Finski čuvaj Ljubljane: Slovenijo sem poznal zaradi Maribora

Hokej 6. Mar 20227:00 > 8:35
Foto: Uroš Skaza

Po sušnih desetih letih se je hokejska Olimpija uvrstila v končnico razširjenega avstrijskega prvenstva. Na tekmah izločilnih bojev, ki jih bodo zmaji začeli v sredo (tekmec Ljubljančanov bo Beljak), bodo pomembno vlogo igrali tudi vratarji. Trener Mitja Šivic ima pri tem sladke skrbi, saj sta tako Žan Us kot Paavo Hölsä ob koncu rednega dela sezone pokazala nekaj izvrstnih predstav.

Na zadnjih dveh tekmah (proti Bolzanu v Tivoliju in Dunaju v gosteh) je prednost dobil Us, na domačem srečanju proti Dunaju pa je bil v golu Paavo Hölsä. 27-letni Finec je edini tuji hokejist, ki je v zelenem dresu nastopal že lani in se z ljubljanskim kolektivom veselil naslova v alpski ligi. Kot eden najboljših vratarjev v drugoligaškem regijskem tekmovanju je prepričal vodstvo Olimpije, da mu priložnost ponudi tudi v močnejši ligi.

Paavo Hölsä se predstavi:

Po selitvi v ligo ICE je zaradi odlične forme Usa in lastne poškodbe sezono zares začel šele konec decembra, nato pa je bil v odločilnih dveh mesecih eden izmed glavnih junakov Olimpije. Pred odločilnim delom sezone je v intervjuju razkril, kako se je sploh znašel v hokeju in v Ljubljani, zakaj je Slovenijo prej poznal predvsem zaradi Maribora in za koga pesti stiska v nogometu. Spregovoril je tudi o zmagi finske reprezentance na olimpijskih igrah in trenutnih razmerah v Ukrajini, navdušil pa nas je z znanjem slovenščine, ki mu, kot vidite, z vsakim dnem povzroča manj preglavic.

Glava in telo spočita za končnico

Kako se počutite te dni? Trenerski štab vam je namenil nekaj dni počitka po koncu rednega dela (pogovarjali smo se v sredo, tri dni po zadnji tekmi, op. p.)?

Če pomislim na začetek sezone, nam ni veliko ljudi dajalo možnosti za uvrstitev v končnico. Mi smo bili temu cilju iz dneva v dan bližje. Postajalo je vse bolj realno, da nam lahko uspe in res je bilo zelo veselo, ko nam je. V garderobi so bili po tekmi proti Bolzanu sam nasmejani obrazi.

Ste se fizično spočili, urnik na koncu je bil zelo natrpan?

Ja, zdaj imamo nekaj prostih dni (na led so se vrnili v četrtek, op. p.). To je bilo pomembno tako fizično kot tudi mentalno. Zdaj je bil najbolj primeren trenutek, saj smo se izognili dodatnim kvalifikacijam za končnico. Dobro je spočiti telo in glavo.

Pa ste že dojeli, kaj vam je uspelo? Po štirih letih se je Olimpija vrnila v ligo ICE in se v končnico uvrstila neposredno. To je res nekaj posebnega.

Nimam veliko dodati temu, kar ste dejali. Ta uspeh je res nekaj posebnega. Vsi smo se zavedali, da nimamo dovolj finančnih sredstev za najboljše hokejiste v tej ligi, pač pa smo tukaj tisti, za katere je Olimpija odskočna deska za naprej. Vsi smo se želeli izboljšati individualno, obenem pa nam je uspelo, da smo se izboljšali tudi kot ekipa.

Foto: Uroš Skaza

Vi ste edini tuji hokejist v garderobi, ki je v Ljubljani nastopal že lani. Lahko primerjate te dve sezoni? Lani slavje v alpski ligi, razočaranje v državnem prvenstvu, prazna hala Tivoli. Letos se doma obeta dvojna krona, vsaj četrtfinale lige ICE, tudi za navijače ni več omejitev.

Realnost v prejšnji sezoni je bila drugačna. Že vse od začetka, ko so nam povedali, da imamo dovolj dobro ekipo za zmago v AHL, da smo favoriti in da praktično moramo zmagati. Naredili smo, kar smo morali. Seveda, bili smo zelo veseli. Ste kdaj že videli žalostnega zmagovalca? (smeh) A seveda so uspehi na višji ravni še slajši. Prepričan sem, da najboljše šele prihaja.

Čez zimo so bili pogoji glede navijačev precej strogi, zdaj, tik pred končnico, omejitev ni več. Podpora s tribun bo v teh odločilnih tekmah verjetno zelo pomembna?

Ja, to nas res zelo dvigne. Mislim, da je bila zadnja domača tekma proti Dunaju, ko smo po prvi tretjini zaostajali z 1:2. V drugi smo imeli nekaj lepih strelov, kar je navijače navdušilo. Dobili smo občutek, da lahko tekmo obrnemo. Najprej smo izenačili, nato pa zadeli še tretjič in kar naenkrat smo vodili. Tudi zaradi navijanja smo vedeli, da nam bo uspelo. Tako da ja, to zelo pomaga.

Po poškodbi je bilo težko, a se je vrnil še boljši

Če se za trenutek vrneva v lansko sezono. Kako je potekala komunikacija o nadaljevanju kariere pri Olimpiji, ste imeli kakšno ponudbo od drugih klubov?

Ko sem leta 2020 prišel, sem s klubom podpisal dveletno pogodbo oziroma pogodbo 1+1. Morali so potrditi, da ostanem. Ko so, se nisem več oziral po drugih ponudbah. Obenem pa je bil moj naslednji cilj v karieri nastopanje v ligi ICE in tega sem v Ljubljani izpolnil.

V lanskem letu ste bili v vratih Ljubljančanov absolutna številka ena. Pred letošnjo sezono pa se je klubu pridružil Žan Us. Kako ste videli ta dvoboj za mesto prvega vratarja?

Konkurenca me nikoli ne moti. V najboljšem scenariju le-ta izboljša oba. Posledično pa je izboljša tudi ekipo. Od tega imamo vsi le prednosti. Prav tako pa nisi preveč v coni udobja, za svoj položaj v ekipi se moraš ves čas truditi.

Kot sva že omenila, je bilo pred sezono prisotnega veliko skepticizma. Da ekipa ni dovolj dobra, da vratarja nista dovolj kakovostna … Tem skeptikom ste dokazali nasprotno. Zakaj? Zakaj je Olimpija kljub najmanjšemu proračunu v ligi po rednem delu lige ICE med šesterico?

Je pri tem vlogo odigralo tudi dejstvo, da ste poletne priprave lani začeli kot prvi izmed vseh moštev v ligi?

Ja, zagotovo. Z dveh plati. S fizičnega, kjer sicer nimam toliko informacij, saj sem vratar. Zraven pa še zelo hitro ustvariš kemijo in vezi znotraj ekipe, kar je zelo pomembno. V garderobi je vsak lahko tak, kot je. To dvoje gre z roko v roki, nato pa prinaša uspehe tudi na ledu.

Kaj je za vas kot vratarja največja razlika med alpsko ligo in ligo ICE. Med igralci je govora o hitrosti, reakcijskem času, duelih …

Moram bolje in hitreje brati igro. Hokejisti so veliko bolj spretni. Če si privoščiš napako, bo ta veliko hitreje kaznovana. Igralci so res na višjem nivoju. Treba je ostati miren in borben.

Na začetku sezone ste branili na prvi tekmi, nato pa je prednost dobival Žan Us. V sredini novembra ste proti Salzburgu dobili priložnost, pa ste se poškodovali. Kaj točno se je zgodilo?

Po slabem začetku soigralcev sem v golu zamenjal Žana. Poškodoval sem si trebušno prepono. Prvih nekaj dni po tej tekmi je bilo kar težko, ne bom lagal. Končno sem malo branil, pa se hitro poškodoval. Ampak ja, to je hokej. To je življenje.

Hölsä je trenutno edini tujec v garderobi Olimpije, ki je v Ljubljani igral že lani.

