Luka Dončić in njegova nemška misija - v očetovih očeh. Saša Dončić v berlinskem pogovoru za Sportklub o vrvežu okrog sina, motivu v reprezentančnem dresu, slovenskem boju za kolajne na EuroBasketu 2022 …
Začelo se je v Kölnu. “Ste vi oče Luke Dončića? Dovolite, da se skupaj fotografirava,” je Sašo Dončića ogovorila litovska ljubiteljica košarke. Ni bila edina. Tudi skozi medijsko središče se redko sprehodi brez kakšnega vprašanja ali prošnje. Danes Poljak in Srbkinja, jutri Grki … Da je s sinovim meteorskim vzponom tudi sam postal medijska zgodba, je uvidel že pred leti. Tudi v ZDA je bil deležen pozornosti. “Vse lepo in prav, a naj me ne sprašujejo o osebnem življenju,” odgovarja 48-letni Ljubljančan, ki si je v Berlinu brez oklevanja vzel čas tudi za Sportklub.
Že v Kölnu smo opazili, da so vas novinarji iz tujine cukali za rokav, navijači pred dvorano pa prosili za skupne fotografije. Zgodba se ponavlja v Berlinu.
Poskušam biti prijazen in ustreči skoraj vsem prošnjam. Prav vsem pač ne morem. Bolj me moti, ker mi stalno zvoni telefon. Da, veliko je tega.
Imate občutek, da se poskušajo novinarski sogovorniki, predvsem v luči tožbe v boju za nadzor nad blagovno znamko, preko vas dokopati tudi do kakšne bolj osebno obarvane zgodbe, predvsem v povezavi s sinom?
Moja pravila so zelo jasna, pojmi pa razčiščeni. Tudi vi me poznate že dolga leta in veste, da sem bil vedno na voljo za pogovore o košarki. O osebnem življenju in odnosih nisem nikoli govoril. Zato tudi zdaj o tem dogajanju javno ne bom razpravljal.
Luka je nanizal tri vrhunske predstave. Je to posledica tega, da se tekmovanje preveša v odločilno fazo?
Že v ligi NBA in v prejšnjih reprezentančnih akcijah je bilo mogoče videti, da ima Luka rad velike izzive. Ko gre povsem zares, je še bolj motiviran. On se ne skriva. Ne boji se odgovornosti. Tudi v Nemčiji je kos pritisku. Ta bo, o tem sem prepričan, iz dneva v dan večji. Pa ne želim govoriti le o sinu in ga izpostavljati. On je del ekipa. Celotna reprezentanca se bo v tem tednu igralsko dvignila.
Slovenska predstava proti Belgiji zanesljivo ni spadala med najboljše na prvenstvu …
Dovolite mi, da zavrtim film nekoliko nazaj. Slovenija je po porazu proti BiH potrebovala zmagi proti Nemčiji in Franciji, če se je želela iz Berlina v Köln preseliti kot prva v skupini. Tekma z Belgijo je bila zatorej tretja zaporedna s predznakom nujne zmage. Ekipa je bila malce fizično in psihično načeta. Poleg tega pa se je nato težko na vso moč motivirati in zagnati v reprezentance, ki ne spadajo v najvišji razred. Osmino finala bi zato označil za uspešno. Potek tekme je bil normalen. Podobno bo verjetno tudi na tekmi s Poljsko.
Ko sva se pogovarjala v Kölnu, ste brez omahovanja napovedali preboj v finale. Vztrajate?
Poškodba Zorana Dragića je sicer velik udarec. Že takoj, ko sem ga videl, da se zvijal v bolečinah, mi je bilo jasno, da ne gre za nedolžno težavo. On pač ni ‘jokica’. Morda si, tudi zaradi dejstva, da je izpustil že EuroBasket 2017, prav on najbolj želi dobrih predstav. Vseeno menim, da ima Slovenija dobro pokrita vsa igralna mesta. Ima tudi najboljšo kemijo. Zato je za drobec boljša od Grčije.
Ste lahko bolj konkretni?
No, težko najdem besede …
Verjetno je preprosto – Luka Dončić?
Ne želim biti oče, ki v intervjujih tako očitno izpostavlja sina. Doživljam ga drugače. Vendarle sem oče. Naj zato to povedo drugi. Jaz bom dodal, da so tukaj še Goran Dragić in drugi.
In kako kot oče sprejemate ta vrvež okrog njega?
S ponosom. Včasih pa tudi s kančkom zaskrbljenosti. Na tem prvenstvu ga namreč poskušajo zaustavljati na vse mogoče načine. Tudi na zelo umazane načine. Udarci, provokacije … On? Je neverjetno stabilen in samozavesten. Dobro se drži.
Kaj pa ta srčnost, ki jo kaže ob igranju za reprezentanco. Ta ni samoumevna. Je bilo samoumevno njegovo igranje za reprezentanco?
Luka je rojen v Sloveniji. V Ljubljani je odraščal. Zato je edina logična posledica, da igra za Slovenijo. Vse zgodbe o morebitnem igranju za Španijo ali Srbijo so izmišljene ali pa medijsko napihnjene. Kar pa se tiče njegove srčnosti, o kateri med sprašujete, je ta v veliki meri povezana z njegovo tekmovalnostjo. Gre za neizmerno tekmovalno osebo. Karte, šah … Ni pomembno. Želi zmagovati. Ne le to, vztrajal bo, dokler vas ne bo premagal. V značaju ima zapisano, da je zmagovalec. Zato menim, da je raven njegove zagnanosti enaka – v Dallasu in slovenski reprezentanci.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje