Pred navijači mu je bilo kar nekoliko nerodno

Benjamin Savšek
Benjamin Savšek. Foto: Uroš Skaza

Res je, da se je po osvojenem zlatem odličju na olimpijskih igrah v Tokiu življenje Benjamina Savška spremenilo, a slovenski kanuist tudi po njem ostaja skromen, predvsem pa motiviran. Čeprav od vrnitve z Japonske ni minilo še niti eno leto, že pogleduje proti Parizu 2024 z mislijo, da ubrani naziv olimpijskega prvaka.

Prve posamične članske medalje, bronaste, se je Benjamin Savšek razveselil leta 2012 na evropskem prvenstvu v Augsburgu v Nemčiji, odtlej pa vsako sezono slovensko športno javnost razveseljeval z vrhunskimi dosežki. Kar trije naslovi evropskega prvaka, naziv svetovnega in ne nazadnje tudi olimpijskega, ki predstavlja krono v njegovi karieri.

Ko se spomni lanskega 26. julija, dan, ko je v japonski prestolnici pokoril konkurenco, ne pozabi omeniti svojega rojaka, kajakaša Petra Kauzerja, ki ga je znal pred nastopom še dodatno vzpodbuditi. “Dejal mi je, naj dam vse od sebe, ali pa naj grem domov. To mi je dalo misliti. V tem slogu sem se tudi podal na progo,” se spominja 35-letni Ljubljančan

Takšni in podobni reki mu že skozi vso kariero predstavljajo velik vir motivacije. “Rad prebiram motivacijske knjige in vsaka motivacijska misel mi da nov zagon. Zaradi tega mi je tudi na treningih lažje, saj tako vem, zakaj sem na treningu in kaj je moja naloga,” pravi Savšek, ki sicer najbolj prisega na moto: ”Nikoli ne izgubiš! Ali zmagaš ali se učiš!”

Benjamin Savšek
Benjamin Savšek je ob prihodu domov v dar prejel tudi zlati čoln.

Benjamin, kolikokrat ste si že pogledali zmagovalno vožnjo iz Tokia?

Mislim, da vsaj stokrat. Kljub temu sem vsakič navdušen, a tudi nervozen. Vožnja je bila sicer vrhunska, a zdaj vidim nekatere podrobnosti, ki bi jih lahko še izboljšal. A v tistem trenutku je bilo to največ, kar sem lahko prikazal. Vesel sem, da mi je uspelo stresti jokerja iz rokava v trenutku, ko je bilo to najbolj pomembno.

Sliši se nenavadno, da kritizirate nastop, ki vam je prinesel naziv olimpijskega prvaka.

Morda zato, ker sem samokritičen. Res je, da sem progo odpeljal odlično, vendar se vedno da še bolje. A tu gre za zares majhne podrobnosti. Kdo ve, če bi jih skušal popraviti, bi se mi lahko zadeva na drugem delu proge povsem porušila. Mislim, da sem našel ravnotežje med kontrolo v svoji vožnji in hitrostjo.

Ali obstaja popolna vožnja?

V našem športu težko, saj si odvisen tudi od vode, ki pa se ves čas spreminja. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo in tudi zato pravim, da bi se dalo še bolje. A glede na to, s kakšno razliko sem zmagal, je bilo zelo dobro. Tudi ko sem prišel v cilj, sem začutil, da sem odpeljal, kot sem želel. Sem pa imel na svoji strani tudi kanček sreče, da se mi je vse sestavilo.

Benjamin Savšek
Foto: Uroš Skaza

Med favoriti za najvišja mesta ste bili sicer že na preteklih olimpijskih igrah.

Takšne vožnje kot v Tokiu sem si želel že v Londonu leta 2012, ko sem bil še precej mlad in neizkušen. Mislim, da sem takrat v svojem finalnem nastopu odzval preveč panično, oziroma sem šel na progo preveč na glavo. Visoke cilje sem imel nato tudi v Riu de Janeiru, kjer pa sem bil premalo napadalen in preveč previden, zato sem naredil dva dotika, ki sta me stala dobrega dosežka.

V Tokiu sem se zavedal, da je morda to moja zadnja priložnost, saj nisem več rosno mlad. Zadnja leta sem se zato povsem osredotočal samo na ta nastop.

Kako ste doživljali evforijo po vrnitvi domov?

Tu se vidi razlika med svetovnim prvenstvom in olimpijskimi igrami. Lepo se je bilo vrniti, saj tako lepega sprejema nisem pričakoval. Bilo mi je kar nekoliko nerodno pred vsemi podporniki in navijači, a je bilo nepopisno. Skušal sem uživati v teh trenutkih, saj se to ne zgodi vsako leto. Vsa podpora, ki sem jo bil in sem jo še vedno deležen, mi pomeni ogromno. Glede na čestitke, ki sem jih prejemal tudi iz državniških krogov, sem videl, da je bil uspeh kar precej opazen.

Je življenje olimpijskega prvaka drugačno?

Mogoče so oči letos bolj uprte vame, saj sem tudi jaz pred tem spremljal olimpijske zmagovalce in se skušal učiti od njih. Vloge so sedaj zamenjane in tuje ekipe več pozornosti usmerjajo vame. Skušam odmisliti, da je tarča sedaj na mojem hrbtu, saj zaradi tega nisem v nobeni prednosti. Zavedam se, da bom moral tudi v prihodnosti nastopati še zelo dobro, če se bom želel obdržati v špici.

Foto: Anže Malovrh / STA

Kolikšno breme vam je po dosežku padlo z ramen?

Odvalil se mi je velik kamen od srca. Če si predstavljam, kakšen pritisk sem nase vršil pred olimpijskimi igrami v želji po medalji, je zdaj veliko lažje. A želja in volja po nastopanju na največjih tekmovanjih ostajata. Vztrajati želim do naslednjih olimpijskih iger, si izboriti mesto na njih in ubraniti naslov.

Ste boljši pod pritiskom?

Zaradi pritiska mi je sicer težko in bijem borbe, a dam lahko zaradi tega na tekmovanju še kanček več in grem v svoj nastop še bolj napadalno.

Kako so videti vaše priprave preden se podate na progo?

Imam naštudirano celotno proceduro dve uri pred startom. Z njo se poskušam čim bolje osredotočiti na nastop. Včasih si zavrtim tudi glasbo, ki me še dodatno aktivira in mi pomaga, da se osredotočim. Takrat grem običajno tudi z vizualizacijo čez progo in naštudiram podrobnosti. Na koncu si le še rečem, da moram izkoristi svojo priložnost in v teh stotih sekundah popiti čim več vode (smeh).

Kakšna glasba se tedaj običajno predvaja v vaših slušalkah?

Največkrat rock, da me še dodatno vzpodbudi.

Se po zaključenem olimpijskem ciklu že osredotočate na naslednjega?

Z mislimi sem že tam. Tokratni cikel bo minil še nekoliko hitreje. To je zame morda celo pozitivno, saj nisem več rosno mlad. Bo pa moj nastop v Parizu seveda odvisen od tega, kako uspešen bom v letošnji in prihodnji sezoni. Proga je sicer že postavljena, a na njej še nisem treniral. So pa tam bili nekateri reprezentančni kolegi in dejali, da so pogoji dobri.

Bili ste najboljši na olimpijskih igrah, svetovnem in evropskem prvenstvu. Kaj vas žene naprej?

Res je, a so tudi tekmovalci, ki jim je to uspelo večkrat in so serijski zmagovalci na olimpijskih igrah. Tu je na primer Slovak Michal Martikan, ki ima pet olimpijskih odličij, in Tony Estanguet s po tremi. Sam sem že med starejšimi, zato bi moral v mlajših letih poseči po olimpijskih medaljah, če bi želel biti še uspešnejši. Bomo videli v prihajajoči sezoni, kako bo z motivacijo, a zaenkrat ta ostaja prisotna.

Koliko vam pomeni dejstvo, da ste se za vse čase zapisali v zgodovino slovenskega športa?

To si štejem v veliko čast. Da mi bo uspelo tako visoko priveslati, si v preteklosti nisem predstavljal. Je velika potrditev, da je ves vložen trud poplačan. Svoj šport treniram od leta 1996, kar je lepa doba.

Benjamin Savšek
Foto: Uroš Skaza

Torej od leta, ko je Andraž Vehovar osvojil srebro v Atlanti. Naključje?

V klubu sta tedaj trenirala že moja starejša brata, a se še vedno spomnim, ko smo v Tacnu spremljali Andražev nastop. Vsekakor je bil moj idol in zgled. Spomnim se, da mi je pomagal tudi z opremo, saj je bilo mladim težko priti do nje.

Sedaj ste se vi znašli v njegovih čevljih.

Z veseljem prenašam svoje znanje na mlajše, oziroma jim skušam biti vzor. To si štejem v veliko čast. Je pa to še dodatna odgovornost, ki jo prinašajo uspehi.

Ozriva se še v prihajajočo sezono. Ste posegli po katerih spremembah?

Ostajam pri opremi, ki jo imam, in programu, ki sem ga opravljal. Zgolj pozimi sem se odpravil na drugi destinacijo, in sicer na francoski otok Reunion v Indijskem oceanu, kjer imajo umetno progo, zadnja leta pa tja hodijo trenirati predvsem Francozi in Čehi.

Šli smo preveriti, kakšni so pogoji tam. V preteklosti smo hodili predvsem v Združene arabske emirate in Avstralijo, ki pa je bila zadnji dve leti zaradi pandemije zaprta. Čez zimo rabimo predvsem boljše pogoje za trening na vodi. Torej toplejše vreme in primerno progo.

Zdaj, ko se je doma že otoplilo in se začenjajo tekme, pa mi je najljubše trenirati na progi v Tacnu. Pogoji so odlični. Bomo videli na prvih tekmah, kako se bom odrezal. Komaj že čakam, da potipam tudi konkurenco in vidim, kje sem.

Menda za vašo kondicijsko pripravo skrbi Tomaž Barada.

Vse od leta 2013, ko sem ga spoznal. Je zelo karizmatična oseba in velik motivator. Na kondicijske treninge sem k njemu hodil predvsem čez zimo. Z borilnimi veščinami mi je veliko pomagal pri boljši koordinaciji in zbranosti.

Benjamin Savšek
Foto: Uroš Skaza

Gredo veslanje in borilne veščine z roko v roki?

Kajakaši smo vedno poskušali potegniti nekaj iz vseh športov. Tudi iz teka na smučeh, plavanja, gimnastike. Predvsem zato, da pridobimo na koordinaciji in motoriki, kar na vodi zagotovo potrebuješ. V našem športu ni pomembna le surova moč, odloča še veliko drugih dejavnikov.

Kakšni so vaši cilji v letošnji sezoni?

Letos zagotovo evropsko prvenstvo konec maja na Slovaškem. Želim si uvrstitve v finale in imeti možnost boja za najvišja mesta. Kasneje je na sporedu še svetovno prvenstvo v Augsburgu, kjer so ambicije prav tako visoke. Zdi se mi prav, da je tako, saj je s tem tudi motivacija višja. Tu so še tekme za svetovni pokal. Ena bo tudi tu na domači progi v Tacnu. Letos se publika vrača na tribune, zato bo tekmovanje znova dobilo pravi čar.

Komentari

Vaš komentar