Elitna pravljica nove generacije z jasnim podpisom

Foto: IIHF

Po dveh desetletjih je čakanja vendarle konec, slovenska hokejska reprezentanca si je s ponedeljkovo zmago nad Francijo (3:1) priigrala šele tretji obstanek med svetovno elito. V komentarju razmišljamo, kako in zakaj je uspelo prav močno pomlajeni četi Eda Terglava, ki ji pred šampionatom nihče ni pripisoval veliko možnosti.

“Včasih smo se veliko pogovarjali o tem. Koliko časa nam ni uspelo. Ampak to je res povsem na vrhu naše piramide, mi pa smo še v izgradnji spodnjega dela. Moramo biti popolni, na turnir gremo z mislijo, da damo vse od sebe. Že pred dvema letoma so bili fantje zelo blizu. Treba se je boriti in poskusiti. Ne želim govoriti o obstanku, ampak o borbenosti in ekipnemu duhu na vsaki tekmi. Potem bomo videli, kaj to pomeni,” je tik pred odhodom na svetovno prvenstvo, po zadnji pripravljalni tekmi na domačih tleh, zbranim novinarjem razlagal slovenski selektor Edo Terglav.

Ni uspelo niti Kopitarju: “Veliko jih ni verjelo, mi smo”

Hokej

19. Maj 2025 2

Hokej

19. Maj 2025 2

Risi najboljše prihranili za konec in po 20 letih obstali med elito!

Hokej

19. Maj 2025 7

Hokej

19. Maj 2025 7

45-letni Kranjčan, ki je na položaj nastopil jeseni 2023, nikoli ni napovedal, da bodo risi obstali med elito. Še več, pogovorom o morebitnem končanju dveh desetletij suše se je spretno izogibal. Zdaj vemo, zakaj. Pritisk rezultata je namesto na igralce prenesel nase – in čeprav je to plačal z boleznijo in odsotnostjo na tekmah proti Švedski in Avstriji -, je bil v tem uspešen. Pa čeprav pritiska rezultata v primerjavi z nekaterimi preteklimi izvedbami ni bilo, novinarji in javnost s(m)o odkrito – tudi zaradi poznega termina klubskega državnega prvenstva in posledično kratkih skupnih priprav – pričakovali ponovno selitev med drugoligaše.

Celotna izbrana vrsta je na Švedskem, pa tudi že prej, ves čas poudarjala, da se zaveda, kako pomlajena in spremenjena je ekipa. Da številnim manjkajo izkušnje s tega najvišjega nivoja. In da je zato izgraditev ekipnega duha še toliko bolj pomembna.

Številke to jasno potrjujejo. Med 25 potniki, ki se bodo danes vrnili iz Skandinavije, jih je bilo sedem sploh prvič del reprezentance na članskih svetovnih prvenstvih. Še enkrat več, torej 14, pa jih je prvič nastopilo na svetovnem prvenstvu elite. Več kot polovica igralcev se je z najmočnejšo ravnjo svetovnega hokeja v smislu reprezentanc torej srečala prvič, a to ni bila ovira, da ne bi uspešno opravili zahtevnega testa.

Uvodnih pet porazov je bilo, roko na srce, pričakovanih. Odlično upiranje favoriziranim Kanadi, Latviji in Švedski, malce slabši predstavi proti Slovaški in predvsem Finski. Toda to je bilo v zadnjih dveh dneh hitro pozabljeno, najprej na sosedskem derbiju z Avstrijo, ki je prinesel točko, nato pa še na odločilnem obračunu s Francijo, ki je razveselil ljubitelje hokeja na sončni strani Alp.

A takšen scenarij je za povratnike med elito po trenutnem sistemu že ves čas enak. Zahtevne tekme, pravzaprav kar misije nemogoče, na začetku ter odločilni dvoboji za obstanek ob koncu tekmovalnega sporeda. Kaj takšnega v minulih letih – Slovenija je med elito nastopala enajstič, obstala pa šele tretjič in prvič po letu 2005 – ni uspelo niti na papirju močnejšim moštvom, niti nekdanjim selektorjem, ki so bili z moštvom dalj časa kot Edo Terglav. Niti zlati generaciji, ki je v vmesnem času dvakrat igrala na olimpijskih igrah, v trenutni ekipi pa je le še nekaj posameznikov, ki so bili del zasedbe v Pjongčangu in/ali Sočiju.

