Po (pre)tihem slovesu: Čas je za mlade

Foto: osebni arhiv

Zadnje tekme v dresu slovenske reprezentance, ki je v ponedeljek začela s pripravami na majsko svetovno prvenstvo elitne divizije, je že odigrala trojka Jan Urbas, Miha Verlič in Žiga Jeglič. Z napadalci, ki so močno zaznamovali dobro zadnje desetletje reprezentančnega hokeja pri nas, smo se pogovarjali o teži odločitve, najlepših in najtežjih trenutkih ter prihodnosti na klubski ravni.

Neupravičeno ‘pod radarjem’ in brez pretirane medijske in navijaške pozornosti je v začetku februarja, ob prejšnjem zboru slovenske hokejske reprezentance, minilo sporočilo generalnega sekretarja Hokejske zveze Slovenije (HZS) Dejana Kontreca, da so reprezentančne kariere že zaključili izkušeni napadalci Jan Urbas, Miha Verlič in Žiga Jeglič.

Trojica, ki zadnjih pet let več kot uspešno nastopa za Fischtown Pinguins v prvi nemški ligi, v Bremerhavnu, kjer se jih je oprijel vzdevek Karawanken-Ekspress, pa bodo nastopali tudi vsaj še v prihajajoči sezoni, je v modrem dresu z risom na prsih zadnjič nastopila na olimpijskih kvalifikacijah avgusta lani.

Ker se izbrani vrsti v Rigi v konkurenci Latvije, Francije in Ukrajine ni uspelo še tretjič uvrstiti na igre pod petimi krogi, so 37-letni Jeglič, leto dni mlajši Urbas in 33-letni Verlič selektorju Edu Terglavu že takrat namignili, da je bila to zanje verjetno zadnja reprezentančna akcija. In te odločitve z namenom, da je čas za priložnost za mlajše hokejiste, niso več spreminjali.

Po predčasnem koncu klubske sezone – Pingvini so izpadli v četrtfinalu DEL proti Kölnu (2:4 v zmagah), smo na Sportklubu vse tri poklicali in jim ponudili priložnost, da še sami pojasnijo razloge za slovo, se spominjajo največjih uspehov in obžalovanj ter se z njimi ozrli tudi v prihodnost, kjer nihče od trojice ne izključuje možnosti, da bi pred koncem kariere kakšno zimo preživel tudi še v dresu Olimpije.

Intervju: Jan Urbas, Miha Verlič, Žiga Jeglič

Vašo odločitev, da ste končali reprezentančno kariero, je v začetku februarja sporočil kar generalni sekretar Hokejske zveze Slovenije Dejan Kontrec. Kako dolgo je zorela, kako težka je bila?

Urbas: Kar nekaj časa je trajalo za to odločitev. Da sem vse pretehtal. Na koncu sem se odločil, da je dovolj. Zelo veliko časa sem bil v reprezentanci, vsi trije smo ji zelo veliko dali. Zadnja leta smo imeli kar dolge klubske sezone, obenem pa nismo več najmlajši, tako da je, vsaj zame, potrebnega kar nekaj časa, da se pripravim na novo sezono. To je bil eden od razlogov za slovo, saj se ob igranju za reprezentanco sezona kar drastično podaljša. Obenem pa je čas, da tudi mladi dobijo malce vidnejše vloge, da se generacija zamenja. Priznam, odločitev je bila kar težka, ampak enkrat jo je bilo treba sprejeti.

Verlič: Kaj pa vem, ni zdaj, da bi to trajalo zelo dolgo ali pa da bi se odločili nenadoma. Malo smo že v letih, vsi imamo družine. Med sezono je veliko gostovanj in potovanj, veliko smo od doma, zato je kar naporno. Če si zraven še na reprezentančnih prvenstvih, ti to vzame še velik del poletja. Pri meni je pretehtala želja, da bi več časa preživel z otroki in da bi imel manj natrpana poletja. Po prvenstvu si lahko vzameš le dober teden dni prosto, potem pa se že začnejo priprave na novo sezono. Odkar so zraven otroci, so se prioritete spremenile. Nisem pa o tem premišljeval več let.

