Skriti arhitekt zlate Slovenije

Rašo Nesterović. Foto: Profimedia

Še vedno je edini slovenski košarkar, ki se je veselil naslova prvaka tako v evroligi kot ligi NBA. V slednji je kot prvi Slovenec zaigral tudi v končnici najmočnejše lige na svetu. Zbral je tudi 52 nastopov za slovensko reprezentanco, s katero pa se je zgodovinskega uspeha veselil v funkcionarski vlogi. Radoslav Nesterović je danes dopolnil 50 let.

Tiho, brez pompa ali poslovilne tekme je pred zdaj že kar desetletjem in pol sklenil svojo košarkarsko kariero. V svojem slogu. Tudi ko je pred tremi leti izpraznil pisarno generalnega sekretarja Košarkarske zveze Slovenije, je svoje povedal le v skopi in zelo uradni izjavi za javnost. “Svoje sem naredil. Čas je za mlajše. Z več energije in več znanja,” je pogovor o tem vljudno zavrnil tudi pred meseci in se zavestno odločil, da se umakne iz javnega življenja. Ni mu do obujanja spominov in premlevanja starih zgodb. Še manj do javnega pranja umazanega perila. Zato tudi danes, ob njegovem abrahamu, o Radoslavu Nesteroviću govorijo predvsem drugi in pa njegova dejanja.

V svoji košarkarski kartoteki ima niz tekem, na katerih so v nasprotnih taborih stali velikani, kot so Michael Jordan, Kobe Bryant, LeBron James, Shaquille O’Neal … Mnogi velikani, denimo Tony Parker, Tim Duncan ali Manu Ginóbili, so bili tudi njegovi soigralci. Kot klasični center stare šole je kar ducat let prebil v ligi NBA, kjer je nosil dres Minnesote, Toronta, Indiane in San Antonia, s katerim je leta 2005 osvojil tudi šampionski prstan. Pečat je kot vladar rakete pustil tudi v slovenski reprezentanci, v kateri je bil med drugim kapetan, in v evroligi. Slednjo je leta 1999 z Virtusom tudi osvojil.

Kar 212 centimetrov visoki center je še vedno edini Slovenec, ki je bil prvak tako v ligi NBA kot evroligi. O vsem tem kot visokorasli fantič, ki ga je legendarni trener Vojko Herksel usmeril k Slovanu, v 80. letih minulega stoletja, ko so se namesto všečkov še šteli koši na betonskih zunanjih igriščih, ni upal niti sanjati. Bolj kot na sanje se je zanašal na privzgojeno vztrajnost in delavnost. Ta ga je iz domače Ljubljane vodila v Beograd, Solun, Pirej, Bologno, ZDA, Kanado … In nazaj v Ljubljano, kjer je danes v prvi vrsti družinski človek.

Morebitne vrnitve v košarkarske vode ne izključuje. Če bo začutil izziv. Kot ga je leta 2014, ko je postal generalni sekretar KZS. V devetih letih si je resda ustvaril nekaj nasprotnikov. Kakšno napako bi zagotovo danes priznal tudi sam. A tudi največji kritiki mu danes ne bi smeli odreči izjemnih zaslug pri gradnji edinstvene reprezentančne zgodbe, ki je svoj vrhunec dosegla z naslovom evropskega prvaka leta 2017 in zgodovinsko uvrstitvijo na olimpijske igre leta 2021, kjer so Slovenijo zgolj milimetri ločili od odličja.

Nesterović je tedaj znal unovčiti tako bogate izkušnje kot tudi poznanstva in vpliv. Stal je v zaodrju, ko se je gradil mozaik z izrazitim reprezentančnim kultom. Prav on je bil tisti, ki je v Slovenijo pripeljal selektorja Igorja Kokoškova, prepričal Gorana Dragića, da na novo definira pojem kapetana, obenem pa je ustvaril učinkovito okolje za elegantno vključitev vzhajajoče zvezde slovenske in svetovne košarke Luke Dončića. Z ustrezno tankočutnostjo in prefinjeno prepričevalno taktiko je zapolnjeval tudi očitno vrzel pod košem. Obe najbolj uspešni naturalizaciji (Mike Tobey in Anthony Randolph) imata njegov podpis. Vse to je slovenski košarki dalo drugačno miselnost in tudi prepotrebno drznost. Zato tudi oznaka skritega arhitekta zlate Slovenije ne more biti pretirana.

Leta 2022 je upal na še en veliki met, a se je pri predvidevanjih in tudi zaupanju v lasten podporni kader uštel. Prav EuroBasket 2022 je bil začetek njegovega konca v slovenski košarki. Ko je zaznal nastajajoči razdor in mu drugih ključnih deležnikov ni uspelo prepričati o nujnih spremembah in drugačnih prijemih, se je preprosto umaknil. Znova brez pompa.