S Pogačarjem gredo po zmago in ne le premagati Rogliča

Foto: Uroš Skaza

Ko je lani po koncu olimpijskih iger zaokrožila vest, da mesto selektorja slovenske reprezentance zapušča Andrej Hauptman, je bil to za športno javnost pri nas velik šok. Tik pred tem je nekdanji izvrstni kolesar, še vedno edini Slovenec s kolajno svetovnega prvenstva s cestne dirke, Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča pripeljal do olimpijskih odličij. Kako gleda danes na to odločitev? Kakšne so njegove napovedi za Tour? Več kot dovolj tem za daljši intervju ...

Naslov prvaka v kronometru in bronasta kolajna na cestni dirki. To sta bili prvi žlahtni kovini, ki ju je Slovenija osvojila pod petimi krogi, poleg obeh glavnih akterjev pa je imel prste zraven tudi Andrej Hauptman.

Toda četrtkov slavljenec (praznoval je 47. rojstni dan) se je kljub največjemu uspehu slovenskega kolesarstva odločil, da zapusti selektorsko mesto. Slovo je načrtoval že leto prej, a je vztrajal zaradi premika iger za eno leto. Četrto leto službovanja v vlogi športnega direktorja pri UAE Team Emirates, ki mu jo zavida marsikateri kolesarski zanesenjak in kjer vodi tudi Pogačarja, mu enostavno pobere preveč časa.

Sprejete odločitve ne obžaluje, zdaj pa je popolnoma osredotočen na klubsko dogajanje. Kako je voditi trenutno najboljšega kolesarja sveta, kako naporno je delo na dirki po Franciji, zakaj je v kolesarstvu toliko nesreč in kako se spominja svoje kolesarske kariere (bron iz Lizbone 2001 ostaja edina slovenska kolajna s cestne dirke svetovnega prvenstva), nam je razkril v nedeljskem Sportklubovem intervjuju.

Ni šlo niti brez vprašanj o dopingu, preživljanju prostega časa z družino in na kolesu ter slavnemu posnetku iz Tokia lani, ko je z bučno podporo iz avtomobila pospremil Rogliča do olimpijskega zlata.

Foto: Uroš Skaza

Razšli so se v dobrih odnosih

Če bi se dobili pred letom dni, bi še govorili, da opravljate dve vlogi: tako pri ekipi UAE Team Emirates kot tudi v slovenski reprezentanci.

Kaj bi bilo šele, če bi se dobili naslednje leto. Mogoče bi že bil brez vsega. (smeh)

Kakšni so spomini na olimpijski Tokio? To je bilo vaše zadnje tekmovanje v vlogi selektorja reprezentance in to najbolj uspešno.

Res uspešno, a lahko si predstavljate, da je bilo usklajevati Tour de France in olimpijske igre v Tokiu res težko. Dirko po Franciji smo dobili, a vseeno je bilo izjemno stresno, kmalu za tem pa je bilo treba odpotovati na Japonsko. Bilo je naporno, na koncu pa je bilo vse poplačano. Klubske in reprezentančne zadeve je bilo težko usklajevati, zato mi je zdaj lažje.

Zdelo se je, da ste se z mesta selektorja poslovili na hitro. Takrat se je tudi zamenjalo vodstvo zveze. Je bila to povsem vaša odločitev?

Odločitev je bila povsem moja. Res je, da se je vodstvo zamenjalo. Je pa res tudi, da mi je mandat že potekel, dogovor pa je bil, da speljemo še do olimpijskih iger. Zame osebno je bila to edina možna odločitev, to sem si rekel že pred igrami. Selektorska funkcija je tako pomembna, da se mi zdi prav, da se nekdo osredotoča samo na ta položaj. Mislim, da je Uroš Murn primerna menjava. Ko sem začenjal kot selektor reprezentance, je bila to moja edina funkcija, poleg študija. A obrnilo se je tako, da je bilo na koncu vsega preveč. Vesel sem, da smo dobro izpeljali zadeve.

Ste mogoče razmišljali, da bi potegnili še do lanskega SP?