No, vrnili ste se še močnejši. Po težavah Usa s poškodbo ste postali prvi vratar v tem ključnem obdobju sezone. Nanizali ste nekaj izvrstnih predstav, katero bi vi izpostavili? Verjetno kakšno brez prejetega gola.

Govori se, da nikoli ne moreš odigrati slabega shoot-outa (tekme, ko vratar ne prejme gola, op. p.). S tem se strinjam. Kot ekipa smo res vrhunsko odigrali tekmo v gosteh pri Pustertalu (3:0 za Olimpijo, op. p.) , ko smo ubijali nasprotnikovo igro. Imeli so nekaj priložnosti, a smo imeli vse pod nadzorom. Igrali smo zelo požrtvovalno, bili smo ‘pain in the ass’, kar je eden od naših motov.

Osebno pa bi izpostavil tekmo domačo tekmo proti KAC-u, ki se je končala z 1:0. Ta se mi je res vtisnila v spomin. V dvorani je bila odlična atmosfera, slavili smo 90 let hokeja v Ljubljani. 1:0 je najboljši rezultat za vratarja, saj pomeni, da je tekma izenačena, ti pa nisi prejel gola.

Kaj pa obe tekmi proti Jesenicam, prav tako dve zmagi brez prejetega gola (3:0 in 5:0, op. p.). Verjetno češnja na torti?

Tudi dve super tekmi. Jesenicam je kljub temu treba priznati odličnost. Igrajo v alpski ligi, pa so nam povzročali nekaj težav. Ljudje so dvomili, kako se bo razpletlo. A smo se kot ekipa super odzvali.

Na dveh polfinalnih tekmah DP proti Jesenicam ni prejel gola.

To je bila tudi ena od tekem, ko ste zmage začeli proslavljati z navijači. Z “metanjem” na led. Od kje vam ta ideja?

S tem sem začel že na Finskem. Lani v Tivoliju žal ni bilo gledalcev, zato sem malce pozabil na to. Proti Jesenicam sem se spomnil. Rekel sem si, da bom spet poskusil in navijači so v tem uživali. Res je super občutek, ko se spet povežeš z navijači. To je spet postala moja “rutina”.

Pa lahko pojasnite ozadje tega početja?

Pred prihodom je vedel le, da je Ljubljana prestolnica

Še nekoliko bolj v preteklost. V Ljubljano ste prišli v poletju 2020. Kako se finski vratar znajde v Sloveniji?

Pri Olimpiji so po koncu sezone pred skoraj dvema letoma vzpostavili stik z menoj. Spraševali so me, če bi želel igrati v ligi z avstrijskimi klubi. Nisem vedel veliko o hokeju tukaj. No, poznal sem ligo EBEL, nekdanjo ligo ICE. O alpski ligi pa res nisem imel informacij. Bil sem skeptičen, a sem se pozanimal. Tudi o prenovljeni Olimpiji, o Ljubljani … Vse bolj sem bil navdušen. To sem dojel kot majhen korak nazaj, da bom lahko nato storil veliko večjega naprej. Ko sem ponudbo sprejel, se je vse odvilo zelo hitro.

In koliko ste pred tem vedeli o Ljubljani in Sloveniji?

Vedel sem, da je Ljubljana slovensko glavno mesto. Žal mi je za vse nogometne navijače Olimpije, a Slovenijo sem poznal predvsem zaradi Maribora in igranja v ligi prvakov. Res nisem vedel veliko, a sem se pozanimal, saj rad vem, v kakšno okolje se selim. Zanima me tudi zgodovina krajev, kjer igram, pa tudi kam država potuje trenutno. Naučil sem se tudi malo jezika, s katerim se kar dobro znajdem.

Foto: Uroš Skaza

Pa je izkušnja približno taka, kot ste pričakovali?

Nisem točno vedel, kaj naj pričakujem. Vedel sem, da bodo tu, v centru mesta, čudovite stavbe. To je precej drugače kot na Finskem. Vedel sem tudi, da bo topleje kot pri nas. Ampak vse skupaj je doseglo ali pa celo preseglo moja pričakovanja. Za mano sta dve dobri leti tukaj.

