Legenda Olimpije: Sistemska ureditev hokeja je katastrofalna

Foto: Uroš Skaza

Ljubljanska Olimpija po polovici sezone v ligi ICE še naprej vztraja na vrhu lestvice, pri povratku najmočnejšega regijskega klubskega tekmovanja v prestolnico pa je imel prste vmes tudi Tomaž Vnuk. Legendarni hokejist, čigar dres s 24-ico je še naprej edini pod stropom Tivolija, je po propadu nekdanje HDD Olimpije pod Rožnikom obdržal članski hokej, danes pa je v celotno dogajanje na Celovški 25 vpet precej manj.

Ko je leta 2017 nekdanja Olimpija klavrno končala svojo pot, je predsedniške posle pri mladinskem klubu HK Olimpija opravljal Tomaž Vnuk. Nekdanji član Ljubljančanov, med drugim pa tudi kar devetkratni udeleženec svetovnih prvenstev s slovensko reprezentanco, je na pobudo številnih v Ljubljani uspel obdržati člansko moštvo. Ta se je po naravni rasti kasneje prebila do dveh naslovov v alpski ligi (2019 in 2021), letos pa se je vrnila v ligo ICE (nekdanjo ligo EBEL), kjer ji gre zaenkrat odlično.

Vnuk se je po vstopu Slovenskih železnic s predsedniškega položaja umaknil, kmalu je zapustil tudi mesto športnega direktorja, danes je v klubu izpod Rožnika le še član upravnega odbora. Kako se spominja dogodkov izpred nekaj let, kako daleč lahko moštvo pod vodstvom Mitje Šivica poseže v nadaljevanju sezone, kaj vse so sistemski problemi hokeja v Sloveniji in kaj pričakovati od spomladanskega svetovnega prvenstva v Ljubljani, nam je danes 51-letni športni upokojenec razkril v pogovoru med petkovo tekmo z Innsbruckom. Bil je tak, kot je bil že celotno kariero: brez dlake na jeziku.

Zadnji teden ste večinoma preživeli v Mariboru, kjer ste bili na teniškem turnirju s hčerko. Kako bi se opisali kot oče, ki spremlja svoja otroka na športni poti? Koliko ste vpeti vanjo, koliko se vpletate?

V pot sina zelo zelo malo, ker je hokejist (smeh). Se poskušam čim manj. Dam mu kakšen nasvet in malo podebatirava. Pri hčerki pa precej več, saj jo večinoma jaz vozim na tekme in turnirje. V sam proces treningov se ne vtikam, sem pa precej vpleten v organizacijo, saj vse skupaj pobere veliko časa.

Verjetno je razlika prav to, da hokej poznate do potankosti, tenisa pa verjetno ne toliko?

Tenisa nič ne poznam (smeh), čeprav sem ga za hobi ob karieri zelo rad in veliko igral. Ampak me hči že zdaj gladko premaga.

Pa ste eden od tistih staršev, ki je na tribuni glasen ali zadržite zase pripombe in komentarje?

Ne, na tribuni skušam biti čim bolj miren in čim bolj tih. Se pa po tekmi včasih pogovoriva. Pa niti ne o tenisu, ampak o stvareh zraven. O obnašanju, volji …

Od konca vaše kariere je sicer minilo že 12 let.

A toliko je že?

Ja. Se vam zdi, da je že toliko let mimo?

Ne.

In kaj Tomaž Vnuk počne danes? Pri Olimpiji ste eden od članov upravnega odbora.

Ja, ampak to niso ne vem kako velike obveznosti. Trenutno ne počnem nič posebnega, razen da skrbim za oba otroka. Več kot eno leto sem že prost, tako da bom še malo počakal in skušal najti nov športni izziv. Ampak v tem trenutku težko verjamem, da kje v Sloveniji.

Tekme Olimpije pa zagotovo spremljate v živo?

Če se le da. Spremljam pa vse tekme, tistih, ki ne v živo, jih prek portala.

Če mu čas le dopušča, si domače tekme Olimpije ogleda v živo. Foto: Uroš Skaza

Pa vas predstave moštva v ligi ICE presenečajo? Vendarle so povratnik v ligo, pa polovici sezone še vedno vztrajajo na vrhu lestvice.

