Želel si je voditi tudi Kopitarja, a se je izšlo drugače

Foto: Aleš Fevžer

Pred slovensko hokejsko reprezentanco je vrhunec sezone - drugi zaporedni nastop na svetovnem prvenstvu elitne divizije. S klopi bo risom še tretje leto poveljeval Edo Terglav, ki je gost tokratnega Sportklubovega nedeljskega intervjuja.

Slovenska hokejska reprezentanca je vstopila v zaključni del priprav pred nastopom na elitnem svetovnem prvenstvu v Švici. Risi so sinoči v Celovcu odigrali še zadnjo prijateljsko tekmo proti Avstriji, uvodna tekma skupine B proti Češki pa jih čaka že čez manj kot teden dni v Fribourgu, kamor se bo celotna delegacija odpravila v torek z ljubljanskega letališča.

Konec največje skrbi za rise

Hokej

6. Maj 2026 0

Hokej

6. Maj 2026 0

Terglav prečrtal še štiri imena. Srečno, Slovenija!

Hokej

20:35 1

Hokej

20:35 1

To bo četrti tekmovalni turnir v tretji sezoni, odkar je izbrano vrsto prevzel Edo Terglav. Potem ko je bila Slovenija na olimpijskih kvalifikacijah avgusta 2023 v Rigi daleč od uspeha, se je že dobrega leta pozneje v Bolzanu na prvenstvu divizije I s pomlajeno zasedbo presenetljivo vrnila med elito, še večji uspeh pa ji je uspel lani, ko je v Stockholmu po dvajsetih letih spet obstala v družbi najboljših reprezentanc sveta.

Tudi selektor, nekdaj odličen hokejist, zdaj pa že skoraj 15 let hokejski trener, ki se je uveljavil v Franciji, kjer še naprej vzporedno opravlja več vlog, priznava, da takšni rezultati niso bili pričakovani, a da je zgodba že od začetka zelo pozitivna. In na njenih temeljih bodo risi letos lovili zanje še nedosegljiv podvig – obstati med elito več enkrat zapored.

Zakaj ga delo z mladimi tako veseli? Kaj je v ekipi bolj pomembno kot igra na ledu? Zakaj nihče od njegovih sinov, ki se ukvarjajo s hokejem, ne bo igral za slovensko reprezentanco? Kako pomembna je bila lanska izkušnja iz Stockholma, ko se je dve tekmi izpustil zaradi zdravstvenih težav? In zakaj Anže Kopitar v zadnjih treh letih svoje izjemne kariere ni nastopal za reprezentanco? Vse to in še več v spodnjih vrsticah.

Intervju: Edo Terglav

Selektor, pred vami je vrhunec letošnje reprezentančne sezone. A preden se posvetiva misiji Fribourg, se vrniva k uspehu izpred leta dni, ko je Slovenija po 20 letih spet obstala med elito. Je bilo to presenečenje tudi za vas?

Ja, na koncu se nam je vse izšlo v pravo smer, v tisto, na katero smo računali že leto prej, ko smo se vrnili med elito in spoznali tekmece. Presenečenje je bilo tudi zato, ker smo lani priprave začeli brez hokejistov Olimpije in Jesenic, ki ju je čakal še finale državnega prvenstva. Na voljo smo imeli neko B ekipo, veliko mladih fantov, ki jih jaz sploh nisem poznal. V prvem tednu se je poškodoval Luka Maver, Anže Kuralt je bil prav tako poškodovan, Rok Tičar je odpovedal nastope … Bilo je težko.

Na začetku je bila ekipa res mlada, a so se fantje že od prvega dne naprej odlično izkazali, videli smo, da so kandidati za igranje na najvišji ravni. Moštvo je raslo, dobro se je delalo, želja je bila prisotna. Ko so prišli še Ljubljančani in Jeseničani, smo sprejeli odločitve, koga od starejših pustiti doma in koga od mlajših vzeti s sabo. Odkar sem prišel na selektorsko mesto, je bil namen pomladiti reprezentanco. Posledično ni bilo velikega pritiska za rezultate in uvrstitve, kar se je izkazalo za odlično. Igramo, razvijamo igralce, rastemo … Lani na SP elite sem fantom dejal, da ni pritiska rezultata, meni je najbolj pomembno, da je ves čas pozitivna energija. Na turnirju po porazih ni bilo slabe volje, iz tekme v tekmo smo bili boljši. Na glavni tekmi proti Franciji smo bili na vrhuncu. En velik velik uspeh za to ekipo in slovenski hokej.

slovenska hokejska reprezentanca — Foto: IIHF

Že vsa tri leta, odkar ste selektor, je ves čas v ospredju beseda pomladitev . A iskanje ravnotežja med izkušenimi, ki še želijo igrati v reprezentanci, in mladimi, je verjetno zahtevno.

S starejšimi fanti sem se ob prevzemu veliko pogovarjal, predstavil sem jim svojo filozofijo dela in kakšne vloge jih čakajo. Recimo Robertu Saboliču sem ponudil vlogo kapetana in je takoj prevzel vlogo vodje, pa ne samo na ledu. S Tičarjem sta v Bolzanu 2024 mladim pokazala pot, oni pa so jima sledili. Je pa težava v Sloveniji, da imamo malo igralcev. In pri teh mladih je treba narediti korake naprej, jim ponuditi priložnost in tekme. Starejše ogrodje pa mora biti zraven, da ščiti in uči mlajše hokejiste.

Ob začetku priprav sta športni direktor Dejan Kontrec in vaš pomočnik Andrej Tavželj poudarila, da se je bazen potencialnih reprezentantov razširil. Odlična novica, ki pa obenem pomeni več dela za strokovni štab pri odločanju in izbiri.

Na začetku teh priprav smo imeli 18 napadalcev, 14 jih lahko potuje na prvenstvo. Odločitev je zelo težka, saj so fantje super delali, s pravim odnosom. Odločajo malenkosti, pri nekaterih tudi zrelosti. Najtežje je narediti reze prav na koncu.

Je pa verjetno pomemben način odločitve, da potem ni kakšnih zamer za prihodnja leta?

Danes pri hokejistih, nasploh v športu … Veliko fantom se je že zgodilo ali v reprezentanci ali v klubu, da so jih v strokovnem štabu odpisali. To je normalen del športa. Ne verjamem v zamere, saj se mi zdi, da imamo trenerji pravi odnos s fanti. Oni pa razumejo, da je to del našega posla, moramo se odločiti. Slaba volja in žalost sta v takšnih trenutkih zagotovo prisotni, ampak … Če bi lahko peljal vse v Švico, bi jih (smeh).

Omenili ste, da ni veliko rezultatskega pritiska. Že leta 2024 pred SP divizije IA v Bolzanu niste napovedovali napredovanja, lani tudi ne obstanka med elito. Verjetno letos ostajate zvesti takšnim besedam.

Imam takšno filozofijo, da bi vsi radi zmagali, ampak zmaga je na vrhu piramide. Spodaj pa je ogromno dela in tam je treba začeti. Gradimo dobro zgodbo glede dela, discipline, ekipnega duha … Da drug drugemu pomagamo, imamo odprt odnos in komunikacijo. Če vse to deluje, se pozna na rezultatih. Ob koncu sezone imajo igralci že veliko hokeja za sabo, zato je pomembno, da je v ekipi pravo vzdušje. To se je lani na SP poznalo Francozom, pri katerih je bilo ob koncu veliko slabe volje in pritiska, na tekmi proti nam niso imeli več takšne energije, kot mi.

Prav v takšnih odločilnih trenutkih je potem bolj kot igra pomembna energija in ekipni duh, kar ste lani poudarjali. Kako pomembna bo lanska ekipna izkušnja?

Fantom je treba znati prodati zgodbo o uspehu (smeh). Veliko se pogovarjamo, sploh starejše veliko sprašujem za njihove izkušnje. Kako je bilo prej, kaj je šlo narobe. Na koncu je treba vse čim bolj poenostaviti. Kako preprosto fante prepričati, da verjamejo in delajo za skupni cilj. V smislu igre pa je pri meni na vrhu piramide sistem. Pri tem spremljam, kje in kako igrajo hokejisti, sam pa jim ga skušam v reprezentanci čim bolj približati.

Toda na lanski odločilni tekmi s Francijo je imela Slovenija prav zaradi vašega poznavanja francoskega hokeja veliko prednost. Tega letos na zadnji tekmi proti Italiji ne bo.

Res je. V Franciji poznam vse igralce in kje igrajo. Ampak na koncu smo bili fokusirani le nase. Bili smo pravi. Pred tekmami seveda gledamo tekmece, a najbolj smo osredotočeni na svojo igro. Pomembno je, kako mi delamo, igramo … Tekme pa same pokažejo, kje smo.

Kako ste sicer zadovoljni z letošnjimi pripravami? Bi si morda želeli še kakšnega močnejšega tekmeca, lani ste na primer igrali z Dansko v Mariboru?