Za vas je to prva igralska izkušnja izven Finske. Kako je biti tako daleč od doma toliko časa?

Večino časa s tem nimam težav. Tudi če igraš hokej na Finskem, so razdalje med kraji zelo velike. Igral sem na Laponskem, od koder se nisem veliko vračal domov. Najhuje je bilo v božičnem času, ko imamo veliko tradicij. Prvič me je kar pošteno udarilo: ’Ojoj, nisem doma’. Ampak na vse se navadiš.

Omenili ste središče Ljubljane. Kaj pa Slovenija kot celota. Kaj vam je najbolj všeč pri nas?

Ko govorimo o Sloveniji in Finski, ne moremo mimo dveh medsebojnih košarkarskih tekem v zadnjem tednu dni. In dveh zmag Finske.

Ja, super. Nisem veliko spremljal. Ampak še bolj izjemna je zgodba, da je Slovenija evropski košarkarski prvak.

Spremljate smučarske skoke, ste bili v Planici?

Ja, lani smo bili. Povzpeli smo se na vrh letalnice in n opazovali, kje te ‘norci’ skačejo (smeh).

Temperamentni pozitivnež, ki želi uživati v življenju

No, na Finskem je hokej šport številka ena. Kako ste se začeli ukvarjati s to igro. Vas je navdušil kdo iz družine ali kaj drugega?

V moji družini v bistvu ni športnikov. Vsi so se preizkusili v otroških letih, a nato odnehali. Moj oče je igral nogomet v ekipah do dvajsetega leta, nato pa je začel študirati. S hokejem se ni nihče ukvarjal. Sam pa sem bil kot otrok ves čas prepričan, da hočem biti hokejski igralec. Da hočem biti hokejski vratar.

Zakaj pa ravno vratar?

To je nekaj, česar ne znam povsem pojasniti. Morda sem koga videl na televiziji ali pa v živo. Na tekmah finske lige sem videl Nicklasa Bäckströma, ki je igral v mojem domačem mestu, nato pa je odšel v ligo NHL, kjer je še danes. Spomnim se tudi češkega vratarja Tomasa Dube, ki je še danes moj velik idol. Vsa ta želja je izhajala iz teh majhnih trenutkov.

Ste se preizkusili tudi v kakšnem drugem športu?

Igral sem nogomet do 13. leta. Nato sem se moral odločiti, kaj želim. Nogomet imam še vedno zelo rad, ga tudi redno spremljam. Moj najljubši klub je Manchester United. V tem trenutku lahko rečem, da na žalost (smeh). Odločitev je bila težka, a hokej sem imel vedno še za odtenek raje kot nogomet, zato sem se odločil zanj.

Foto: Uroš Skaza

Dejali, ste, da je Ljubljana za vas veliko mesto. Kako je v vašem domačem kraju?

Lappeenranta ima okrog 60 tisoč prebivalcev. Zdaj so ji pridružili še manjše sosedno mesto, tako da je skupna številka približno 72 tisoč ljudi. Vedno me vsi sprašujejo, kako mi je všeč Ljubljana kot majhno mesto. Ampak vedno odgovarjam, da sem fant iz majhnega mesta. Zame je to metropola (smeh).

Nam lahko poveste kaj več o svoji družini?

Imam mlajšega brata, ki se je kot otrok tudi preizkusil v športu, a ni preveč užival. Usmeril se je v glasbo, obiskoval je glasbeno akademijo. Začel je igrati kitaro, nad čemer je kasneje navdušil tudi mene. Tako da znam zaigrati nekaj malega. Je bil pa brat tudi v neke vrste gimnastični šoli, kjer je izvajal različne cirkuške trike. Sva si kar podobna, a glede poklica oziroma kariere nimava nič skupnega.

Če bi zdajle ustavil nekoga na ulici in bi vas predstavil kot vratarja hokejske Olimpije, kaj bi še sami dodali k temu?

