
Slovensko kolesarstvo je v zadnjem desetletju doživelo razcvet, ki se mu čudi celoten svet. Številke govorijo same zase, veliko presenečenje pa so tudi za tiste, ki so nekoč postavljali ključne mejnike. Eden takšnih je Borut Božič, prvi Slovenec z etapno zmago na tritedenskih dirkah, ki je gost Sportklubovega nedeljskega intervjuja.
Medtem ko se je kolesarska sezona z dirkami v Avstraliji in Bližnjem vzhodu že začela, slovenski ljubitelji kolesarstva nestrpno čakajo 17. in 19. februar. Takrat bosta namreč na delu glavna zvezdnika s sončne strani Alp. Tadej Pogačar bo leto 2025 odprl z nastopom na sedemdnevni dirki po Združenih arabskih emiratih, Primož Roglič bo dva dni pozneje drugo sezono pri Red Bullu začel s petdnevno preizkušnjo po Algarvu na jugu Portugalske.
Nekateri drugi slovenski kolesarji v svetovni seriji – po pridružitvi Žaka Eržena in Gala Glivarja jih je na najvišji ravni po novem devet – so novo sezono že odprli, mi pa smo to priložnost izkoristili za izlet do Idrije. V domačem kraju smo obiskali Boruta Božiča, pomočnika športnega direktorja pri ekipi Bahrain Victorious.
Danes 44-letni kolesarski funkcionar se je 4. septembra 2009 v šesti etapi dirke po Španiji zapisal v kolesarsko zgodovino, saj je postal sploh prvi Slovenec z etapno zmago na Giru, Touru in/ali Vuelti. Slabih 15 let pozneje je skupna številka zmag na grandtourih že pri številki 58, na seznamu pa je sedem kolesarjev (ob Božiču z eno, Pogačarju s 26 in Rogliču z 22 so tu še Matej Mohorič s petimi, Jan Polanc z dvema ter Luka Mezgec in Jan Tratnik s po eno).

Božičevo kolesarsko udejstvovanje je po koncu športne kariere za dve leti prekinil suspenz Mednarodne kolesarske zveze zaradi dopinške afere Aderlass, na kar ima Idrijčan slabe spomine in o tem nerad govori. Toda ljubezen do kolesarstva ga je v ta šport ponovno privabila, mi pa smo ga povabili pred Sportklubov diktafon.
Kako se spominja tistega 4. septembra 2009? Zakaj verjame, da je lahko sezona 2025 še boljša od neponovljivega leta 2024 in kakšno mnenje ima o Tadeju Pogačarju? Ali meni, da Slovenija kot država dovolj dobro izkorišča trenutni kolesarski preporod?
Intervju: Borut Božič
Ko sva se dogovarjala za intervju, ste dejali, da ste se ravno vrnili s priprav. Kje ste bili, kaj vas zdaj čaka v naslednjih tednih?
Bahrain Victorious že kar nekaj časa te prve in zelo pomembne priprave v decembru in januarja izvaja v Altei v Španiji. Pogoji so zelo dobri, cesto so razgibane, vreme je kolesarjem po godu. Kar sem poskusil kot kolesar in zdaj kot športni direktor, so tam v tem obdobju daleč najboljši pogoji za treninge.
Pri Bahrainu ste zdaj spet drugo sezono v vlogi pomočnika športnega direktorja, kot je vaš uraden naziv. V čem se vaše delo razlikuje od glavnega športnega direktorja?
Po pravilih Mednarodne kolesarske zveze (UCI) ima ekipa lahko samo enega športnega direktorja. V naši ekipi je nosilec tega naziva Gorazd Štangelj, vsi ostali smo njegovi pomočniki. Tako je v teoriji, v praksi pa je malce drugače. Za vsako dirko šef, v našem primeru je to Vladimir Miholjević na položaju performance menedžerja, določi, kdo bo vodja športnik direktorjev in kdo njegov pomočnik. Na največjih dirkah, kot so grandtouri, največje enotedenske dirke in klasike, so prisotni trije športni direktorji. A vedno je jasno, kdo je glavni in katera dva sta pomočnika.
