Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kot neumnost je Tadej Pogačar opisal odločilni napad več kot 100 kilometrov do cilja nedeljske cestne dirke svetovnega prvenstva v Zürichu. Toda kako drugače bi že par let najboljši kolesar na svetu sploh lahko zmagal in prišel do mavrične majice, če ne v svojem slogu? Z zlatim odličjem pa je le še dodal kamenček v mozaik argumentov in lovorik, da se s svetlobno hitrostjo bliža nazivu najboljšega vseh časov.
Pisal se je 16. junij 2018, na sporedu je bila četrta etapa 25. kolesarske dirke po Sloveniji. Na kraljevski etapi 25. izvedbe slovenske pentlje od Ljubljane in Kamnika so morali kolesarji premagati tudi tri zahtevne klance – Jezersko, Pavličevo sedlo in Volovljek. Prav na zadnjem vzponu je odločilni napad sprožil Primož Roglič, se otresel zasledovalcev in sam pripeljal v cilj. Lepa prednost mu je prinesla tudi vodstvo v seštevku dirke, ki ga je naslednji dan s kronometrom od Trebnjega do Novega mesta le še oplemenitil.
Toda tista junijska sobota bo številnim v spominu ostala tudi zato, ker je bil to dan, ko je širša slovenska publika spoznala Tadeja Pogačarja. Komaj 19-letni nadobudni mladenič se je v dresu ljubljanskega Gusta odlično kosal z najboljšimi na dirki, v Kamnik pa je pripeljal kot četrti, zgolj za Matejem Mohoričem in Rafalom Majko. Dan pozneje si je v vožnji na čas tudi v skupnem seštevku zagotovil mesto tik pod stopničkami, še drugo leto zapored pa je na domači dirki osvojil belo majico mladega kolesarja (že leta 2017 je bil skupno peti) ter potrdil svoj velik talent.
Kako se je zgodba nadalje razvijala, je zgodovina. Ni treba pretirano poudarjati, kako je že leta 2019, ob debiju v svetovni seriji, kot meteor priletel med najboljše. Kdo bi lahko pozabil tisto Vuelto, ko sta bila na končnih stopničkah v Madridu kar dva Slovenca, čeprav bi morala biti za Pogačarja to kot prva tritedenska dirka zgolj dirka učenja. A je šefe pri UAE Emirates, ki so ga želeli domov poslati že po tednu ali dveh, uspel prepričati z zrelimi dirkami in nenazadnje tudi tremi etapnimi zmagami.
Napolnjen s samozavestjo in empiričnimi dokazi, da se lahko tudi na največjih dirkah kosa z najboljšimi, se je pripravljal na leto 2020. Toda svoje moči spomladi tistega leta ni mogel pokazati na dirkah, saj je svet ohromila pandemija koronavirusa. Še odločneje je treniral, ko so se zdravstvene razmere v začetku poletja vendarle izboljšale, pa je bilo prav slovensko državno prvenstvo prva resna kolesarska dirka na svetu. Minila je v izjemnem boju Rogliča – ki je dobil cestno preizkušnjo na Krvavec – in Pogačar, ki je bil najboljši na kronometru do Pokljuke.
Dva meseca pozneje je prišel težko pričakovani in še danes nepozabni Tour de France. Tri tedne smo lahko ljubitelji kolesarstva na sončni stran Alp uživali v sijajnih predstavah obeh asov, ki sta bila premočna za konkurenco. Ko se je že zdelo, da je starejši od obeh rojakov storil dovolj za končno slavje na dirki, pa se je zgodil predzadnji dan in kronometer s ciljem na La Planche des Belles Filles.
O vožnji na čas, ki je za vedno spremenila slovensko kolesarstvo, je v dneh pred letošnjim SP spregovoril tudi Pogačar. Priznal je, da niti sam ni pričakoval takšnega zasuka in končne zmage, a se je zgodila. Kar bi moral biti njegov najlepši dan v življenju, saj je postal celo drugi najmlajši zmagovalec Toura v zgodovini, pa se je obenem sprevrglo tudi v nočno moro. Predvsem zaradi zamere številnih slovenskih navijačev, češ da je Rogliču ’ukradel’ končno rumeno majico.
Da mu je bilo težko, je večkrat poudaril, nerazumljivo situacijo, da je v tujini bolj priljubljen kot doma, je nekajkrat komentirala tudi njegova mama Marjeta. Čeprav mu ni bilo treba ničesar dokazovati in kogarkoli prepričevati, je bil Tadej odločen, da svoje odgovore poda na cesti.
In kakšen način je to počel in še počne! Če bi začeli našteti vse njegove zmage, ki jih je v še nedokončanih šestih sezonah na najvišji ravni dosegel, bi ta prispevek lahko brali še dolgo v popoldne in večer.
Tiste največje pa zagotovo vsi poznate: tri skupne in 17 etapnih zmag na dirki po Franciji, kjer je še štirikrat postal najboljši mladi kolesar. Šest etapnih in skupna zmaga na dirki po Italiji, bronasta kolajna na olimpijskih igrah v Tokiu, šest osvojenih enodnevnih spomenikov (3x Lombardija, 2x Liege-Bastogne-Liege, 1x dirka po Flandriji) …
Zaradi svojega napadalnega in všečnega sloga dirkanja je hitro postal zelo priljubljen med navijači po vsem svetu. Čeprav je na (zelo pogoste) trenutke neverjetno dominanten, ga obožujejo tudi Francozi, ki sicer nikoli niso marali pretirane prevlade enega moža. Italijani so ga ob pomanjkanju svojih mož v lovu za najvišja mesta že ob debiju na Giru vzeli za svojega. Klanjajo pa se mu tudi Belgijci, Nizozemci, Španci, Britanci … Vsi, ki v kolesarskem svetu kaj pomenijo. Sam po ob vseh zmagah in navdušenju ostaja tak, kot je bil: sproščen, nasmejan in preprost fant.
Za kako izjemnega kolesarja gre, povedo tudi naslednji podatki, ki sicer niso novi. Pogačar je postal prvi kolesar z osvojenim dvojčkom Giro-Tour v 21. stoletju, v tej druščini je sicer le še sedem drugih kolesarjev. Ko temu dodamo še včeraj osvojeni naslov svetovnega prvaka, se elitni krog zmanjša le še na tri. Eddy Merckx (1974) in Stephen Roche (1987) sta po 37 letih dobila družbo šele 26-letnega Slovenca.
Prav s prvim, belgijskim Kanibalom Pogačarja tako radi primerjamo. Rekordi in številke so za nas novinarje pač zanimivi in dobro kažejo primerjavo skozi čas. Čeprav je kolesar s Klanca pri Komendi že večkrat dejal, da mu primerjave laskajo, pa je obenem priznal tudi, da so malce nadležne.
Da želi biti on sam. Da želi pisati svojo zgodbo. Da v najuspešnejšo sezono v karieri, ki jo bo tudi po lastnih besedah težko prekosil, vstopi z več kot 80-kilometrskim uspešnim pobegom na belih cestah Strade Bianche. In da dobrega pol leta pozneje po “neumni odločitvi” doda še 20 kilometrov bega več in se odpelje k tako želeni mavrični majici.
V njej bo lahko prvič ponosno dirkal že prihodnjo soboto, ko bo na dirki po Emiliji začel italijanski trojček ob koncu sezone, seveda z jasnim ciljem: 12. oktobra še četrtič zapored osvojiti dirko po Lombardiji. Mi pa le uživajmo in upajmo, da ima knjiga, ki jo piše z uspehi, še veliko nepopisanih strani.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje