Angleškim navijačem se zdi, da prihaja domov. Zdi se jim, da je to zapisano v zvezdah. V kolikor se bo to zgodilo, bomo zagotovo lahko definirali delo Garetha Southgatea na čelu angleške reprezentance, a zaenkrat ga še ne moremo. Vsaj po mojem mnenju ne.

Bilo je leta 2018. Čeprav niso premagali niti enega zares dobrega tekmeca, so delali evforijo, kot da so že prvaki. Peli so, da “prihaja domov” in bili so prav simpatični, nato pa so jih v polfinalu utišali naši južni sosedi.

Na zadnjem svetovnem prvenstvu je Anglija prišla dlje, kot je kdorkoli pričakoval. Prava spletna uspešnica je bila montaža, objavljena pred pričetkom mundiala, na kateri je Southgate pilotu dejal, naj pusti motor prižgan, saj da v Rusiji ne nameravajo ostati dolgo. A Angleži so prišli daleč, vse do polfinala, zato so angleškemu selektorju Garethu Southgateu številni pripisali ogromno kredita. Po mojem mnenju precej več, kot si ga je zaslužil.

Na svetovnem prvenstvu v Rusiji je imela reprezentanca treh levov zares lahko skupino. Na tekmi prvega kroga je z 2:1 premagala Tunizijo, odločilni gol na tekmi pa je šele v sodniškem dodatku dosegel Harry Kane, nato so Angleži kar s 6:1 premagali Panamo. Prikazali so dobro igro, a kot rečeno, to so storili proti Panami. V zadnjem krogu skupinskega dela je Anglija po vsej verjetnosti kar nalašč izgubila proti Belgiji in tako prišla do veliko lažjega razporeda v izločilnih bojih. Nato se je začelo zares.

V osmini finala se je Angležem zoperstavila Kolumbija. Southgateova četa je z neprepričljivo igro slavila, a šele po streljanju enajstmetrovk. Jordan Henderson je sicer kot prvi zapravil strel z bele točke in Angleži so že gledali katastrofi v obraz, nato pa sta zgrešila Uribe, ki je stresel prečko in Bacca, ki je v prvi vrsti videl izjemno parado Pickforda. Za delirij treh levov v Moskvi je nato pokrbel Eric Dier, ki je enajstmetrovko reliziral in reprezentanci priboril četrtfinale.

Nalsednja ovira je bila Švedska, ki jo je Anglija z zadetkoma Maguireja in Deleja Alija premagala z 2:0. Na tej točki so na Otoku začeli delati evforijo, kot da so že prvaki.

“No mum, I’m not coming home. It’s …” Je na twitter zapisal Jesse Lingard, ki je imel na mundialu zelo pomembno vlogo. Angleži so bili prepričani v uspeh, a nato je sledil polfinalni obračun s Hrvaško. Naši južni sosedi so ga dobili z 2:1 in tako Angleže poslali domov.

Navijači Anglije so bili razočarani, a hkrati ponosni na vse, kar so prikazali njihovi ljubljenci. Res je, da je Anglija dosegla lep uspeh, a dobila ni niti ene tekme, na kateri ni bila v vlogi izrazitega favorita. Kljub temu se zdi, da so mnogi na to dejstvo kar nekako pozabili.

No mum, I’m not coming home. It’s… pic.twitter.com/VdFHVoEfTI

— Jesse Lingard (@JesseLingard) July 3, 2018

Tri leta kasneje je podoba Anglije povsem drugačna. Že pred pričetkom EURA so bili Angleži v ožjem krogu favoritov za končno slavje. Zaradi številnih atraktivnih igralcev, smo mnogi pričakovali, da bo ekipa treh levov hit tega prvenstva. Pričakovali smo atomsko igro Southagateove čete, a dejstvo je, da slednja, z izjemo tekme proti Ukrajini, ni zanetila nogometne iskrice.

Anglija ne igra tako lepo, kot smo mnogi pričakovali, poleg tega pa smo bili priča mnogim nenavadnim odločitvam angleškega selektorja.

Začnimo pri prvi tekmi. Sam sem, tako kot verjetno vsi ostali, ki redno spremljajo nogomet, privzdignil obrvi, ko sem videl, da je Southgate v prvo enajsterico proti hrvaški poslal Kierena Trippierja in ga celo posadil na levi bočni položaj. Tako sta izvisela nogometaša, ki sta specializirana za ta položaj – Ben Chilwell, ki je s Chelsejem pred kratkim osvojil ligo prvakov in Luke Shaw, ki je bil po mnenju mnogih najboljši levi bočni branilec v minuli sezoni Premier lige.

