Dirka po Franciji predstavlja izziv za vsakega kolesarja, ki se je loti. Kolesarjenje je postalo pravo sodobno gladiatorstvo. In če so nekoč etape trajale nepredstavljivo dolgo, včasih skoraj cel dan, je situacija danes nekoliko drugačna, toda napori zaradi vedno večje konkurence niso nič manjši, lahko bi dejali še večji.

Nov dan, nova zmaga: Pogačar še utrdil skupno vodstvo

Kolesarstvo

8. Jul 2022 1

Kolesarstvo

8. Jul 2022 1

Najdaljša etapa v zgodovini Dirke po Franciji je bila na sporedu že pred več kot stotimi leti: leta 1919. 482-kilometrska preizkušnja je kolesarje peljala od kraja Les Sables-d’Olonne na zahodu Francije do Bayonna, povsem na jugozahodnem delu države. Za zmagovalca dneva Jeana Alavoina je etapa trajala 18 ur in 54 minut. Nepredstavljive dolžine za današnji čas so po letu 1945 prilagodili na do 350 kilometrov, v zadnjih dvajsetih letih pa etape skoraj nikoli ne presežejo 250 kilometrov.

Za eno težjih etap v zadnjih letih velja 17. etapa izvedbe leta 2018. V dolžino je merila zgolj 65 kilometrov, kar je bolj značilnost etap na španski Vuelti, s katero so takrat vlekli številne vzporednice. A v 65 kilometrih so se kolesarji vzpenjali kar 38 kilometrov. Ravnine praktično ni bilo, zato so etapo gledalci z navdušenjem pričakovali, kolesarji pa se je niso najbolj veselili. Cilj na vzponu na Col du Portet je dobil Nairo Quintana pred Danom Martinom in Geraintom Thomasom. Četrto mesto je zasedel Primož Roglič, ki se je tudi skupno uvrstil tik pod oder za zmagovalce.

Najtežja etapa vseh časov

Prave legende in miti pa krožijo okoli 10. etape leta 1926.

Znova je v središču kraj Bayonne, kjer se je zaključila najdaljša etapa v zgodovini, začela pa ravzpita 10. etapa 1926. 326-kilometrska dirka do Luchona, ki je bila na sporedu pred skoraj 100 leti, velja za eno najtežjih v zgodovini Dirke po Franciji.

Trasa je tisti dan v dolžino merila kar 326 kilometrov, kar je bilo za tiste čase nekaj povsem normalnega, kar se dolžin etap tiče. Dirka leta 1926 je zloglasna predvsem po tem, da je najdaljša izvedba vseh časov: kolesarji so v 17 tekmovalnih dneh prekolesarili kar 5745 kilometrov, kar znese povprečno več kot 337 kilometrov na etapo. Deseta je bila torej celo podpovprečno dolga.

Etapa je vsebovala štiri izjemno težke klance: Aubisque, Tourmalet, Aspin in Peyresourde. Četverico vzponov v Pirenejih so poimenovali krog smrti.

Poleg težkih vzponov pa je kolesarje pričakalo še hudo neurje. Deževje se je začelo po 177 prevoženih kilometrih na vzponu na Aubisque. Neurje je prineslo burjo, ki je kolesarje rezala do kosti, prav tako pa tudi dež, ki jih je močil na vzponih in delal težave na spustih. V gorah je nastal tudi led, makadamske ceste pa so postale blatne steze.

Lucien Buysse je takrat že kolesaril pred glavnino. Na začetku etape je bil skupno osmi z več kot 20 minutami zaostanka za vodilnim Gustavom Van Slembrouckom, upal pa je tudi na napad na rumeno majico.

Na vzponu na Tourmalet se je neurje še razbesnelo. Avtomobili niso bili sposobni prečkati prelaza, kjer so bili pogoji vse prej kot idealni, zato se še danes ne ve niti, kako so lahko kolesarji prišli čez težek vzpon. Tudi ob 19. uri zvečer Buysse, ki je kolesaril kot prvi, še ni prispel na cilj. Po 17 urah kolesarjenja so bili kolesarji še vedno na kolesu. Buysse je v cilj prišel po 17 urah, 12 minutah in 4 sekundah in oblekel rumeno majico, ki jo je zadržal do konca dirke.