Jeglič: Vsak se je odločil sam pri sebi že avgusta po kvalifikacijah. Tam smo dali vse od sebe, skušali smo se še enkrat uvrstiti na olimpijske igre. Če bi nam uspelo, smo imeli dogovor, da bi reprezentančno kariero podaljšali do Cortine in Milana 2026. A nam ni, zato se mi je ob zaključku nekega naravnega cikla zdelo pravilno, da končam to pot. Končal se je tudi nek cikel motivacije, kaj želim z reprezentanco še doseči, saj sem s 37 leti že kar v letih (smeh). Še vedno se mi zdi prava odločitev zame, za moje telo, za nadaljevanje klubske kariere, za več časa z mojo družino v poletnih mesecih.

Vas je kaj mikalo, da bi ostali vsaj še do konca te sezone, maja izbrano vrsto vendarle spet čaka svetovno prvenstvo elitne divizije?

Urbas: Zagotovo me je mikalo, ampak kot sem rekel, je to tlelo v meni. Med sezono sem veliko razmišljal o tem. Lahko bi rekel ’še eno prvenstvo’ in podaljšal, pa potem spet … Ta odločitev je bila sprejeta in stojim za njo. Mislim, da je bila ta odločitev prava. Zagotovo pa je bilo težko, saj je bilo igrati za reprezentanco vedno nekaj najlepšega.

Verlič: Na začetku sezone, avgusta sem razmišljal, da bi potegnil še do tega prvenstva. Ko so se začele tekme in gostovanja, pa sem hitro uvidel, da bo zelo naporno, če bi želel sezono podaljšati še za mesec in pol oziroma dva. Zato sem se odločil, da je bilo dovolj. In da ta čas raje izkoristim za družino in priprave na novo sezono.

Jeglič: Takšna odločitev je že na splošno težka, bilo je nekaj dvomov. Objektivno sem vedel, da je zame bolje, da lahko s tem še podaljšam klubsko kariero. S čustvenega vidika pa je težko, vedno sem rad prišel na reprezentančne zbore, vedno smo se imeli zelo dobro. Veliko lepih trenutkov smo doživeli skupaj. A zdaj, ko so reprezentanti začeli s pripravami, vem, da sem se odločil prav. Videl pa bom, kako se bom počutil, ko bodo igrali v Stockholmu (smeh). Fizično moram odpraviti še nekaj poškodb, mentalno pa se lahko malce spočijem od hokeja. S tem bom lahko bolj ’lačen’ hokeja v naslednji sezoni, sploh pri teh letih.

Kako se je odzval selektor Edo Terglav?

Urbas: Z njim smo se veliko pogovarjali že po koncu lanskih olimpijskih kvalifikacijah pa tudi februarja. Edo spoštuje in razume to odločitev, saj je bil tudi sam igralec. Imela sva odkrit pogovor, povedala sva vsak moje mnenje in to je bilo vse.

Verlič: Že avgusta po kvalifikacijah za olimpijske igre smo mu omenili, da obstaja ta možnost. Seveda je zdaj nastala vrzel med starejšimi in mlajšimi, ampak enkrat mora priti do te pomladitve. Težko bo, saj manjka ta vez. A obenem je to za mlade super priložnost, da pridobijo izkušnje, tudi v elitni diviziji.

Jeglič: Po avgustovskem zboru smo se dogovorili, da še nič ne delimo z javnostjo, da se bomo še enkrat pogovorili pred prvenstvom. Če bi si slučajno kdo premislil oziroma če odločitev še stoji. Edo je razumel in sprejel, to je verjetno malce pričakoval. Že dve leti me novinarji sprašujete, koliko časa še (smeh). Jasno je, da se menjava mora zgoditi, mogoče smo mu z lastnim slovesom malce olajšali situacijo.

Edo Terglav se bo moral znajti brez udarnega trojčka zadnjih let. Foto: Aleš Fevžer

Ko se ozrete nazaj na reprezentančno pot, kateri trenutek bi izbrali za najljubšega in kaj najbolj obžalujete?

Urbas: Lepih trenutkov je bilo res veliko. Zagotovo so na vrhu olimpijske igre, sploh prve. Že kvalifikacije, potem pa tudi same igre, ko so bili prisotni vsi najboljši hokejisti na svetu. To je bil res poseben občutek. Tudi druge olimpijske igre so bile super. Doživeti to vzdušje je bilo fenomenalno. Kaj bi spremenil? (razmislek, op. p.) Ko pogledam nazaj, bi bilo zelo lepo vsaj enkrat obstati med elito, drugače pa ne bi veliko spreminjal. Vedno sem dal in smo dali vse od sebe, včasih nam je zmanjkalo nekaj sreče, zato se kdaj ni izšlo. Vsekakor pa je bilo veliko več lepih kot slabih trenutkov.

Verlič: Vedno, ko sem bil zraven, je bilo fino. Včasih smo imeli boljše rezultate, včasih slabše. Vedno smo bili dobra, prava družba. Nikoli ni bilo težav, vsi smo se dobro razumeli. Od uspehov moram izpostaviti oboje olimpijske igre, to je nekaj posebnega. V Sočiju, na začetku reprezentančne kariere, še nisem bil tako pomemben člen ekipe, a sem bil zraven. Potem pa tiste kvalifikacije za Pjongčang 2018 v Minsku, ko verjetno nihče ni pričakoval, da nam lahko uspe še enkrat. Glede sprememb pa … Zagotovo bi se našla kakšna tekma (smeh). Mogoče to zadnje prvenstvo elite v Rigi, ko smo na večini tekem bili konkurenčni, ampak nismo uspeli dobiti točk. Če bi se kakšen plošček drugače odbil, bi morda tudi naši generaciji uspelo obstati med elito.

Jeglič: Najlepši trenutki so bile zagotovo olimpijske igre v Sočiju s sedmim mestom. Premagali smo Slovake in potem še Avstrijce za četrtfinale. Tisti turnir je bil vrhunec naše generacije, nekaj najlepšega. Zame osebno je bilo posebno tudi prvenstvo divizije IA v Tivoliju leta 2010, ko je naš napad z Urbasom in Rokom Tičarjem eksplodiral, sam sem bil izbran tudi najboljši igralec turnirja. Takrat se je zgodil nek preskok, ki je pomemben v karieri mladega športnika. Najtežje pa je bilo vsakič, ko se nismo obdržali med elito (smeh). To mogoče še najbolj boli, da naši generaciji ni uspelo. To je bila mini želja. Upam, da jim to uspe letos.

Žiga Jeglič je na svetovnih prvenstvih debitiral leta 2010. Prav v domačem Tivoliju. Foto: Aleš Fevžer

Kaj boste z reprezentančnih zborov najbolj pogrešali?

Urbas: To, da smo bili s fanti res prava ’klapa’. Od prvega in zadnjega dne, ko sem bil zraven. To je bila vedno naša prednost in to bom zagotovo najbolj pogrešal.

Verlič: Predvsem to družbo, skupino fantov. Vedno smo naredili dobro vzdušje. Na treningih smo trenirali, v prostem času smo našli kakšne aktivnosti, se podružili in šli kaj dobrega pojest. To bom zagotovo pogrešal. Pa tudi kakšne težke tekme proti boljšim nasprotnikom, ko je res treba igrati pravilno. To je bil svojevrsten užitek.

Jeglič: Kemijo med fanti, druženja. V reprezentanci je precej drugače kot v klubu. Klubska sezona je kot normalna služba, treningi dopoldne, popoldne si doma. Na reprezentančnih zborih pa mesec in pol ali dva ves čas skupaj v hotelih, stran od družine. In to je zdaj v bolj zrelih letih težje. Pogrešal bom to našo garderobo.

Ste razmišljali o poslovilni tekmi ali kaj podobnega pred slovenskimi navijači?

Urbas: Ne, zaenkrat se o tem še nismo pogovarjali. Malo bomo še igrali na klubski ravni, do takrat se verjetno o tem še ne bomo pogovarjali.