Nisem kaj dosti razmišljal. Tudi v osebnem življenju sem imel določene težave, tako da je bilo preveč vsega. Zagotovo bi bilo bolj primerno, da bi bil na čelu do konca sezone. A s kolesarsko zvezo sem se, vsaj z moje strani, razšel v dobrih odnosih. Trenutno sem zelo zadovoljen pri ekipi UAE. Mislim, da je funkcija selektorja preveč pomembna in da težko usklajuješ še ostale stvari.

Selektorsko funkcijo je prevzel februarja 2017, ko razen študija ni imel drugih obveznosti. Poslovil se je avgusta lani, po nepozabnih olimpijskih igrah v Tokiu. Foto: Aleš Fevžer

Koliko časa vam je med sezono vzela selektorska funkcija?

Časovno ne veliko. A ko si enkrat na kolesarski zvezi, je potrebno biti neprestano v stiku s kolesarji in vodilnimi, kar zna biti zahtevno in naporno. Ob tem pa se lahko pojavi tudi nasprotje interesov, če si vpet še v katerega izmed kolesarskih klubov.

Na Touru si v pogonu od jutra do večera

Na ekipni spletni strani piše, da v živo sodelujete na nekaterih dirkah, ne na vseh. Koliko dni ste na terenu, koliko imate prostega časa?

Okoli 90 tekmovalnih dni na leto. A tu moramo šteti še, da na dirko pridemo dan ali dva prej. Potem pa še skupne priprave, ogledi tras, priprave doma …

Kako bi opisali tekmovalen dan na dirki po Franciji?

Na dirki sta dva športna direktorja. Prvi je zadolžen za taktiko in je v prvem avtu. Poznati je treba vse posebnosti etape. Pred startom se v avtobusu naredi sestanek s kolesarji, kjer govorimo o nevarnih odsekih, slabših cestah, posebnosti vzponov. Treba je taktično in tehnično razložiti vse podrobnosti. Po cilju je potrebno narediti pregled dirke oziroma etape, se pogovoriti s kolesarji o njihovem počutju.

Drugi športni direktor skrbi bolj za logistiko: kdaj se gre na start, razdeli funkcije vsem mehanikom, maserjem in ostalemu osebju. Drugi športni direktor je v drugem avtu, ki starta pred skupino in je osredotočen na veter, kakšne posebnosti na cesti, ki smo jih morda spregledali. Je na zvezi s kolesarji in z ostalimi avtomobili. Potrebno je hitro reagirati na menjave koles in tehnične težave. Spremljati je treba tudi informacije organizatorjev dirke, v Franciji je to radio Tour. Ob tem pa še odreagirati na poteze drugih ekip med samo dirko, ko časa ni veliko. Načrt se lahko marsikdaj podre.

Po cilju se razdelimo v različne avtomobile in pridemo v hotel. Kolesarji imajo masaže, sledijo pogovori s prvim športnim direktorjem o pretekli in naslednji etapi. Nato sledi sestanek obeh športnih direktorjev. Naš delavnik na Touru traja ves dan.

“Delo športnega direktorja ekipe zahteva tvojo pozornost, tudi ko si doma.” Foto: Aleš Fevžer

Pa se vam zdi, da je opravljanje funkcije še zahtevnejše, če moraš ob tem voditi najboljšega kolesarja na svetu?

Mislim, da ni. V klubu imamo vzdušje, v katerem vse funkcionira. Zadnja leta smo rezultatsko res uspešni. A odgovornost čutiš. Če si favorit, so vse oči uprte vate.

Koliko je Tadeju pomembno, da ima zraven rojaka, tudi z vidika jezika?

To bi bilo bolje vprašati Tadeja, a mislim, da je to pomembno predvsem takrat, ko je sam. Fantje se že hecajo in vzpodbujajo z “gremo, gremo!” Zagotovo pa je Tadeju všeč, da ima ob sebi Jana Polanca, ki mu je zelo pomagal, ko je prišel v klub. Letos je tudi eden izmed mehanikov Slovenec. Lepo je, tudi z ostalimi pa se razumemo. Smo multinacionalni, razdrobljeni po svetu. Je zanimivo in pestro.