Kot oseba sem zelo družaben. To je moja stvar. Običajno sem pozitiven, sem pa tudi temperamenten. (premislek) Všeč mi je življenje.

Trening po zmagi v finalu je bil prekmalu

O finskem hokeju sva na kratko že spregovorila. Pa vendar, zdaj je Finska po dolgem čakanju prišla tudi do olimpijskega naslova. Kaj dela to ekipo trenutno najboljšo na svetu, zakaj zmaga pod petimi krogi prav letos?

To je zelo dobro vprašanje. Letošnje leto je bilo spet posebno, saj zraven ni bilo igralcev iz lige NHL. Selektor Jukka Jalonen, ki je imel veliko uspeha že z mladimi reprezentancami pa tudi člansko na svetovnih prvenstvih, vedno pravi: ‘Ničesar ne morem storiti sam. Vedno uspemo kot ekipa.’ In to drži, vse se začne z izgradnjo moštva. Seveda, kakovostnih hokejistov na Finskem nam ne manjka, niti v mlajših selekcijah.

Zdi se mi, da sta si Slovenija in Finska pri tem podobni. Znamo nastopiti kot celota, kot ekipa.

Niste edini finski hokejist pri Olimpiji. Sta imela z Joono Ervingom po finalni zmagi na olimpijskih igrah manjšo zabavo?

Ne, žal ne. Morala sva na jutranji trening, ki se je začel zelo zgodaj. Moram priznati, da sem ujel zgolj del finala. Nato pa je prišel poziv s strani trenerjev: golmani na led (smeh).

Finska je zlato kolajno osvojila proti Rusiji. Je bila zmaga zaradi uspeha nad sosedi še bolj sladka?

Vedno je najlepše premagati sosede. A še posebej Švedsko. Če bi v finalu premagali Švedsko, bi bil občutek vsaj še dvakrat boljši (smeh).

Foto: Uroš Skaza

Na Finskem ni strahu

No, ko govorimo o Rusiji, ne moremo mimo trenutne situacije v Ukrajini. Spremljate, kaj se dogaja?

Ja, zelo veliko. Grozno, kaj se dogaja. Obenem pa tudi zanimivo, kako se vojna odvija v časih družbenih medijev in interneta. Še nikoli v naših časih se kaj takega ni dogajalo. Zaradi vseh virov informacij je težko vedeti, kaj je res in kaj ne. Ampak situacija je žalostna. Mogoče se ne zavedamo, kako resnično je to. Ljudje umirajo … V teh časih se kaj takega ne bi smelo dogajati.

Kako pa situacijo glede ruske invazije sprejemajo na Finskem? Tamkajšnja vlada naj bi želela glasovati o članstvu v Natu.

Na Finskem se o tem veliko pogovarjamo. Ne bi rekel, da se ljudje bojijo. Kot verjetno veste, je bila Finska že dvakrat v vojni z Rusi. Enkrat za neodvisnost, drugič pa, da smo dobili nazaj svoje ozemlje. Radi imamo svojo državo in smo neodvisni. Ne vem, če sem prava oseba za ta vprašanja, a res nisem pričakoval, da se bo kaj takega zgodilo.

Želja se mu je uresničila

Pa nazaj k prijetnejšim temam. V sredo se začenja četrtfinale lige ICE. Kako daleč gre lahko Olimpija?

Ne boste tisti, ki boste izbirali nasprotnika (izbira je že potekala, pogovor smo namreč opravili v sredo, op. p.). Pa vendar, če bi ga lahko: Salzburg, Beljak, Fehervar ali Dunaj?

Za napredovanje bo treba premagati kogarkoli. Proti Salzburgu smo bili zelo uspešni (8 od 12 točk na štirih tekmah, op. p.), ampak morda bi si najbolj želel dvoboja z Beljakom. Vem, da to ni pravi derbi, pa vendar. So najbližje.

(Želja se je Paavu izpolnila, po koncu dodatnih kvalifikacij v petek je prav Beljak izbral Olimpijo za nasprotnico. Četrtfinale na štiri zmage se začne v sredo, prva domača tekma bo v petek, op. p.)

Komentari

Vaš komentar