Verlič: Nismo še. Pogovor je nanesel na to, ampak dokler še igramo, nima smisla. Potem pa … mogoče bo tudi hokejska zveza kaj organizirala.

Jeglič: Tudi moj odgovor je na kratko ne. Dokler smo še aktivni v klubih, ne. Ko se bomo poslovili od igranja hokeja, pa mogoče. Vsaka stvar, ki zbudi pozornost hokejske javnosti, je dobrodošla in pozitivna.

Kakšna pa je klubska situacija, ostajate v Nemčiji?

Urbas: Ja, vsi trije ostajamo v Bremerhavnu še eno sezono, smo tudi že podpisali nove pogodbe.

Že razmišljate tudi o času po koncu klubske kariere? Boste ostali v Nemčiji?

Urbas: Vem, da sem že v zrelih športnih letih, tako da na nadaljevanje kariere gledam leto po leto. Po vsaki sezoni vidim, kako se počutim v telesu. Po koncu kariere pa se z družino nameravamo vrniti v Slovenijo.

Verlič: Z družino se bomo vrnili v Slovenijo, kjer imamo hišo, širšo družino, prijatelje. Zagotovo se vrnemo, ko bo konec te nemške zgodbe.

Jeglič: Tudi mi se zagotovo vrnemo. Še eno leto nas čaka, tudi za naprej nas v klubu že malce snubijo. Ampak zaenkrat je odločitev, da se prihodnje leto vrnemo v Slovenijo, otroci so starejši, zato je vrnitev naravna. Glede kariere pa grem iz leta v leto, razmišljam o telesu in glavi. Trenutno se počutim zelo dobro in sem že začel s pripravami na naslednjo sezono.

Lani poleti in jeseni, ko se je Olimpija finančno močno okrepila, je bilo mogoče v Tivoliju slišati tudi besede, da je trojček Urbas-Verlič-Jeglič na seznamu želja kluba. Ste bili kaj v stiku z Ljubljančani, je to sploh možnost?

Urbas: V stiku smo bili, ampak ko sem podpisal pogodbo v Nemčiji, smo se nehali pogovarjati. Je pa, vsaj zame, Olimpija in Ljubljana ena od možnosti, ko/če se v Bremerhavnu ne dogovorimo za sodelovanje v nadaljnjih sezonah. V Tivoliju sem začel igrati hokej, tako da je možnost. Ampak zaenkrat sem v Nemčiji in nočem preveč razmišljati vnaprej, kaj bo, če bo.

Verlič: Ne, zaenkrat še ne. Ni še tako daleč. Kot veste, imamo za naslednjo sezono pogodbo v Nemčiji. Potem pa bomo videli, kaj bo v tistem trenutku najboljša možnost za nas. Kot igralce in tudi kot očete, saj bodo otroci začeli hoditi v šole. Ko bo čas za vrnitev domov, če bosta telo in motivacija še na pravi ravni, sem pripravljen prisluhniti ponudbi iz Tivolija.

Jeglič: Bili smo v stikih, a resnih pogovorov še ni bilo. Če bom ob vrnitvi iz Nemčije še želel igrati hokej, je to ena od naravnih možnosti. Da živim doma in se vozim na treninge nekje blizu, torej Olimpija, Beljak, mogoče Celovec. Jesenice pa zaenkrat težko … Mogoče če se v tem času v Podmežakli kaj spremeni.

Žiga Jeglič je za slovensko reprezentanco odigral 113 tekem, na katerih se je podpisal pod 84 točk (32 golov in 52 podaj).

Jan Urbas, ki je v zadnjih sezonah opravljal vlogo kapetana, je kot ris nastopil na 105 tekmah, pri čemer je dosegel 92 točk (43 golov in 49 podaj).

Miha Verlič pa se od reprezentance poslavlja z 92 tekmami in 50 točkami (26 golov in 24 podaj).

Če se vrnemo k reprezentanci. Ta teden se je zbrala v pripravah za majsko svetovno prvenstvo, po sili razmer – ker še ni bilo odigrano finale državnega prvenstva – pa je v njej veliko novih imen in obrazov. Kako gledate na situacijo, kaj napovedujete ekipi?

