Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Olimpijski spomin na plavalca Erica Moussambanija iz Ekvatorialne Gvineje, ki je leta 2000 v Sydneyju poskrbel za enega najbolj nepozabnih trenutkov v zgodovini iger, potem ko je med plavanjem skoraj utonil.
Eric Moussambani je na olimpijskih igrah leta 2000 nastopil v plavanju, čeprav še leto pred tem sploh ni znal plavati. Mednarodni olimpijski komite je mlademu Afričanu to omogočil s posebnim povabilom za države, ki sicer na igrah sploh ne bi imele svojega predstavnika.
“S tem želimo širiti olimpijski duh in poskrbeti za razvoj športa tudi v nerazvitih predelih sveta,” so pojasnili odgovorni.
Ena od takšnih držav je (bila) tudi Ekvatorialna Gvineja. Država v Srednji Afriki, ki na zahodu leži ob Atlantskem oceanu, in je imela takrat približno 700 tisoč prebivalcev.
Čeprav Ekvatorialna Gvineja je velja za z nafto bogato državo, v kateri bruto domač proizvod na prebivalca presega premoženje Velike Britanije, velika večina tamkajšnjega prebivalstva preživi z manj kot dolarjem na dan.
Že takrat ji je, tako kot še danes, ko v Ekvatorialni Gvineji živi milijon več ljudi, vladal Teodoro Obiant, ki je trenutno voditelj z drugim najdaljšim stažem na svetu. Državo, v kateri so volitve ukradene, nasprotnike režima zapirajo, v njej ne manjka hudih zlorab človekovih pravic, državna blagajna pa je izropana, vodi že od leta 1979.
Slišal je oglas na radiu in odšel na olimpijske igre
Dovolj o politiki, vrnimo se k športu in 24 let nazaj. Pri tamkajšnji nacionalni športni zvezi so se na “darilo” MOK odzvali tako, da so oglaševali edinstveno priložnost za nastop na olimpijskih igrah in interesente pozivali za prihod na kvalifikacijsko tekmo v plavanju.
Na dogodku se je pojavil le Moussambani, ki je oglas slišal po radiu, tako da je bila odločitev lahka. Vstopnica za pot v Avstralijo je šla v roke takrat 22-letnega nezaposlenega mladeniča, ki se je plavati naučil le nekaj mesecev pred tem in se začel nemudoma pripravljati na največji športni dogodek na svetu, do katerega smo takrat odštevali po celem svetu.
Pripravljal se je v hotelskem bazenu, dolgem 12 metrov
Težava je bila le v tem, da so se njegove priprave precej razlikovale od priprav preostalih športnikov. V Ekvatorialni Gvineji takrat namreč ni bilo niti enega pravega, tekmovalnega bazena, kaj šele olimpijskega, kot ga je čakal v Sydneyju.
V Malabu, glavnem mestu v državi, od koder prihaja, so imeli samo en, hotelski bazen. Dolg je bil vsega 12 metrov in seveda neprimeren za resne treninge. Ni imel niti označenih prog.
Ne samo to, tudi razpoložljivost je bila zelo omejena. Moussambani se je moral zadovoljiti s tremi termini na teden, med peto in šesto uro zjutraj. Preostale treninge je opravljal v reki in jezeru.
Trener? Ni ga bilo. Mu je pa pri treningih pomagal nek lokalni ribič …
Šok, ko je prvič v življenju zagledal olimpijski bazen
Po osmih mesecih je napočil dan, ko je sploh prvič v življenju zapustil meje rodne države in odpotoval proti Avstraliji. S 50 dolarji v žepu se je podal na popotovanje proti Sydneyju, kamor je prispel po treh dneh. Pet dni pred svojim nastopom.
“Šokiralo me je vse. Veličina mesta, olimpijske vasi, toda najbolj sem bil šokiran nad bazenom. Sploh prvič sem videl 50-metrski bazen. Bilo meje strah, bil je tako velik, da nisem bil prepričan, ali ga bom lahko preplaval,” je o tej izkušnji povedal Eric, ki je z velikimi očmi gledal, kako se na tekmovanje pripravljajo preostali tekmovalci.
Mislil je, da bo plaval na 50 in ne 100 metrov
Imel je kaj videti. Naključje je namreč hotelo, da se je njegov termin treningov križal tudi z ameriško reprezentanco.
“Začudeno sem spremljal njihovo plavanje in se skušal česa naučiti. Samo gledal sem lahko. Sam glede tehnike plavanja namreč nisem znal ničesar,” je še dejal Moussambani, ki je prisotne tudi prosil za pomoč. Odzval se je eden od trenerjev iz Južnoafriške republike, ki Ericu sprva sicer ni verjel, da ga res čaka olimpijski nastop, potem pa se zavzel zanj, ga naučil vsaj osnov in mu celo pomagal z opremo. Podaril mu je tudi očala, ki jih plavalci nujno potrebujejo za plavanje.
To še ni vse. Pred nastopom, ki je postal ena glavnih zgodb iger v Sydneyju, ga je čakal še en šok. Izvedel je namreč, da ne bo plaval na 50, kot je mislil, ampak na 100 metrov. Torej še enkrat dlje od razdalje, za katero se je pripravljal.
Po dveh diskvalifikacijah je ostal sam
Dan D je napočil 19. septembra, ko se je Moussambani dopoldne pojavil v prvi od desetih kvalifikacijskih skupin plavanja na 100 metrov v prostem slogu. Kar pet startnih mest je bilo prostih, ob njem sta bila le še Farhod Oripov iz Tadžikistana in Karim Bare iz Nigerja.
Tudi onadva sta se v Sydneyju pojavila na podoben način. S posebnim povabilom MOK. Popolna avtsajderja. To so prisotni hitro ugotovili ob startu, ko sta v bazen skočila prehitro. Takoj, ko je starter nastopajoče pozval, naj se pripravijo v položaj za start. Še preden je počila pištola in bila zaradi tega diskvalificirana.
Moussambani je bil bolj zbran, a zato toliko bolj zmeden, ko po prvem neuspešnem startu ni vedel, kaj sledi. “Kaj naj zdaj?” je vprašal starterja. Mislil je namreč, da je tekma končana. Pa seveda ni bila. Organizator ga je še enkrat pozval na start in rodila se je ena najbolj nepozabnih zgodb v olimpijski zgodovini.
Začel je solidno, potem pa …
V drugo je start uspel, Moussambani se je pognal v vodo in v prvi polovici plaval dokaj enakomerno in hitro. Pa čeprav je bilo delo rok in nog neusklajeno in glave niti enkrat ni pomolil pod vodo, se je druge strani 50-metrskega olimpijskega bazena dotaknil v času 40,97. Ob tem mu je uspel celo podvodni obrat, po katerem ga sicer nevsakdanje dolgo ni bilo več nazaj na gladino.
“Mislili smo, da se ne bo več dvignil,” je o tem zapisal novinar londonskega Timesa Craig Lord. “Res dolgo je bil pod vodo. Za nekaj časa je v dvorani zavladala tišina. Eric je bil videti, kot da bi ga ujel val. Je bil obrnjen navzgor ali navzdol? Se je zmedel? Reševalci so že stali ob strani. Pripravljeni, da priskočijo na pomoč. Veliko olajšanje se je zgodilo, ko je priplaval na površje in zajel zrak,” je še napisal britanski novinar, ki je poskrbel tudi za vzdevek, po katerem je (ne)srečni Afričan v dneh za tem postal znan. Eric the Eel. Erik Jegulja.
… agonija, ki je nasmejala svet
Šele potem se je namreč pravo trpljenje Moussambanija zares začelo. Iz metra v meter se je mučil vse bolj, zamahoval z rokama in dajal vtis, da tekme ne bo končal.
“Ne, ne bo šlo. Močno dvomim, da bo prišel do cilja. Prepričan sem, da se bo prijel ograje, ki označuje progo, in bil diskvalificiran,” je njegov nastop v živo opisoval komentator Eurosporta.
Da ne bo šlo, je mislil tudi Moussambani sam.
“V drugih 50 metrih sem močno dvomil v to, da mi bo uspelo. Pravzaprav ni manjkalo veliko, da bi se predal, toda potem se je v meni nekaj zgodilo. Ob vsem hrupu s tribun in podpori, ki sem jo začutil, sem dobil dodatno energijo in zdržal. Ko sem prišel v cilj, sem bil res zelo ponosen. Ljudje so ploskali in bili navdušeni. Počutil sem se, kot da bi osvojil medaljo,” je po nastopu povedal Eric, ki je v cilj priplaval v času 1:52,71. Takrat kot vodilni (in edini) tekmovalec v kvalifikacijah, a koncu pa 71. od 71, ki so prišli do cilja.
Na istih igrah je “zablestela” tudi njegova rojakinja
Na olimpijskih igrah leta 2000 je imela Ekvatorialna Gvineja štiri svoje predstavnike. Še dva v atletiki in Paulo Barilo Bolopo v plavanju. Tudi ta, plavala je na enkrat krajši razdalji kot njen “slavni” rojak, je bila prepričljivo najslabša. S časom 1:03,97 je pristala na zadnjem, 73. mestu, in za drugo najslabšo zaostala za skoraj pol minute.
Najslabši nastop v olimpijski zgodovini?
“To je bil najslabši nastop v zgodovini olimpijskih iger. Prehitela bi ga verjetno večina ljudi, ki so bili na tribunah,” so trdili mnogi in verjetno niso bili daleč od resnice.
Da je bil rezultat res slab in nekonkurenčen, potrjuje dejstvo, da je bil predzadnje uvrščeni, Mohamed Jassim iz Bahrajna, ki je tekmovanje končal kot 70., za kar 50 sekund hitrejši.
Zadnjeuvrščena med ženskami v isti disciplini je v cilj priplavala 33 sekund hitreje.
Nizozemec Pieter van den Hoogenband, ki je pozneje postal olimpijski prvak, ga je s časom 48,30 prehitel za krepko minuto.
V isti disciplini, a na 200 metrov, je v cilj hitreje od Moussambanija prišlo kar 26 plavalcev.
V trenutku je zaslovel
To je bil eden najslabših, a tudi nepozabnih nastopov v olimpijski zgodovini, s tem pa tudi javnosti zelo zanimiv, seveda. To je sicer sramežljivi in pozornosti nevajeni Moussambani ugotovil takoj po nastopu, ko so ga s prošnjami za intervju zasuli številni svetovno znani mediji, tako da so mu morali hitro najti prevajalca. Angleškega jezika namreč ni znal. Ameriška televizija NBC ga je celo izbrala za zgodbo dne. Eden od angleških tabloidov mu je okoli vratu obesil celo medaljo
“Res ne vem, zakaj takšna pozornost, saj ničesar nisem osvojil. Sem pa vesel, da je zdaj marsikdo slišal za mojo državo. Zelo sem bil utrujen. Tako kot še nikoli v življenju. Mišice so me bolele, prestrašen sem bil,” je v uvodni izjavi po nastopu povedal Moussambani, ki je malo za tem poklical svojo mamo in se v telefonsko slušalko zadrl: “Uspelo mi je!”
Marsikdo je bil namreč prepričan, da mu ne bo, toda mladi Afričan je stisnil zobe in prispel do cilja. “Olimpijski duh mi ni dovolil, da bi se predal. Počutim se, kot da bi osvojil medaljo. Vsi so mi ploskali in navijali zame. Presrečen sem!” je nadaljeval Eric, ki se je tega, kako priljubljen je čez noč postal, začel zares zavedati šele v dneh za tem.
O njem so govorili vsi, tudi najboljši športniki na svetu
Ko se je vrnil v olimpijsko vas, si je najprej privoščil nekajurni spanec, že takoj po izstopu iz svojega bloka pa dojel, da bo njegovo življenje vsaj za nekaj časa prava norišnica. Pojavljal se je na televizijskih ekranih, časopisih in revijah, radijskih postajah … Povsod. Prejel je več kot sto prošenj za intervjuje in številna vabila v oddaje. Mimoidoči so ga prosili za avtograme.
O njem so govorili vsi. Nekaj besed mu je namenil tudi takratni prvi zvezdnik svetovnega plavanja in iger, Avstralec Ian Thorpe. “To je bistvo olimpijskih iger,” je povedal takratni zvezdnik svetovnega plavanja, ki je v Sydneyju osvojil tri zlate in dve srebrni olimpijski medalji.