Po eni strani me Olimpija preseneča, po drugi pa niti ne. Ekipa je sorazmerno dobro sestavljena, kader je verjetno najširši v celotni ligi. Trenutno je več kot zasluženo na prvem mestu. Avstrijce sem pa še v časih, ko smo imeli skupne sestanke med alpsko ligo in takratno ligo EBEL, opozoril, da imajo enostavno preveč tujcev v svojih moštvih ter da dolgoročno to ni dobro. Vmes se je malce spremenila avstrijska davčna zakonodaja, mogoče jih je tudi to prisililo v zmanjšanje števila tujih hokejistov. Verjetno je predvsem to, saj ne verjamem, da so kar naenkrat prišli do spoznanja, da jim to ne prinaša rezultatov. To je zagotovo dobro, saj vidimo, da njihove ekipe brez domačih igralcev ne funkcionirajo tako, kot bi morale.

Dober pokazatelj tega je Olimpija, ki ima dobre slovenske hokejiste in je visoko na lestvici, enako je tudi na primeru Albe iz Szekesfehervarja in v končni fazi tudi Bolzana. Brez domačih igralcev na temu področju Evrope je zelo težko igrati kakovosten hokej.

Če se vrneva na začetek te celotne zgodbe. Vi ste kot predsednik ustanovili člansko moštvo pod tem pravnim imenom. Kako zelo pomembno je bilo ohraniti članski hokej v Ljubljani?

Sicer se je tudi v HK Olimpija že pred mojim prihodom igral članski hokej, a smo ga mi vendarle dvignili na višji nivo. Zgodila se je žalostna zgodba s HDD Olimpijo, največja bitka pa je bila pridobiti nazaj zaupanje športne javnosti v Ljubljani in širši okolici. In jo prepričati, da se s pravim pristopom da delati.

Mislim, da smo to pokazali in počasi napredovali. Letošnji preskok v ligo ICE je bil kar velik, a se je po mojem mnenju zgodil v pravem trenutku. Ta je dobro izkoriščen, upam, da bo šlo tako naprej.

Svoje predsedniške posle ste nato zelo hitro predali Mihi Butari iz Slovenskih železnic (SŽ). Kako bi ocenili njegovo delo, ko je klub popeljal nazaj v nekdanjo ligo EBEL?

Jaz sam se nikoli nisem imel za predsednika. Zelo sem vesel, da so Slovenske železnice takrat pristopile kot generalni pokrovitelj in jasno je bilo, da jim kot takemu pripada tudi predsedniško mesto. Tukaj ni bilo nobenega vprašanja, veseli pa me, da SŽ ostajajo zveste Olimpiji. Verjetno se tudi njim z dobro atmosfero v Tivoliju in zadovoljstvom ljudi to vsaj deloma povrne. Klub je na pravi poti, vsaj kar se tiče članske ekipe.

V kakšnih odnosih sta danes z Miho Butara?

Z Miho sva bila vedno dobrih odnosih, tudi danes sva.

V profesionalnih ali tudi drugače?

Tako kot sva bila prej, sva tudi zdaj.

Ampak če se vrneva v leto 2019, ko je Olimpija slavilo trojno krono (alpska liga, državno prvenstvo, pokal). Po koncu sezone ste z malo pojasnili odstopili z mesta športnega direktorja zaradi osebnih razlogov, a nato še leto dni ostali na položaju. Lahko danes poveste, kakšni so bili ti razlogi?

Če bi me takrat kdo to vprašal, bi tudi takrat povedal, a se nisem želel preveč pogovarjati o tem. Nič posebnega, zato sem leto kasneje tudi dejansko odstopil. Moja velika želja je bila, da se nadaljuje zgodba z ljubljanskimi oziroma slovenskimi domačimi igralci, da se razvija svoj kader. Na svoji strokovni oziroma hokejski poti sem začel sprejemati preveč kompromisov. In ko je teh za stroko preveč, to ne prinaša nič dobrega, kar vidimo tudi v trenutni zdravstveni situaciji.

Enostavno je bilo preveč kompromisov, težave se začnejo že pri aktualnem zakonu o športu, ki ne omogoča dobrega dela z mladimi. Zame pa je prav ta ključnega pomena za obstoj in razvoj kluba, kot je Olimpija. Zmanjkalo mi je energije, vesel pa sem, da sem dobil naslednike, ki se s tem ukvarjajo, čeprav vem, da jim je težko. Zagotovo se trudijo po najboljših močeh, meni pa je ob vsem drugem delu v osmih letih enostavno zmanjkalo energije in časa.

Toda takrat ste za eno leto vendarle še ostali na funkciji športnega direktorja. Kaj vas je prepričalo?

Prepričale so me Slovenske železnice.

Še vedno pa ste član upravnega odbora pri Olimpiji. Kako ocenjujete delovanje kluba kot celote, ne zgolj na članskem nivoju?

Olimpija deluje tako, kot se v tem trenutku najbolje da. Sicer je še veliko rezerv in prostora za izboljšave. Že osem let poudarjam, pa bi tudi že 80 let, če bi bil toliko časa že tukaj (smeh). Brez dodatne ledene ploskve in dovolj velikega števila treningov za mlade se ne da delati tako, kot je treba. Nekaj ovir je tudi v zakonodaji s prepozno specializacijo za hokej, čeprav se s tem ukvarja kar nekaj strokovnjakov. Prepozna specializacija za hokej ni sprejemljiva, na lokalni ravni je še nekako urejeno, na državni pa je urejeno katastrofalno.

Številne ovire so predvsem na državni ravni, pravi Vnuk. Foto: Uroš Skaza

Kako pa je s financami pri Olimpiji. Je vse skupaj dovolj vzdržno, da to moštvo ostane v ligi ICE tudi na dolgi rok?

O finančni situaciji trenutno nimam veliko informacij. Močno upam in predvidevam, da je vzdržno. Vem, da je bila finančna slika v preteklih letih vselej v redu, zato upam, da zajemamo s tako veliko žlico, s kakršno lahko jemo.

Čeprav ste legenda Olimpije, pa morava pogledati tudi na Gorenjsko, na Jesenice. Kako pomembno je z vašega vidika, da klub, ki dominira v alpski ligi, naredi korak naprej in vstopi v ligo ICE?

To, kar se dogaja na Jesenicah, je katastrofa za slovenski hokej. Konkretnih krivcev ne želim iskati, saj premalo poznam situacijo. Vseeno pa verjamem, da gre tudi za velik sistemski problem. V Sloveniji bi se moralo zagotoviti denar tudi za Jesenice. Kar se tiče kvalitete hokeja, kjer sem bolj doma, pa sem še v časih alpske lige v Ljubljani ves čas govoril, da najboljša štiri moštva ali celo še več tekmovalno lahko sodelujejo v ligi ICE.

To se zdaj lepo kaže, to so pokazali tudi zadnji derbiji med Olimpijo in Jesenicami. Jeseničani imajo, čeprav so izgubili kar nekaj igralcev, še naprej konkurenčno ekipo in delajo dobro, saj so navsezadnje prvi v alpski ligi. Za slovenski hokej bi bilo idealno, da bi imeli vsaj dva kluba, če ne celo kakšnega več, v ligi ICE. A žal očitno v Sloveniji ni dovolj denarja niti za dva hkrati.

Tomaž Vnuk je svojo profesionalno kariero končal v začetku oktobra leta 2009.

Omenjate derbije. V prejšnjih sezonah, ko sta rivala igrala v istem tekmovanju, jih je bilo tudi po 10 ali 12 na leto, zdaj jih je veliko manj. Je to z igralskega vidika dobro ali slabo?

Če vprašamo igralce Olimpije, bodo rekli, da so derbiji slabi, saj imajo fokus na ligi ICE. Če pa vprašate jeseniške hokejiste, pa bi verjetno rekli, da je dobro, saj dobijo kontakt z boljšo ligo. Z vidika igralca je to težko reči, z vidika hokeja nasploh pa so derbiji zagotovo dobrodošli.

Govorila sva o tem, kako pomembna je liga ICE za slovenski hokej. A slišali smo tudi nekaj pripomb, še vedno odmevajo besede selektorja slovenske reprezentance Matjaža Kopitarja, ko je po neuspešnem turnirju na Jesenicah dejal, da je ta liga preslaba za igranje proti Franciji.

Matjaž je to dejal zelo hitro po rezultatsko neuspešnem turnirju. Liga ICE je na tem delu Evrope najmočnejša liga v tem trenutku, tako da si kakšne druge niti ne predstavljam (smeh). Slovenski igralci imajo lepo priložnost, da se pokažejo. Je pa res, da je imelo kar nekaj reprezentantov letos prvi stik s takšnim tekmovanjem, turnir na Jesenicah pa je prišel po dobrih dveh mesecih od začetka sezone. Nek hud napredek v tako kratkem času je težko pričakovati.