Na prvih dveh tekmah proti Poljski smo še veliko menjali, proti Kazahstanu (1:2) pa je bila tekma že bolj podobna takšni iz elite. Obrambno smo bili zelo dobri, seveda pa bi si želeli doseči kakšen gol več. Je bil pa zelo dober pokazatelj, kje smo. Vsi bi si želeli kakšno tekmo več z močnejšim nasprotnikom, a to ni odvisno samo od nas.

Kako drugače pa je voditi 35-letnika in 20-letnika? Gre za dve povsem različni generaciji, ki pa morata na ledu delati v isto smer.

Ne samo v hokeju, to je tudi nasploh v življenju. Generacije 20-letnikov, ki so zrasli s telefonom v rokah in vse želijo videti. Ogromno vedo, veliko jih zanima … Pri starejših je bila trenerjeva beseda zadnja, medtem ko mlajši pri vseh informacijah vprašajo “zakaj”. Zato je za trenerje več dela, saj imamo več individualnih sestankov, več videoanalize. Zato iščemo kombinacijo, kako največ doseči pri obeh generacijah.

Na tem mestu vam verjetno zelo prav pridejo klubske izkušnje iz Grenobla, kjer ste zadolženi tudi za mladinski pogon?

Sam menim, da mora reprezentančni trener voditi tudi klub, saj je le tako lahko aktiven celo leto. Imaš vzpone in padce, iz tega se učiš. Sam osebno to zelo potrebujem, želim biti v stiku z igralci. Ne vidim se, da bi delal le kot selektor, vodil samo tri ali štiri zbore in priprave na leto … Takšna je moja filozofija, ki v klubu deluje, skušal pa sem jo prenesti tudi v reprezentanco.

Terglav na klopi Grenobla. Foto: Profimedia

Kakšen pa je slovenski podmladek? Tu ciljam na 15, 16 let stare hokejiste, ki bodo čez nekaj let v članski reprezentanci.

Spremljam veliko hokeja, v stiku sem tudi s trenerji mlajših selekcij. Prihaja veliko zanimivih fantov, talenta je zelo veliko. Vedno pa je ključno vprašanje naslednje sezone: kje bodo igrali. V Sloveniji imamo močno Olimpijo, izven Ljubljane pa je malo možnosti. Vesel sem, da se na Jesenicah stvari očitno premikajo v boljšo smer. Potem pa je že težko, manjka nam klubov v dobrih ligah. Fantje morajo igrati 50 ali 60 tekem na leto, biti v pogonu, prevzemati vloge … V Sloveniji za razliko od tujine nimamo veliko ljudi, skavtov ali kaj podobnega, ki bi te fante porinili v klubska okolja.

Ena od možnosti je tujina. Tudi vi ste šli kot zelo mladi v Kanado. A danes je to vendarle drugače kot pred tridesetimi leti.

Tudi kakšni starši me pokličejo in sprašujejo, kako in kaj. Tujina je dobra opcija, a je treba biti previden, kam in kakšno je hokejsko okolje. Akademij je ogromno, a koliko je kakovostnih, je drugo vprašanje. Zato je treba te mlade fante usmerjati, da se razvijajo v dobrem okolju.

V Grenoblu ste v tej sezoni opravljali še vlogo športnega direktorja, od začetka februarja pa ste na klopi članskega moštva zamenjali še Pera Hanberga. Ni to, ob vodenju reprezentance, preveč naporno?

To morate pa vprašati mojo ženo (smeh). Predvsem je pomembna dobra organizacija. V klubu so se odločili za konec sodelovanja s Perom Hanbergom in so mene prosili, če lahko končam sezono s člani. Tam delujem že 11 let, tako da sem to s ponosom sprejel. Včasih sem sam sebi ustvarjal veliko pritiska, delal sem več, kot bi moral. Zdaj pa res vse postorim po pomembnosti. V reprezentanci pa imam odlično pomoč v Andreju Tavžlju, Gorazdu Drinovcu, Klemnu Mohoriču … S pomočjo tehnologije pa se da hokej spremljati po praktično celem svetu. Ampak treba pa je imeti željo. Zame je hokej življenje, v njem sem “sto na uro”. Bilo je težko, za mano je veliko tekem in potovanj, a sem zadovoljen s sezono.

Po lanskih zdravstvenih težavah v Stockholmu ste obljubili, da boste bolj pozorni na počutje, izklop od hokeja, premore … Vam uspeva?