Urbas: Kot ste rekli, je v tem začetnem delu priprav situacija posledica sile razmer. A to je več kot dobrodošlo tako za selektorja kot za te mlade igralce. To je lahko velik plus. Videl sem seznam igralcev, če sem iskren, kakšnega ne poznam, ker so toliko mlajši. Potencial zagotovo je, nekaj fantov igra tudi v tujih ligah, obenem pa Olimpija in Jesenice dajeta priložnost mladim igralcem za razvoj. Prihodnost je svetla, morajo pa ti fantje pridobiti določene izkušnje. Moramo biti potrpežljivi, dati jim moramo možnost in čas, da se privadijo na višjo raven hokeja. In s tega vidika tudi individualno odnesejo največ, kar lahko.

Verlič: Do menjave generacije prej ko slej pride, ne samo pri nas. To je nekaj običajnega v vseh reprezentancah, a pri nas je problem, ker je majhen bazen igralcev. Vse reprezentance, ki niso velesile, se soočajo s tem. Super je, da mladi dobijo priložnost. Sploh na pripravah, da trenerji vidijo, kaj imajo. Novembrski in februarski turnirji bi morali biti še bolj posvečeni temu, da se izkažejo tisti, ki drugače nimajo tako vidnih vlog. Enako upam tudi zdaj, da se na teh prvih prijateljskih tekmah izkaže kakšen hokejist, za katerega nismo vedeli, da je sposoben igrati na tej ravni. Tako za celotno reprezentanco kot za posameznike je to dobra popotnica.

Jeglič: Težko je karkoli napovedovati. Veliko je novih obrazov, nekateri mladi igrajo v zelo dobrih ligah. Upam, da se dokažejo, naredijo preskok in se uvrstijo v reprezentanco. Prav je, da dobijo priložnost in skupaj s tistimi, ki ostajajo v ekipi, ohranjajo kulturo ekipe. Na začetku bo zagotovo težko, ne smemo se preveč obremenjevati z rezultati. Seveda upam, da jim uspe takoj, to bi bilo idealno (smeh). A to je proces.

Z vidika privajanja na višjo raven je verjetno zelo dobrodošlo, da bo Slovenija maja igrala med elito.

Urbas: Zagotovo, to je velik plus. Seveda bo težko, saj vemo, proti kakšnim reprezentancam bodo igrali. Je pa fino, da vidijo, kakšna raven hokeja se igra na teh največjih turnirjih. Obenem pa jih čakajo tekme, na katerih se da zmagati, tako da bo zanimivo spremljati prvenstvo in pomlajeno slovensko reprezentanco.

Verlič: Za mladega je to nekaj posebnega, igrali bodo proti najboljšim igralcem sveta. To je dodatna motivacija in vzpodbuda za naprej.

Jeglič: Ja, takoj vidiš, na kakšni ravni so ostale ekipe in ostali igralci. S tem lahko postaneš še bolj ’lačen’ izboljšave, da se še bolj posvetiš treningom in razmišljanju o hokeju. Na ta način najdeš svojo pot in uspeš. Če si nekaj zelo želiš in se zato trudiš, je možnost za uspeh precej večja.

Verjetno boste vsi med glavnimi navijači risov.

Urbas: Zagotovo bom pogledal vse tekme, zanima me, kaj in kako bo.

Verlič: Vse tekme prvenstva si bom ogledal po televiziji, obe domači prijateljski tekmi pred potjo na Švedsko pa sta na srečo v Mariboru, kamor bom zagotovo skočil kot gledalec.

Jeglič: Ostajam prvi navijač Slovenije in bom pogledal vse tekme.

Tekme Slovenije na SP (Stockholm):

sobota, 10. maj, 12.20: Slovenija – Kanada
nedelja, 11. maj, 12.20: Slovaška – Slovenija
torek, 13. maj, 16.20: Slovenija – Latvija
četrtek, 15. maj, 16.20: Finska – Slovenija
petek, 16. maj, 20.20: Švedska – Slovenija
nedelja, 18. maj, 16.20: Slovenija – Avstrija
ponedeljek, 19. maj, 16.20: Francija – Slovenija