Po moje je liga prava, da igralci znotraj nje najdejo prave vloge. In se bo vse skupaj poznalo tudi na reprezentančnih rezultatih.

Da ostaneva pri reprezentanci. Na spomladanskem prijateljskem turnirju v Ljubljani suverene predstave Slovenije. Veliko slabše pa nazadnje na Jesenicah. Kakšna napoved je to za svetovno prvenstvo prihodnje leto maja v Tivoliju?

Slovenski reprezentančni hokej ima kar velik problem, saj že dve leti zaradi odpovedi ni bilo nobenega resnega tekmovanja, ki bi dal realno oceno, kje smo v tem trenutku. Prijateljski turnirji so nek pokazatelj, a ne povsem realen, saj se spreminja sestava ekip, saj nekateri fantje zaradi takšnih in drugačnih razlogov ostajajo v klubih. Tako reprezentanca ni bila nikoli popolna.

Dejstvo pa je, da se počasi dogaja menjava hokejistov in da fantje iz najboljše slovenske generacije vseh časov iščejo zamenjave. Nekateri sicer še vztrajajo, a iz ozadja ni čutiti hudega pritiska mladih. Prav zato upam, da bo ta liga dala od sebe kakšnega, dva, tri, štiri … ki bodo naše zvezdnike prisilili v še boljše predstave in še kakšno sezono več na najvišjem nivoju ali pa jih zamenjali.

Vnuk je v dresu Olimpije odigral 194 tekem in dosegel 442 točk (215 golov, 227 asistenc). Dolgo časa je bil tudi njen kapetan.

Prijateljski turnirji po vaše torej niso realna slika stanja izbrane vrste. Kaj pa kvalifikacije za olimpijske igre, kjer je bila Slovenija avgusta neuspešna?

Če sem konkreten, sem glede teh kvalifikacij kar malce razočaran nad pristopom naše reprezentance. Na ta turnir je šla brez kakršnihkoli priprav in prijateljskih tekem. Druge so bile pripravljene veliko bolje. Ne vem, ali je v ozadju morda finančna ali kakšna druga situacija. V preteklosti nas je prav uigranost zelo krasila, tako da je za rezultate žal treba več delati.

Kaj si obetati od SP spomladi v Tivoliju v družbi Madžarske, Avstrije, Francije, Romunije in Južne Koreje? Dve mesti peljeta med elito.

Lahko smo prvi, lahko pa tudi zadnji. Kot sem dejal, je moč slovenske reprezentance v tem trenutku zelo težko oceniti. Veliko bo odvisno od igralcev, ki nastopajo v tujini, nasploh od igralskega kadra ter trenutne forme. V vsakem primeru pa upam, da se bo izbrana vrsta na turnir dobro pripravila, tudi s prijateljskimi tekmami. Odvisno je tudi od konca vseh lig, koliko bo časa za resne priprave … S temi bi bila naloga uvrstitve nazaj v elito lažja, kot vidimo, pa je ta skoraj nujna, če hočemo obdržati stik z najboljšim hokejem na svetu. Situacija s koronavirusom je namreč pokazala, koliko Mednarodna hokejska zveza dejansko da na drugo- in tretjerazredna tekmovanja.

Če se vrneva na sistemske probleme hokeja v Sloveniji. Če vprašate kogarkoli, ki deluje v kateremkoli športu, vam bo dejal, da je največja težava pomanjkanje denarja. Kaj pa slovenskemu hokeju najbolj manjka, da bi obdržal konsistenco med elito?

V prvi vrsti nam manjka infrastrukture in dodatne ledene površine, da bi lahko mladi ob primerni starosti trenirali več kot zdaj. To je nujni pogoj za ohranjanje stika z drugimi državami. V vseh slovenskih klubih se dela dobro, na kar nakazuje tudi število “vzgojenih” hokejistov. Kot sem že omenil, je financiranje na lokalnem nivoju urejeno dobro, medtem ko je na državnem politika pozne specializacije za panogo, kot je hokej, katastrofa.

Kako ste zadovoljni z udeležbo vaše hokejske generacije v hokejski panogi v Sloveniji. Je ta številka zadovoljiva, morda premajhna?

Povezano s številom dvoran in klubov je tudi število delovnih mest v hokeju pri nas. Morda bi lahko še kakšen več deloval v njem, prav veliko več pa ne, saj se hokej igra le v osmih dvoranah. Nekaj fantov je tudi v tujini, kar je zagotovo dokaz kakovosti slovenskega hokeja.