Gotovo niti ne, sem pač tak človek (smeh). To je negativno pri meni, res mi je težko odklopiti. Sem pa postavil novo pravilo: da ko pridem iz dvorane domov, na hokej pozabim. Pa še to zaradi klicev in elektronske pošte ni šlo vedno. Sem pa več dal nase in svoje počutje, treniram. Če začutim utrujenost ali pritisk, si vzamem čas zase. Lanska izkušnja iz Stockholma me je naučila, da poslušam svoje telo.

Verjetno se je hokeju težko izogniti tudi zato, ker vsi trije sinovi igrajo v tem športu?

Ja, letos je bilo to še posebej težko, saj sta šla mlajša sinova igrati na Finsko, tako da sem imel nekaj potovanj še do tja. Prvič sta bila od doma, drugačna energija je v hiši. A menjava okolja, videti drugačne sisteme … To mi je koristilo. Drugače pa se življenje 24 ur na dan vrti okoli hokeja, tudi žena je iz Kanade, tako da se temu ne da izogniti.

Mlajša sinova (Darcy in Nolan Terglav) igrata za mladinske selekcije francoske reprezentance. Je kdaj obstajala možnost, da bi igrala za Slovenijo?

Po pravici povedano ne, saj v tistem času nisem bil veliko v stiku s slovenskih hokejem. V enem trenutku smo se morali odločiti, sploh ko je francoska zveza vprašala, kaj in kako. Dejali so, da jih želijo v njihovi reprezentanci. Od majhnega fantje živijo v Franciji, tako da smo to sprejeli. Takšno je življenje. Bil pa bi ponosen, če bi igrala za Slovenijo.

Ni nemogoče, da se kdaj srečate na nasprotnih straneh – recimo vi na klopi Slovenije, onadva pa med člani Francije.

Upam (smeh). To bi bilo dobro zame, saj bi pomenilo, da bo moja zgodba na čelu Slovenije trajala še dolgo. No, pa tudi zanju. Imata veliko potenciala. Zakaj pa ne.

Skupaj s starejšim bratom z Niklasom pa ne govorijo slovensko?

Ne oziroma zelo malo. So pa moji starši in sestra še vedno v Sloveniji, tako da poskušamo vsako drugo poletje priti na obisk sem. Vmes pa v Kanado na obisk k ženini družini.

Sami ste igralsko kariero zaradi težav s poškodbami končali pri 32 letih, prej, kot bi si želeli. Kdaj pa ste ugotovili, da želite biti trener in od kje ta želja?

Oče je, še ko sem bil še zelo mlad, začel s hokejskim kampom na Bledu. Ob zaključku moje kariere pa sem bil večkrat vpleten kot trener, delal sem z mladimi. To mi je bilo zelo všeč. Ko sem pri 24 letih prvič prišel v Francijo, so me takoj vključili v mladinski pogon. V Brianconu sem bil hitro vpleten v trenerske naloge, kot kapetan si vedno bolj prisoten pri tem. Ko sem pri 32 letih končal kariero, so mi ponudili priložnost, da ostanem tam in nadaljujem kot trener mladinskega pogona. Tri, štiri sezone prej sem imel veliko težav s poškodbami, zato odločitev ni bila težka, čeprav sem z njo presenetil ženo in starše. Telo mi je sporočilo, da ima dovolj, potem pa sem se pognal v trenerske vode. In takrat lahka odločitev se je izkazala za pravilno.

Terglav Jan — Edo Terglav kot igralec v družbi Iva Jana. Foto: Profimedia

Kaj je bilo v vsem tem trenerskem času, torej v skoraj 15 letih, največji izziv?

Kot trener se moraš vedno prilagajati. Vidim veliko starejših trenerjev, tistih “stare šole”, ki se niso uspeli prilagoditi in preprosto ni šlo več. Sam pa sem ravno nekje vmes. Ves čas se skušam prilagajati igralcem in sistemu, želim si novosti in sprememb. Kot oseba ima svojo identiteto, kot trener pa sem zelo odprt za nove stvari. Po vsaki tekmi najprej analiziram sebe, šele potem ekipo. Enako po vsaki sezoni. Kako se izboljšati in iti še višje. Zato sem pripravljen na nove izzive, to mi prinaša motivacijo.

Zelo aktualna tema ob zaključku te sezone je tudi konec kariere Anžeta Kopitarja. V treh letih, odkar ste selektor, za izbrano vrsto ni igral. Je letos sploh obstajala možnost, da bi prišel? Sta se pogovarjala?