Drugo mesto je zasedel kolesar, ki je v cilj prišel z zaostankom več kot 25 minut, naslednjih 10 športnikov pa še uro pozneje. Do polnoči je na cilj prispelo le 47 kolesarjev, veliko tudi z avtobusom.

Etapo je zaključilo le 54 kolesarjev izmed 76-erice, ki je začela etapo. Mnogi so odstopili, drugi so se zatekli v bare, saj niso uspeli nadaljevati. Po polnoči so etapo prekinili in začeli z iskanjem vseh kolesarjev, ki jih še ni bilo na cilju v Luchonu.

Mnogo epskih etap tudi v nekoliko bližnji preteklosti

Kot da bi mu pri vsakem vrtljaju nekdo zarival nož v hrbet

Kolesarstvo

8. Jul 2022 0

Kolesarstvo

8. Jul 2022 0

Med ene najbolj legendarnih etap bi lahko označili 13. etapo dirke po Franciji leta 1992. Etapa je bila dolga 254 kilometrov, kolesarji so prevozili neverjetnih 6500 višinskih metrov, zmagovalec pa je bil v begu od 28. kilometra. Po skoraj osmih urah vožnje na Col de Saisies, Cormet de Roselend, Iseran, Mont Cenis in Sestriere je Claudio Chiappucci kot prvi prispel v cilj. Italijan je več kot zasluženo že pred etapo nosil pikčasto majico, v cilj pa je prispel dobro minuto in pol pred ostalimi. Končni zmagovalec Toura tisto leto Miguel Indurian je v cilj prišel kot tretji (+ 1:45).

Kot zanimivost, tisto leto je dirka po Franciji obiskala rekordno število držav. V počastitev Maastrichtske pogodbe, s katero je bila ustanovljena Evropska unija, je karavana obiskala sedem držav: Francijo, Španijo, Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo, Luksemburg in Italijo.

Dirka po Franciji leta 1983 je ponudila kar tri vzpone ekstra kategorije, za nagrado pa še enega prve in enega druge kategorije. Vse skupaj so kolesarji prevozili 7200 višinskih metrov.

Etapa je bila dolga 247 kilometrov, na polno pa je šlo praktično od začetka, saj so kolesarji začeli z vzponom na Col du Glandon, ki je dolg kar 22,1 kilometra s povprečnim naklonom 5,1 odstotka. Sledili so vzponi na La Madeleine, Aravis, Colombiere, Chatillon in Joux Plane.

Jacques Michaud je zmagal to neverjetno etapo, potreboval pa je dobrih sedem ur in 45 minut. Francoski junak in končni zmagovalec tistega leta Laurent Fignon je v cilj prišel z več kot tremi minutami zaostanka.

Kaj kolesarje čaka letos?

V petek so se kolesarji v zaključku podali na planoto La Planche des Belles Filles, kjer je vnovič slavil Tadej Pogačar. In čeprav sama etapa ni ponudila toliko vzponov pred tem, pa je zaključek na tem vzponu, tako kot je to že v navadi, poskrbel za veliko akcije. Toda v nadaljevanju letošnje francoske pentlje sledi še kar nekaj etap, ki veljajo za zelo naporne. V središču pozornosti bosta tako predvsem 11. in 12. etapa.

11. etapa bo prva od dveh odločilnih za kolesarje v skupni razvrstitvi na letošnjem Touru. Karavana se bo pomerila na dveh vzponih ekstra kategorije, začenši z legendarnim vzponom Col du Galibier. Kolesar, ki bo prvi prečkal vrh, bo prejel nagrado Souvenir Henri Desgrange, ki se podeljuje kolesarju, ki prvi prečka najvišjo točko na dirki, poimenovano v čast prvega organizatorja dirke po Franciji.

Od leta 1947 je francoska pentlja 31-krat prečkala Col du Galibier, nazadnje leta 2019, ko je etapo dobil kolumbijski kolesar Nairo Quintana. S povprečnim naklonom 6,9 % in dolžino 17,7 kilometrov je to dolg in zahteven vzpon, ki bo po vsej verjetnosti naredil nekaj velikih razlik med kolesarji v skupni razvrstitvi.