Da bi mu lahko stisnil roko, je Moussambanija poiskal tudi njegov junak, še en avstralski plavalec, takratni štirikratni svetovni prvak, ki je leta 2000 osvojil dve zlati in dve srebrni medalji, Michael Klim.
Erica so slavili tudi številni športniki v olimpijski vasi, ki so pod njegovo okno izobesili velik transparent. “Tukaj živi plavalec Eric,” je pisalo na njem.
Moussambani je hitro dobil tudi sponzorja, podpisal je nekajletno pogodbo z opremljevalcem Speedo, in postal njegov ambasador, ki je v naslednjem letu promoviral plavanje na vseh koncih sveta.
Predsednik MOK eden redkih s kislim obrazom
Medtem ko je bil svet nad Moussambanijem navdušen in so tudi nekateri najboljši športniki izjavili, da ta mladi Afričan pooseblja olimpijski duh, pa je bilo drugače s takratnim predsednikom Jacquesom Roggejem.
“Razmislili bomo o tem, kaj s posebnimi vabili manj razvitim državam, saj se želimo izogniti temu, kar se je zgodilo v Sydneyju. Javnosti je morda bilo všeč, meni pa niti najmanj ne,” je bil odločen pokojni Belgijec, ki je bil predsednik MOK od leta 2001 do 2013.
Po trenutku slave je padel v pozabo
Toda tako kot vsaka takšna zgodba tudi ta ni trajala prav dolgo. Moussambani je bil v središču pozornosti nekaj tednov, potem je padel v pozabo. Pa čeprav je izpolnil obljube in še naprej plaval. In to precej hitreje kot leta 2000.
Že poleti 2001 je na svetovnem prvenstvu v Fukuoki na Japonskem 50 metrov prosto preplaval v času 31,88 in prehitel tri tekmovalce. Tekmovanje je končal na 88. mestu med 91 plavalci, ki so prišli do cilja.
Leta 2004 se je za kratek čas spet znašel v medijih, ko se je potegoval za nastop na olimpijskih igrah v Atenah. Takrat je v disciplini, v kateri se je proslavil štiri leta poprej, plaval minuto hitreje, 56,9, toda v Grčiji ga zaradi težav z vizo nismo videli. Prste vmes naj bi imela vlada Ekvatorialne Gvineje. Nad pretirano pozornostjo, ki jo je bil deležen, vodilni v državi namreč niso bili najbolj zadovoljni.
Ena najbolj nepozabnih olimpijskih zgodb bo ostala za vedno
“Sponzorjev ni več, pogodbe so potekle, spet sem sam. Upam, da mi uspe nastopiti na še enih olimpijskih igrah. Rad bi pokazal, kako zelo sem napredoval. Če mi ne uspe, potem bo z mojim plavanjem verjetno konec, saj si ga enostavno ne morem privoščiti,” je leta 2004 le nekaj dni, preden je postalo jasno, da ga na igrah v Atenah ne bo, govoril Moussambani.
Kljub temu, da ga na še enih olimpijskih igrah nismo videli, je plaval tudi leta 2005, ko je na mitingu v Nemčiji sto metrov v prostem slogu preplaval celo v času 52,18, potem pa čez plavanje zares dokončno narisal križ. Pozneje je bil nekaj časa trener plavalne reprezentance Ekvatorialne Gvineje.
Kaj počne danes? Še vedno živi v Malabu, je oče štirih otrok in dela v naftnem podjetju.
Morda pozornosti in s tem tudi denarja res ni več. Toda zgodba, ki jo je spisal pred zdaj že skoraj četrt stoletja, bo trajala še vsaj štirikrat toliko. Pa tudi olimpijski bazen so v Ekvatorialni Gvineji dočakali. Ne enega, kar dva.
In pred tremi leti v Tokiu po več kot 20 letih čakanja tudi drugega plavalca, ki se je lahko pohvalil z nastopom na olimpijskih igrah. 31-letni Diosdado Miko Eyanga je z rezultatom 31,03 v disciplini 50 metrov prostega sloga pristal na 73., zadnjem mestu …
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!