Pride tudi dan, ko bo Pogačar startal na Giru

Tadej Pogačar je zaključil z izjemno uspešnim prvim delom sezone. Na nekaterih dirkah se ni izšlo, na drugih je odkolesaril fantastično. Kako ste vi zadovoljni s potekom?

Tudi ostali kolesarji v ekipi krojijo vrh.

Da, že četrto sezono zapored je ekipa vse močnejša, zaenkrat gre vse po planih.

Kako bi pokomentirali letošnjo traso Dirke po Sloveniji?

Res super trasa. Dirka bo zahtevna, vem, da bo vrhunsko organizirana. Lani se je izkazala za odlično pripravo na Tour, verjamem, da bo letos spet tako. Najlepše je dirkati doma, a po drugi strani najtežje zmagati. Tekmovala bosta tako Jan Polanc kot Tadej Pogačar. Tudi za Polancem je fantastični prvi del sezone in verjamem, da bo imel še veliko vlogo.

V petek se je začela prva tritedenska dirka v sezoni, italijanski Giro, ki ga spremljate od doma. Kakšni so cilji ekipe?

Sprinter Fernando Gaviria je odlično startal v sezono, veseli, da je po Dirki po Romandiji odlično vozil tudi v klanec. Verjamem, da bo na Giru še stopnjeval formo. Upajmo, da bo zmagal v kateri izmed etap. Imamo tudi Diega Ulissija, tudi mladi Alessandro Covi je bil marsikdaj blizu zmage. Na skupno zmago pa računa Portugalec Joao Almeida.

A na Giru je ekipa brez Slovencev. Zakaj?

Jan je imel letos odlično pomlad. V prvem delu sezone je odkolesaril ogromno dirk, saj je imela ekipa veliko težav z boleznimi in poškodbami. Ne le za nas, ampak za veliko število ekip, je bilo težko sestaviti moštvo. Jan je velikokrat “rešil” ekipo. Če bi nastopil na Giru, bi bilo to preveč.

Je Tadej kdaj namignil, da bi se udeležil Gira?

Tadej želi tekmovati na vsaki veliki dirki, tudi Jan. Verjamem, da bo prišel čas, ko bo Pogačar prišel na Giro.

Kup lovorik Tadeja Pogačarja v hiši Andreja Hauptmana (eno nadstropje je le Pogijevo):

Foto: Uroš Skaza
Foto: Uroš Skaza
Foto: Uroš Skaza
Foto: Uroš Skaza

Kako komentirate dejstvo, da bo Dirka po Italiji že drugo leto zapored potekala tudi v Sloveniji?

Mislim, da je interes slovenskega kolesarstva, da pride Giro v Slovenijo, velik. Slovenija postaja velika kolesarska nacija, gostiti Giro je vedno lepo. Bo že prišel čas, ko bo ogromno Slovencev tudi nastopilo na Giru. Treba pa se je zavedati, da ima vsaka velika ekipa svojo strategijo. Vsak kolesar žal lahko nastopa la na eni, maksimalno dveh tritedenskih dirkah. Sezona je dolga in naporna.

Kdo so po vašem mnenju favoriti za skupno zmago na italijanski pentlji?

Nisem posebej gledal startne liste Gira, verjamem pa, da bo ogromno kolesarjev v bitki, predvsem kolesarji Ineosa. Hitro se bo videlo, kateri tekmovalci bodo v igri za visoka mesta.

V Italijo niste odšli. Koliko pa ste vseeno vpleteni v dogajanje? Ste v stiku s sodelavci?

Na vseh dirkah smo redno obveščeni o dogajanju. Če spremljaš kolesarje na eni dirki in jih imaš potem ti na naslednji, lahko vidiš, kako so pripravljeni. Vsak je osredotočen na svojo dirko, vsi pa vse vemo.

Kako ste zadovoljni z novinci v ekipi (Joao Almeida, Pascal Ackermann, Marc Soler, George Bennett … )?

Super so se vklopili v ekipo. Mislim, da je bil prestopni rok spet korak naprej. Na veliko dirkah se je že videlo, da so dobri, je pa pred nami še več kot pol sezone.

Foto: Uroš Skaza

Ne smemo pozabiti na ostale

Naenkrat so trije slovenski kolesarji med elitno peterico lestvice Mednarodne kolesarske zveze, kar se je zdelo še nedolgo nazaj nepredstavljivo. Kje vidite razlog za to?

Na to vpliva več stvari. Prva je, da se v slovenskem kolesarstvu in na sploh v športu dela dobro. Če imaš tri izmed najboljših kolesarjev na svetu, je to res lepo naključje, vse se je poklopilo. To je fenomenalno. Potrebno pa se je zavedati, da ne bo tako za vedno. A mi moramo stremeti k temu, da izboljšujemo ekipo.

Poleg Pogačarja in Rogliča je zraven še Matej Mohorič, ki res opozarja nase. Je specialist za najdaljše dirke in enodnevne klasike. Sam pravi, da za tritedenske dirke ni primeren za skupno razvrstitev. Koliko še ima potenciala?

Matej prihaja v najboljša kolesarska leta. Vsako leto se izboljšuje. Verjamem, da lahko ostane na takšni ravni oziroma še celo kaj doda. Moramo pa se zavedati, da so tu še Jan Tratnik, Jan Polanc, Luka Mezgec, Domen Novak … Ogromno je kolesarjev, ki so rezultatsko uspešni, a ob tem izjemni pomočniki. Polanc se razdaja za celotno ekipo, ogromno naredi za svoje sotekmovalce. To je nekaj posebnega. Tudi Mezgec je eden ključnih členov za sprinterja Michaela Matthewsa pri ekipi Team BikeExhcange. Jan Tratnik je odličen pomočnik, ob tem pa sam sposoben zmagovati na največjih dirkah. Lahko rečemo, da živimo naše kolesarske sanje.

Matej Mohorič in Andrej Hauptman na predstaviti Dirke po Sloveniji. Foto: SK

Imate željo v ekipo UAE pripeljati še kakšnega Slovenca?

Smo bili že v dogovorih s Slovenci, seveda. A ne gre tako enostavno. Želimo si, da bi dobili še kakšnega mladega kolesarja v najvišjo kategorijo.

Po spletu je zaokrožilo, da ste Primožu Rogliču dejali, naj preneha s kolesarstvom, ko je začenjal. Kako komentirate te govorice?

Tega nisem izjavil. Vsak lahko piše, kar si zaželi. Sem pa rekel, da je nekaj nepredstavljivega, da bi nekdo začel tekmovati pri 22 letih in bi prišel kmalu v svetovni vrh. Primož je dokazal nasprotno, to je res nekaj izjemnega. Še enkrat je pokazal, da je vse mogoče. Čeprav sta teorija in praksa marsikdaj pokazali, da je to skoraj nemogoče. Videli smo, da je sposoben. A predstavljajte si, da bi šli brez osnovne in srednje šole naravnost na fakulteto. Bolje je postopoma pridobiti znanje. Ko si enkrat v svetovnem vrhu, pa je vsaka malenkost lahko pomembna.

Foto: Uroš Skaza

Za varnost moramo storiti več

V letošnji sezoni je znova veliko padcev in poškodb, med drugim izstopata poškodbi Egana Bernala in Milana Vadra. Kako bi vi zajezili kolesarske poškodbe?

Zelo težko je. Predvsem velikokrat govorimo o tem, da so kakšni odseki nevarni, pa se potem zgodi, da so tam vsi osredotočeni, najhujše nesreče pa se pripetijo kasneje, na širokih cestah, ko pade koncentracija. Konkurenca je vedno večja, hitrosti so visoke, kolesarji želijo zmagati za vsako ceno, šteje le prvo mesto. To pripelje do tega, da je velikokrat nevarno.

Tudi navijači morajo verjetno storiti več.

Seveda je priporočljivo, da je navijaška kultura na čim višji ravni. Se je pa potrebno zavedati, da smo vsi veseli gledanosti in podpore gledalcev, s tem namreč pridejo sponzorji in denar. Vedno višje so tudi kazni. Kdaj naredimo neumnost tudi športni direktorji v avtomobilih. Ob emocijah se delajo napake. Na varnosti bo pa seveda treba še ogromno delati.