Po drugi tekmi je iz prve postave Southgate izrinil branilca Tyrona Mingsa, čeprav Anglija na uvodnih dveh obračunih ni dobila niti enega zadetka. A to smo nekako lahko pričakovali. Vedelo se je, da bo Maguire zaigral takoj, ko mu bo zdravniška služba dala zeleno luč.

Čeprav je bil proti Češki igralec tekme, sem bil sam znova zelo presenečen, ko sem videl, da se je Bukayo Saka znašel v začetni enajsterici na tekmi z Nemčijo. Mladenič proti Elfu ni bil na visoki ravni, je pa v polnem sijaju zablestel Jack Grealish, ki je Sako zamenjal v 69. minuti. Le 6 minut po vstopu v igro je kapetan Aston Ville začel akcijo za vodilni zadetek Anglije, v 86. minuti pa je še asistiral za drugi gol, ki je Nemce dokončno spravil na kolena. Anglija je tako prvič po letu 1966 Nemčijo premagala v izločilnih bojih velikih turnirjev.

Southagate pa ni znal ceniti dodane vrednosti svojega najatraktivnejšega nogometaša. Proti Ukrajini namreč igralec, ki je na tekmi z Nemčijo prevesil jeziček na tehtnici v prid svoje ekipe, ni dobil niti ene minute! Je pa tekmo začel Jadon Sancho, ki pred tem ni igral praktično nič. K temu je gotovo botrovalo dejstvo, da je dan pred tem dokončno podpisal pogodbo z Manchester Unitedom. Proti Ukrajini je Anglija odigrala z naskokom najboljšo tekmo na turnirju, slavila je s 4:0. Blestel pa je tudi bivši nogometaš Borussie Dortmund.

Pravijo, da se zmagovalnega konja ne menja, a Southagate se na to požvižga. Podobna usoda, kot je v četrtfinalu doletela Grealisha, je na polfinalnem obračunu doletela Sancha. Slednji proti Danski sploh ni stopil na zelenico! Ob Kaneu in Sterlingu je v napadu znova začel Saka, ki je tokrat upravičil zaupanje in vpisal prvo statistično dobrino na turnirju. V 39. minuti je ostro podal proti Kaneu, pred katerim je nesrečno posredoval Kjaer in žogo preusmeril v lastna vrata. Krilnega napadalca Arsenala je znova v 69. minuti (kako lepa številka in kakšno naključje!)  zamenjal Jack Grealish. Slednji tokrat ni imel vidne vloge, a Anglija je do vodstva znova prišla z njim na igrišču. Southgate pa je nato storil potezo, ki verjetno vsakemu igralcu zbije samozavest. Rezervista Grealisha je tik po doseženem golu poslal iz igre in v ogenj poslal branilca Trippierja.

Ne morem razumeti, zakaj namesto Grealisha igre ni zapustil Raheem Sterling, ki je na tem turnirju zares obremenjen in bi vsekakor potreboval nekaj počitka pred velikim finalom. No, ko smo že pri njem, pa lahko izrečem veliko pohvalo na račun selektorja. Po slabem zaključku klubske sezone je redkodo pričakoval, da bo napadalec Manchester Cityja imel pomembno vlogo v ekipi. Southgate je dobro ocenil, da je Sterling v odlični formi. Na tem turnirju je namreč najboljši igralec Anglije.

Nekatere stvari je torej Southgate odlično ocenil, kljub temu pa je opravil številne poteze, zaradi katerih te nogomet ponavadi kaznuje. Čeprav je postal prvi selektor Anglije, ki je ekipo na dveh turnirjih popeljal vsaj do polfinala, pa se bodo v primeru poraza mnogi spomnili, da Anglija na zadnjih dveh velikih turnirjih ni dobila veliko težkih tekem.

Pravzaprav je dobila samo eno. Klasiko proti Nemčiji v osmini finala seveda. Opravljenih je bilo torej premalo težkih nalog, da bi lahko Southgatea že zdaj kovali med trenerske zvezde. V primeru današnje zmage pa se bo to seveda spremenilo. In to upravičeno.