Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Miha Verdnik je po dolgih letih slekel slovensko bundo. Nekdanji vodja panoge za alpsko smučanje in nazadnje trener Žana Kranjca se te dni že mudi na treningu z ameriško tehnično ekipo. A ko smo se z njim dogovorili za intervju, smo glavnino časa vendarle namenili slovenski sceni.
Medtem ko se je živo srebro v Sloveniji že povzpelo nad 30 stopinj, je Miha Verdnik znova stopil na sneg. Tokrat prvič v novi vlogi. Še več, prvič v službi tujega delodajalca. Potem ko je v Sloveniji kariero mladega smučarja pretopil v demonstratorja in se naposled preselil med trenerje (vodil je ekipe evropskega in svetovnega pokala ter bil tudi vodja panoge), je minuli mesec tudi uradno sprejel ameriški izziv. Postal je trener v ameriški moški smučarski reprezentanci, s katero trenutno v Copper Mountainu nabira prve kilometre v pripravah na sezono 2026/27. In čeprav ob odhodu iz domovine vrat še zdaleč ni zaprl, pa njegove besede jasno razkrivajo, da ob razmišljanju o donedavnem delodajalcu in vodstvu alpskih disciplin SZS še zdaleč ni ravnodušen.
Intervju: Miha Verdnik
Po šestnajstih letih v slovenskem smučanju prvič odhajate v tujino. S cmokom v grlu?
Kdor me pozna, ve, da nimam meje pri tem, koliko sem pripravljen dati od sebe. Ob delu sem večinoma vse gledal skozi oči tekmovalca. Ko prideš čez ciljno črto, moraš imeti občutek, da si naredil vse za dober rezultat. Samo tako lahko potem kritično analiziraš nastop in posledično napreduješ. S temi načeli sem delal kot trener in vodja panoge. Nič ne obžalujem in zaradi tega ne odhajam s cmokom v grlu.
O cmoku vas sprašujemo zato, ker ne odhajate povsem prostovoljno. Po sezoni ste namreč že kovali načrte za nadaljnje delo z Žanom Kranjcem. Tudi on nam je dejal, da vas želi imeti še naprej ob sebi.
Da. To ni bila Žanova odločitev, ampak odločitev drugih.
Konkretno?
Kot mi je bilo povedano, je bila to odločitev skoraj vseh v slovenskem smučanju. Rečeno mi je bilo, da je odločitev skupna. Za njo naj bi stali predsednik in direktor zveze, predsednik alpskega zbora, vodja panoge, odborniki … Vsi. Rekli so mi, da nihče več ne želi, da bi deloval kot trener.
Vaš odziv?
Glede na vse, kar sem naredil oziroma dal slovenskemu smučanju, zagotovo čutim vsaj malo grenak priokus. Predvsem zato, ker odločitev ne izvira iz konkretnih dejstev ali analiz, ampak iz debat in informacij izza točilnega pulta.
Na kaj merite?
Dejstvo je, da se v zadnjih dveh letih ni nihče ukvarjal z Žanom Kranjcem. Nihče ga ni prišel pogledat na trening. Še več, pri SZS so odgovorni celo pozabili, kdaj ima olimpijski nastop, saj so za tisti dan načrtovali druge aktivnosti. Niso vedeli, v kakšnem okolju deluje, kakšne težave ima in kaj dela. Na podlagi nepoznavanja okolja tekmovalca, programa, v katerem deluje, in brez natančnih analiz je težko vleči prave poteze. Rad poudarjam, da ima smučar le eno kariero. Vsi ostali, ki ga spremljamo, pa si lahko najdemo drugo službo.
Splošna kritika je sicer razumljiva. Dejstvo je, da Žanova rezultatska krivulja v zadnjih letih pada. Je to naravna starostna pot športnika ali pa bi v procesu treningov, načrtov in tekmovalnih strategij vendarle lahko storili več?
Vsekakor Žan ni več tekmovalec, kakršen je bil na vrhuncu kariere. Težko je pričakovati, da bo pri teh letih stalno napredoval. V vsaki karieri se vzpenjaš, potem dosežeš določeno raven in jo skušaš čim dlje ohranjati. Prepričan sem, da jo Žan lahko drži še kar nekaj časa. Je pa dejstvo, da se je v zadnjih letih tudi sam malce uštel in se zapletel v začaran krog. Ves čas je ogromno eksperimentiral z opremo. Spomladi je vedno ocenjeval, da je našel pravo rešitev, potem pa se je sredi sezone izkazalo, da to ni povsem tako.
Do preloma je prišlo pred novim letom in takrat se mu je porušilo zaupanje v opremo. Ni več mogel smučati tako, kot bi si želel. Zato se je naučil kompenzirati. Na delih, kjer se je počutil svobodnega, je napadal, drugje pa je smučanje prilagajal. Veliko je bilo odvisno tudi od podlage, postavitve in terena.
Na koncu je imel tega dovolj in zato se je odločil za menjavo opreme. Ampak to samo po sebi ne bo dovolj. Če bo želel ostati na ravni ali se vrniti med najboljših sedem veleslalomistov na svetu, bo moral spremeniti še nekatere stvari. Jaz vem, katere. Tudi delali smo na tem, ampak zdaj je to stvar njegovega novega trenerskega štaba.
Se je novi trener Denis Šteharnik obrnil na vas?
Na dan, ko sem od SZS prejel odpoved pogodbe, me je klical. Klic sem mu z zamudo vrnil. Ni se oglasil. To je bila edina “komunikacija”.
Kaj pa vaša odgovornost? Ste z varne časovne razdalje zmožni kritične samorefleksije?
Prav gotovo bi danes kakšno stvar naredil drugače, ampak takrat nisem imel teh izkušenj in spoznanj. Obžalujem predvsem, da že po najini prvi sezoni ni prišlo do menjave opreme. Takrat smo rešitve iskali v spremembah nastavitev in Žan je začel funkcionirati, zato smo domnevali, da menjava ni potrebna. Sicer pa težko rečem, da bi karkoli naredil bistveno drugače. Vse je bilo usmerjeno v to, da bi Žan na vsako tekmo prišel maksimalno pripravljen in samozavesten. Večkrat nam ni uspelo, saj že na treningih ni smučal, kot bi vsi skupaj želeli, predvsem zaradi prej omenjene težave.
Občutek, da niste najbolje sprejeti, smo sicer dobili že ob vašem trenerskem ustoličenju. Kot bi vas “bremenila” vaša predhodna služba, torej vodje panoge.
To sem seveda čutil. Od začetka. Naj povzamem. Z Žanovim dolgoletnim trenerjem Klemnom Bergantom odgovorni niso našli skupnega jezika. Žan si je trenerja nato iskal sam. Poklical me je ob koncu maja. Vzel sem si nekaj dni za razmislek. V tem času me je dvakrat klical vodja panoge Matjaž Šarabon in spraševal, ali sem se že odločil. Zakaj? Ker niso imeli nobenega trenerskega kandidata za najboljšega slovenskega smučarja. Ko pa sem se odločil, da sprejmem izziv, sem že po prvem razgovoru videl, da nimam pravega zaupanja in da sem do položaja prišel le zaradi tega, ker se je tako odločil Žan. Ob tem sem se tudi zavedal, da zaradi tega neke podpore panoge ne bo in da bo ekipa bolj kot ne odvisna sama od sebe. Tako je bilo po prvi sezoni in tako je bilo vse do konca najine skupne poti.
Prišla sva do točke očitkov na vaš račun v vlogi vodje panoge. Ko sva se dogovarjala za intervju, ste dejali, da ne pristajate na vlogo dežurnega krivca za vse, kar je v slovenskem alpskem smučanju slabega. Lahko to misel razgradite?