Kakšen mesec nazaj je bil z njim v kontaktu moj pomočnik Gorazd Drinovec, s katerim se zelo dobro poznata. Za Anžetom je zelo težka sezona, tako v smislu poškodb kot emocij. Fizično je bil precej pri koncu z močmi, tako da je bila njegova želja samo končati. Po tisti zadnji tekmi v Coloradu, ko je bilo zelo čustveno tudi za nas spremljevalce, je bilo jasno, da se zgodba zaključuje.

Ko ste leta 2023 prevzeli reprezentanco, ste dejali, da bi številni slovenski fantje radi igrali v ligi NHL, a nimajo pravih navad. On jih je zagotovo imel. Kako ste vi videli njegovo izjemno 20-letno zgodbo v Los Angelesu?

Najbolj me navdušuje to, da je bil 20 let konstanten na tej vrhunski ravni. Po 20 minut je bil na ledu, odličen je bil tako v obrambi kot v napadu. A če govorim o navadah, imam v mislih disciplino. Ko sem bil poleti na Bledu na hokejskih kampih, smo hodili na stadion. In tam sta z očetom trenirala. Vsak dan, vsako leto. In tukaj se vse začne. Če nimaš navad in discipline, kako živeti izven ledu, je narediti takšno kariero nemogoče. Ima veliko kakovosti kot hokejist, a brez takšnih temeljev je zelo težko uspeti v vsakem športu. Dandanes je zelo malo športnikov na svetu, ki so konstantno na takšni ravni vso kariero: Nadal, Federer, Ronaldo, Messi …To so fantje, za katere vemo, zakaj so v vrhu. Živijo za to 12 mesecev na leto. In Kopitar je bil eden takšnih igralcev. O njem nismo nič slišali izven hokeja, imel pa je izjemno disciplino. Kapo dol, da je lahko toliko časa igral na tem nivoju.

Vseeno čutite kaj obžalovanja, da ga niste imeli možnost voditi kot trener oziroma selektor?

To pa zagotovo. Vsak si želi imeti takšnega igralca zraven, a stvari so se izšle drugače. Imel je težave s poškodbami, po vsaki sezoni z veliko tekmami, tudi po 100 na sezono, je potreboval čas zase. Telo mu je povedalo, da je dalo svoje čez. A da je poleti lahko tako dobro treniral, je potreboval tudi premor od konca sezone, približno pet, šest tednov. Ravno ko je po navadi na sporedu reprezentanca. Če bi igral v izbrani vrsti, bi se ta čas pošteno zmanjšal. Leta 2023 pred olimpijskimi kvalifikacijami konec avgusta mi je dejal, da je sredi priprav, da želi biti vrhunsko pripravljen in da želi še zmagovati z Los Angelesom. Jaz pa sem to spoštoval.

Sta si pa v reprezentanci na začetku njegove kariere delila garderobo in ledeno ploskev. Kako se ga spomnite od takrat?

Če se prav spomnim, sva prvič skupaj igrala na olimpijskih kvalifikacijah v Rigi leta 2005 in na svetovnem prvenstvu elite istega leta v Innsbrucku. Takrat je kot 17-letnik igral še z mrežo na čeladi, a že takrat je bil zelo zrel. Kako je igral, kako se je obnašal, že takrat se je lahko kosal s fanti iz lige NHL. Res je imel glavo na svojem mestu, točno je vedel, kaj hoče. In zdaj smo videli, do kam je prišel.

Anže Kopitar na SP 2005. Foto: Profimedia

Edo Hafner je v intervjuju za Sportklub dejal, da takšnega Slovenija ne bo imela nikoli več. Se strinjate?

Ja, zelo verjetno. Težko bo. Morda se lahko kdo pojavi čez toliko let, toda … Ne govorimo samo v Sloveniji, ampak na splošno. Takšnih igralcev, kot je on, je v ligi NHL zelo malo. Ne samo po statistiki, ampak tudi kot osebnost in karakter. Res je kompleten igralec, kaj takšnega se zdi težko ponovljivo, saj ga lahko uvrstimo med najboljših deset, dvajset vseh časov.

Z družino se vrača v Slovenijo. Ga vidite v reprezentanci v drugi vlogi, morda kot vašega pomočnika?

Verjetno bo zdaj nekaj let stran od hokeja (smeh), da se malo spočije in se posveti čemu drugemu. Potem pa bo čas povedal svoje, če bo ostal v hokejskem svetu. Z veseljem pa ga sprejmem na obisku reprezentance, da predvsem z mlajšimi fanti podeli kakšno izkušnjo o karieri. Od takšnega se vsi lahko veliko naučimo.