trenutke občutek, da je stara že okoli 30 in da gre počasi proti koncu kariere, saj se ji je do zdaj zgodilo že toliko stvari, a prav vsak trenutek v njeni karieri se rada spominja in prav vsaka medalja ji veliko pomeni. Od tiste v vzhodnih ligah do olimpijskega odličja v Tokiu. Zanjo je Janja dejala, da bo imela posebno mesto.
“Olimpijsko medaljo sem zdaj ves čas nosila s sabo, zato še nima svojega prostora. Za zdaj imam le stojalo, ostalo pa še pride, verjamem, da se bo kmalu tudi zanjo našlo primerno mesto,” v smehu pove.
Po hitrosti jokala, trener pa se ji je smejal
Pred glavno tekmo v Tokiu so bile na sporedu kvalifikacije, kjer pa Janji ni šlo vse po načrtih. V hitrosti se ji je pripetila napaka, ki jo je malce vrgla iz tira. Po besedah trenerja Romana Krajnika so Janjo oblile solze. Jok ni pojenjal več minut.
“Z Romanom sva imela pred začetkom iger pripravljene vse scenarije. Pri hitrosti sva si želela dobrega začetka, da dobim dobro izhodišče za naprej, nato pa se to ni izšlo. Tako slabega časa kot takrat, nisem imela niti na treningih. Nikjer. Dejala sem si, da sem dve leti trenirala brez veze, da za tak čas niti ne bi bilo treba trenirati hitrosti … Pozneje sem svojo jezo stresla na balvane, ki sem jih preplezala v prvem poskusu. Ni bilo najlažje, tukaj je tudi Roman odigral veliko vlogo. Ves čas se mi je smejal in mi dal vedeti, da niti malo ne dvomi, da ne prideva do cilja,” se spominja težkih trenutkov iz kvalifikacij.
V prihodnosti več tudi v naravnih stenah?
Hitrost je bila Garnbretovi sprva nujno zlo, kasneje pa pravi, da ji je vse skupaj priraslo k srcu. Ne izključuje, da bo s treningi hitrosti tudi nadaljevala: “Uživala sem na treningih. Povezoval si vse gibe, časa je bil vedno boljši. Priznam, da po Tokiu še nisem bila v plezalni steni za hitrost, a razmišljala sem o tem, da bi se za Pariz pripravljala tudi v tej disciplini.”
Po olimpijskem zlatu Garnbretova vse bolj pogleduje tudi proti naravnim stenam, za katere prej ni bilo časa. “Tudi tukaj imam kar nekaj projektov za preplezati. Želim si v prihodnje tudi tukaj letvico postaviti malce višje. V naravi pa kot veste potenciala ne zmanjka,” poudari.
Janja je v preteklosti plezala tudi na trboveljski dimnik. “Šlo je za izjemen projekt. Plezali smo 11 ur, nikakor ni bilo najlažje. Ne vem, če bi se še enkrat spustila v to, a lahko rečem, da je šlo za fenomenalno življenjsko izkušnjo.”
Ne more si predstavljati, kako je zdaj slovenskim športnikom
Za konec pogovora v oddaji N1 sta se Janja in novinar Miha Orešnik dotaknila tudi olimpijskih iger v Pekingu, ki so za zdaj izpadle kot svojevrstna loterija. Športniki z danes na jutri ne vedo, kaj bo pokazal test na koronavirus. Veliko jih je zaradi te tegobe že ostalo brez olimpijskih sanj.
“Ne morem si predstavljati, kako težko mora biti našim olimpijcem. Vsak športnik je štiri leta garal za določen rezultat, se odrekel veliko stvarem, že to je dovolj velik pritisk, zdaj pa se morajo športniki ubadati še s tem. Pozitivni test ti vzame olimpijske sanje, tako da si res ne znam in ne morem predstavljati, kako jim je. Če zavrtim film in pomislim, da bi se to zgodilo meni… Res ne vem, kaj naj rečem, ni enostavno, zato res vsem želim, da ostanejo zdravi in bodo lahko pokazali, zakaj so trenirali in uresničili svoje sanje,” je srečo zažela slovenski reprezentanci na Kitajskem in dodala, da bo navijala in stiskala pesti prav za vse.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!