Predsednik alpskega zbora in odbora Janez Bijol je z mano prekinil sodelovanje z očitkom, da sem mu zamolčal določene stvari glede poslovanja. To preprosto ne drži. Trdil je, da se je zaupanje podrlo in da me ne vidi več sposobnega za to delo. Odločitev je sprejel tudi na podlagi številk iz finančno-računovodske službe, a je pri tem razpolagal z letnimi izkazi, ki niso skladni s sezonskimi. V letnem izkazu namreč ne moreš zajeti vsega, kar se v resnici dogaja v poslovanju panoge.
Kot zanimivost naj povem, da je bil v času predsedovanja Iztoka Klančnika prav Bijol kot podpredsednik odgovoren za finančni del. V sezoni 2022/23 je pregledal finance od A do Ž. Imela sva tedenske sestanke. Na njih je bil prisoten tudi Luka Steiner, zdajšnji predsednik zveze. Povedal sem jima vse – kako delamo in kaj delamo. Na koncu je na odboru javno povedal, da je pregledal finance, da ni našel nič spornega, da poslujemo transparentno in da delo dobro opravljam. Nekaj mesecev pozneje mi je očital prikrivanje. Mogoče bi moral kdaj, še posebej ko sprejema pomembne odločitve za alpsko smučanje, kakšen zapisnik stalnih delovnih teles ali pa kakšno poročilo dejansko prebrati.
Dejstvo pa je, da so za vami ostale rdeče številke. Tega ne morete zanikati.
Da, minus je bil. Ampak stanje ni bilo kritično, predvsem pa je treba upoštevati objektivne okoliščine. Panogo sem vodil tudi v času koronavirusa, vsi pa smo plačali tudi visoko ceno dveh odpovedi kranjskogorskih tekem, in še to ravno v času, ko smo investirali v poligon Kranjska Gora. Poleg tega je nekaj sponzorskih dogovorov, ki so bili že načeloma dogovorjeni, padlo v vodo. Ko sem poslovanje, ki je bilo vodeno in pripravljeno s strani finančno-računovodske službe SZS, predal, sem ga predal “na ključ”. Jasno sem zapisal, kakšna je likvidnost in kakšna mora biti pot v naslednjih treh letih, da bo panoga spet likvidna in finančno na pravi strani.
Kako visok je bil omejeni primanjkljaj?
O konkretnih številkah ne bi govoril, ker po pravilih SZS ne smem. Lahko pa rečem, da je bilo stanje obvladljivo, predvsem pa jasno. Naj povem tudi, da so bile ob mojem odhodu podpisane številne sponzorske pogodbe in pogodbe z opremljevalci. Tudi predračun je bil postavljen in jasno je bilo, koliko je na voljo za programe panoge. Ko pa sem leta 2016 prevzel panogo, ni bilo podpisane nobene sponzorske pogodbe. Še pomembneje pa je bilo, da smo oživili marketinški del panoge. Vsako sezono smo aktivirali skoraj vse sponzorje, marketinški model je deloval, saj smo podpisovali dolgoročne pogodbe s sponzorji, kar je vplivalo na to, da se je predračun panoge povečal za petkrat. Poleg tega smo oživili “pool opremljevalcev”, kar je omogočalo tekmovalcem v ekipah evropskega pokala ter vsem mladincem, da so dobivali vrhunsko in konkurenčno opremo, kar je precej edinstven dosežek v primerjavi z drugimi močnejšimi narodi. Še pomembneje pa je, da je ogromno otrok v kategorijah U-12, U-14 in U-16 dobivalo kakovostno opremo brezplačno ali po boljših cenah, število otrok in mladincev pa se je povečalo za skoraj 300. To se je v zadnjih dveh letih popolnoma porušilo. Tudi število otrok v smučanju je drastično padlo.
Kako pa odgovarjate na očitek, da se je v vašem mandatu vlagalo predvsem v ekipe svetovnega pokala, medtem ko se je tekmovalna baza krčila?