Če po Galibierju kolesarji v glavnini še ne bodo dovolj utrujeni, so jim organizatorji zadali še en udarec, saj so v tej etapi dodali še gorski cilj na Col du Granon. Povprečni naklon na 11,3 kilometrov dolgem vzponu je 9,2 %, Tour de France pa ga je doslej prevozil le enkrat, leta 1986. Vendar pa je vzpon še vedno pomemben v zgodovini Toura zaradi dogodkov, ki so se zgodili tistega dne — na njem je Bernard Hinault zadnjič nosil rumeno majico, preden jo je predal Gregu LeMondu.

Leta 2022 bosta oba vzpona poskrbela, da bo 11. etapa eden najpomembnejših dni na dirki. Vsi, ki se borijo za rumeno majico, si tu ne morejo privoščiti slabega dne. Pomembno bo, da kolesarji pravilno časovno razporedijo svoje napore, saj bi lahko pozneje v etapi plačali ceno za zgodnje napade.

Kar sledi v 12. etapi ne rabi prav velike predstavitve. Alpe d’Huez. V zgodovino Toura se je zapisal kot osrednji vzpon, na katerem so se odvijali nekateri najbolj znameniti boji za rumeno majico v zgodovini. Od samostojne zmage Fausta Coppija leta 1952, premirja Bernarda Hinaulta in Grega LeMonda na vzponu leta 1986, ko sta z roko v roki prečkala ciljno črto, pa vse do suverene zmage Gerainta Thomasa leta 2018, ko je postal prvi Valižan z zmago na dirki po Franciji, je vzpon bogat z zgodbami.

Alpe d’Huez je dolg 13,8 kilometrov s povprečnim naklonom 8,2 %, kar je že samo po sebi velik izziv. Leta 2022 pa bo za tekmovalce v skupnem seštevku še težje, saj se bodo morali pred znamenitim vrhom Alpe d’Huez na koncu etape spopasti vnovič s Col du Galibier (23 km s 5,1 %) in Col de la Croix de Fer (29 km s 5,2 %). Tako kot 11. etapa bo tudi 12. etapa pravi preizkus talenta in vzdržljivosti. Kolesarji, kot je Pogačar, bodo verjetno uživali v težavnosti vzponov, vendar bodo mnogi v ozadju se borili, da bodo ostali znotraj časovnega limita. 14. julija — na največji francoski praznik, dan padca Bastilje, torej lahko pričakujemo pravi ognjemet, pa ne le zaradi praznika, ampak dogajanja na dirki po Franciji.

S tem pa še ne bo konec zahtevnih vzponov na letošnji dirki. Zadnja preizkušnja vzponov na Touru 2022 bo na sporedu v 18. etapi, ki se bo končala na Hautacamu, strmem in zastrašujočem hribu (13,6 km s 7,8 %). Hautacam je prvič vključen v dirko po letu 2014, ko je zmagal Vincenzo Nibali, več kot minuto pred domačim favoritom Thibautom Pinotom na drugem mestu.

Če do tega trenutka dirka še ne bo odločena, bi lahko Hautacam pripravil kuliso za razburljivo zadnjo gorsko bitko med tekmovalci za rumeno majico. Preden bodo kolesarji dosegli Hautacam, bodo že okusili najtežje pirenejske vzpone, saj bodo prej v etapi prevozili Col d’Aubisque (16,4 km, 7,1 %) in Col de Spandelles (10,3 km, 8,3 %).

Organizatorji dirke se tako vsako leto soočajo z mnogimi dilemami, kako narediti dirko dovolj zanimivo, kako ponuditi vsem različnim vrstam kolesarjem dovolj priložnost. Na eni strani si gledalci želijo kruha in iger, pogosto brez obzira na zahteve kolesarjev. Na koncu koncev mora biti dirka predvsem varna za vse udeležence. Toda kljub temu se kolesarji borijo, morda ne v rimskem koloseju, a tudi francoske ceste so se izkazale za zelo neizprosne.