Očitno odlična psihološka trdnost se tokrat ni zamajala niti po zahtevnem uvodnem tednu prvenstva, končno se je v prid Slovenije obrnil tudi faktor sreče. Nekaj so jo risi izzvali tudi sami, na čelu s selektorjem, ki je jeseni prišel na idejo, da bi v ekipo dodal vratarja Olimpije Lukaša Horaka. Čeh, ki ga tudi v njegovi prvi domovini po ponedeljkovem obstanku častijo kot velikega slovenskega junaka, se je izkazal za pomemben jeziček na tehtnici, saj je na turnirju branil z 90-odstotno uspešnostjo, na odločilni tekmi s Francijo pa kar 96-odstotno. Pa čeprav na Hokejski zvezi Slovenije, na čelu z generalnim sekretarjem Dejanom Kontrecem, nad njegovo naturalizacijo odkrito niso bili preveč navdušeni. A so jo za dobro ekipe in zadovoljstvo glavnega stratega vendarle uspešno in pravočasno izpeljali.

Slovenska reprezentanca je na svetovnih prvenstvih elitne divizije do Stockholma 2025 le dvakrat obstala med najboljšimi. Prvič ji je to uspelo leta 2002, že v prvem poskusu po premiernem napredovanju in zgodovinskem Tivoliju leto pred tem.

Pod vodstvom Matjaža Seklja, prav tako na Švedskem, so risi v skupinskem delu (takrat je bil v veljavi še drugačen način tekmovanja) doživeli tri poraze: proti Rusiji (1:8) in domačinom (2:8), boljši pa so bili tudi severni sosedi Avstrijci (3:5). Ekipo je tako čakal boj za obstanek z Japonci (4:3), Poljaki (4:2) in Italijani (4:0), ki pa je bil po treh zmagah več kot uspešen.

Ob debiju med elito so Slovenci prepričljivo obstali. Foto: Profimedia

Trije porazi v skupinskem delu (Češka, Finska, Avstrija), nato pa še neuspeh v skupini za obstanek proti ZDA (2:7), Japoncem (3:3) in Belorusom (3:4) je izbrano vrsto spet pahnil v drugoligaško druščino, iz katere pa so se leta 2004 na Poljskem ekspresno vrnili med elito.

Že tam, nato pa tudi na šampionatu elite v Avstriji 2005, je Seklja na položaju selektorja ekipe zamenjal Kari Savolainen. Pri severnih sosedih v skupinskem delu spet ni šlo – Slovenija je igrala v Innsbrucku in morala priznati premoč ZDA (0:7), Kanadi (0:8) in Latviji (1:3). V drugem delu pa spet borba za obstanek. Po slabem začetku zmaga proti Danski (4:3), hud poraz proti Nemčiji (1:9) in odločilna zmaga proti Avstriji (6:2), ki je bila huda klofuta za hokejiste na severni strani Karavank.

Sladko veselje po odločilni zmagi nad Avstrijo. Foto: Profimedia

Nadaljnji nastopi med najboljšimi – 2006, 2008, 2011, 2013, 2015, 2017 in 2023 – pa so se končali z izpadom. Vse do letos.

Za konec pa nazaj k začetku. Ko je Terglav po še četrtem neuspešnem napadanju obstanka med elito pred letom in pol nasledil Matjaža Kopitarja, je v vodenje prejel ekipo, ki je bila na SP 2023 povprečno najstarejša med vsemi šestnajstimi. Pomladitev, menjava generacij oziroma vpeljevanje novih, mladih hokejistov, je bilo kislo jabolko, v katerega je zavedno zagrizel aktualni slovenski selektor.

A ga je v že manj kot dveh letih spremenil v zelo sladke skrbi. Čeprav je večkrat poudarjal, da mu je težko na glavne reprezentančne akcije klicati zgolj mlade in se na ta način odpovedati starejšim nosilcem igre, še vedno željnih nastopanja z risom na prsih, se je odlično znašel. Na lanskem svetovnem prvenstvu divizije IA v Bolzanu je, z že pomlajeno ekipo, nenadejano, kot je Terglav priznal tudi sam, moštvo ekspresno popeljal nazaj med elito.

Še zadnjo priložnost je staroselcem ponudil na avgustovskih olimpijskih kvalifikacijah, ko se v družbi Latvije in te iste Francije ni izšlo. Po informacijah iz hokejskih krogov tudi zaradi slabe energije in kemije, ki se je ustvarila v garderobi. In takrat je selektor spoznal, da je treba moštvo dokončno usmeriti v prihodnost. Nekateri najboljši so mu pri tem s slovesi pomagali sami, Terglav, ki je priložnost dobil prav zaradi odličnega dela z mladimi hokejisti v Franciji, pa je k projektu Stockholm 2025 povabil tudi nekaj hokejskim poznavalcem nepoznanih imen. Brez nerealnih načrtov in praznega upanja.

Toda uspel je. Spisal je novo hokejsko pravljico nove generacije, ki se – upajmo – šele začenja. In naj traja čim dlje, že na prihajajočem svetovnem prvenstvu elite, ki bo maja 2026 v Švici.