Kaj pa kronometrska kolesa? Britanec Chris Froome je v že izrazil zaskrbljenost glede pomankanja varnosti na teh specializiranih kolesih.

Meni se kronometrska kolesa ne zdijo težavna. Vedno so bila prisotna, ne verjamem, da bi bilo nesreč zaradi njih več.

V zadnjem času smo videli tudi številne inovacije, kot je sedež kolesa Mateja Mohoriča. 

Mislim, da gre lahko celo za večjo varnost, saj je kolesar hitrejši pri istem riziku.

Morda lahko kakšno besedo spregovorimo še v kolesarstvu vedno neprijetni temi: dopingu. Vedno so na udaru najboljši in najbogatejši. Ste med ekipami z enim večjih proračunov v karavani. Kako se v ekipi ukvarjate z opazkami glede dopinga?

V ekipi je ničelna toleranca glede tega. Nimamo težav, saj vemo, da delamo dobro. Samo na dolgi rok lahko spremeniš mišljenje ljudi. Treba se je le zavedati, da so to občutljive teme. Delamo pošteno, več ne moreš narediti. Tadeja te špekulacije ne obremenjujejo več, kolesarstvo je naredilo korak naprej. A govorice so vedno prisotne, so moteče, potrebno pa je biti profesionalen. Vplivaš lahko le na to, kakšen si, ne moreš pa vplivati na to, kaj nekdo drug misli.

Pa vendar, povsem izogniti se je temu nemogoče.

Vsaka dirka je zgodba zase

Osrednji cilj sezone je Dirka po Franciji. Kako potekajo priprave, tempiranje forme?

Naredili bomo še nekaj ogledov pomembnih etap Toura. Temu sledijo višinske priprave v Livignu. Nato bo na sporedu Dirka po Sloveniji, za tem pa Dirka po Franciji.

Kako boste pristopili na Touru? Vedno pravimo, da je lažje napadati zmago, kot jo braniti.

Res je. Lažje je napadati. Mi tega ne moremo, saj zmago branimo. A o tem ne razmišljamo veliko. Vsako leto je dirka nekaj povsem novega. Se pa zavedamo, da je dirkanje drugačno, da bo treba kdaj prevzeti odgovornost. Vsi kolesarji morajo biti v čim boljši formi.

Znova pričakujete dvoboj Roglič-Pogačar?

Mi smo osredotočeni le nase. Dirko gremo zmagat, tja ne gremo premagat nikogar specifičnega.

Na kolesu sem premalo časa

Še nekaj o vaši osebni plati. S kolesarstvom ste povezani, tudi ko niste na dirkah. Kaj pa so vaši hobiji, koliko je prostega časa?

Na začetku tisočletja ste bili nosilec slovenske reprezentance, tudi s kolajno cestne dirke svetovnega prvenstva v Lizboni. Kakšni so spomini na tiste dni, 20 let kasneje. Bi kaj spremenili, kaj obžalujete?

Ja, gotovo bi rad več zmagal (smeh). Lepo se je spominjati svoje kariere, spremenil ne bi veliko. Kasneje je lahko biti heroj z naslanjača. Pred nekaj časa je bil pri meni znanec, ki me je vprašal: ‘Pa kaj ste vi sploh delali? Saj ste bili profesionalci.’ In res je, naših rezultatov ne moreš primerjati z današnjo generacijo. A vseeno smo uživali.

Lani ste postali spletna zvezda z vašimi komentarji in spodbudami Primožu Rogliču na olimpijskem kronometru, kjer je postal olimpijski prvak. Ste si kdaj ogledali posnetek?

Sam sebe nerad poslušam oziroma se težko slišim. Sploh nisem vedel, da se snema, drugače bi verjetno kaj zadržal zase. Prisotne so že bile tudi še bolj sočne izjave, ki, k sreči, niso prišle v javnost. Za ljudi, ki so videli utrip iz zakulisja, je bil posnetek zanimiv, zame malo manj.

Hauptman na najnižji stopnički zmagovalnega odra cestne dirke SP v Lizboni 2001. Foto: Guliverimage

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Bodi prvi, ki bo pustil komentar!