To so znova informacije iz “šank debat”. Za obdobje 2016–2024 obstajajo dokumenti odborov, zborov in strokovnih svetov, kjer je vse zapisano in javno objavljeno. V resnici se je veliko vlagalo v mladinski in otroški del, ampak na drugačen način. Nikoli se nisem strinjal s tem, da bi nekritično razdeljevali denar. Trdil sem, da je treba vlagati v tiste, ki izstopajo. V ozadju pa se je dogajalo marsikaj. Leta 2018 je bilo, denimo, na alpskem odboru odločeno, da v reprezentanci ne bo nikogar brez kriterijev. Zgodil se je velik osip predvsem pri moških tekmovalcih. Nehalo je 17 fantov. Nekateri od njih so že trenirali z ekipami svetovnega pokala in se tudi uvrščali med deset v evropskem pokalu. Potem pa se je leta 2022 ukinila še reprezentanca C. To je bil velik korak v napačno smer. Klubi, ki so to izglasovali, so trdili, da bodo sami razvijali tekmovalce do evropskega pokala, posledica pa je, da je generacija od 2003 do 2006 praktično izginila. Ti klubi pa mladinskega programa praktično nimajo več in tudi niso več med vodilnimi ter številčnejšimi v panogi.
A bili ste vodja. Bi morali takrat odstopiti?
Da, leta 2022 bi moral vstati in odkorakati iz stavbe SZS. Takrat bi moral odstopiti, ker to ni bilo skladno z mojim razmišljanjem. Ampak skrbelo me je za tekmovalce in njihove programe, saj je bil že junij.
Pogovor sva začela s slovesom. Se še kdaj vidite v slovenskem smučanju?
Težko govorim o tem. Načeloma sem še mlad trener in prvič odhajam v tujino. Razmišljam o novem projektu in ne o tem, ali se bom še kdaj vrnil v Slovenijo.
Kaj vas čaka v ameriški reprezentanci?
V ZDA je moška ekipa za tehnični disciplini organizirana tako, da ima glavni trener prioriteto v veleslalomu. Jaz bom njegova desna roka. Mene ta izziv privlači, ker bom po šestnajstih letih prvič samo trener. Ne bom se ukvarjal z logistiko in organizacijo. Razmišljal bom samo o tekmovalcih in treningu. Poleg tega so tekmovalci zelo zanimivi. Nekateri so v najboljših letih za vrhunske rezultate, drugi prihajajo iz ozadja. Po dolgem času bom spet del ekipe.
Kakšne so ključne razlike med Slovenijo in Ameriko?
Največja razlika je, da po dogovoru s šefi ni več odprtih vprašanj. Ne čakaš na odbore in zbore. Vse je jasno. Velika razlika je tudi v odprtosti, spoštovanju in zavzetosti. Tega v Sloveniji že dolgo nisem občutil. Kar se treningov tiče, pa je program precej podoben. Razliko vidim le v količini smučanja. Američani bodo več časa preživeli na snegu. Že ta mesec gremo na trening, potem pa poleti na Novo Zelandijo. Tam bomo trenirali pet do šest tednov. Potem bomo večinoma v Evropi. Vidim, da bomo nekaj trenirali tudi skupaj z Norvežani. Več bom lahko povedal po prvih treningih. Tega se že zelo veselim.
Za konec še vprašanje o nekdanjem direktorju hrvaške zveze Vedranu Pavleku, s katerim ste pogosto sodelovali. Vas novice iz hrvaških krogov v zadnjih tednih presenečajo?
Vse skupaj me je presenetilo. To priznam. Po drugi strani pa ne želim kopati po vseh medijskih informacijah. Rad bi namreč v svojem spominu ohranil Vedrana takšnega, kakršnega sem poznal. Vedno sem imel občutek, da je delal v dobro smučanja in za tekmovalce. Na Hrvaškem je postavil lepo zgodbo. Da, zdaj sem slišal o nečednih poslih in to mi ni všeč, a o tem naj sodijo pristojni organi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!