Glavni športni direktor se ukvarja s taktiko, preostala dva pa si razdelita preostala opravila. Na sestankih se seveda skupaj odločamo. Pomočnika pa skrbita za vso logistiko, da ekipo funkcionira. Na tritedenskih dirkah je v ekipi toliko vpletenih ljudi (maserjev, mehanikov, kuharjev …), da nekdo mora voditi program, dnevno logistiko. V ozadju je ogromno dela.

Sezona se je z dirko po Avstraliji že začela. Če se ozreva v leto 2025, kakšni so glavni cilji Bahraina?
Cilji ostajajo isti, kot so bili do zdaj. Prioriteta so tritedenske dirke, podobne kot za večino ekip. Seveda si želimo dobro dirkati tudi na klasikah. Tista prava sezona v svetovni seriji se sicer zares začne marca z dirkama od Tirenskega do Jadranskega morja in Pariz-Nica, ki jim sledijo enodnevne klasike.
Potem je na vrsti Giro, ki je za nas zelo pomemben. Bahrain je tukaj že večkrat uspešno nastopal, tako pri etapnih zmagah kot v skupnih razvrstitvah. Nato pride Tour, za konec pa še Vuelta. Zraven pa imamo še veliko manjših ciljev. V ekipi je ogromno mladih kolesarjev, s katerimi želimo dobro delati, da bodo nekoč vrhunsko dirkali na največjih dirkah.
Slovenska javnost težko čaka kolesarsko leto 2025, jasno predvsem zaradi Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča. Že lanska sezona se z vidika Slovenije, sploh pa Pogačarja zdi težko ponovljiva.
Trenutno je slovensko kolesarstvo na tako visokem nivoju, da si lahko upamo sanjati, da je takšna sezona ponovljiva. Po mojem mnenju pa je lahko letošnja celo še boljša. Primož in Tadej pa Matej Mohorič, Jan Tratnik, Domen Novak, Luka Mezgec, Matevž Govekar … Prihajajo tudi mladi, v naši članski ekipi je po novem Žak Eržen. Mladi fantje morda potrebujejo še nekaj časa, a namen je, da bodo v prihodnosti oni dosegali podobne rezultate. Ampak ja, smo v zlati dobri slovenskega kolesarstva, naj traja. Obenem pa moramo delati z mladimi, da bo mogoče tudi v prihodnosti tako.
Zgodovinski dan za slovensko kolesarstvo: 6. etapa Vuelte, Xativa, 4. september 2009:
Ne glede na vse uspehe zadnjih let boste prav vi za vedno zapisani kot prvi Slovenec z zmago na grandtouru. 6. etapa Vuelte 2009.
Če gledam z vidika trenutnega slovenskega kolesarstva, se tista zmaga ne zdi nič posebnega. A v tistih časih, ko smo kolesarili s Štangljem, Andrejem Hauptmanom, Urošem Murnom … Mi smo se skupaj s kolesarsko stroko zavedali, kaj je ta zmaga pomenila. Meje v našem kolesarstvu so se premikale počasi, a tudi naša generacija je bila zelo dobra. Pa tudi ena generacija pred nami. Vsak je prispeval delček v skupno zgodbo. Posledično smo si mladi upali sanjati vse več.
Takrat smo meje premikali počasneje, zdaj pa se že nekaj časa to dogaja zelo hitro. Vsi skupaj s širšo javnostjo pričakujemo, da bomo vsako leto Slovenci zmagali na Touru in Vuelti. To se dobro sliši, ampak ne bo vedno tako. Sem pa sam pri sebi mejo z zmago na tisti Vuelti 2009 močno premaknil, zelo sem vesel.
Kako se spominjate 4. septembra 2009, kako ste doživeli ta dan?
Leto 2009 se je zame odvijalo zelo zanimivo. Živeli smo v drugačnih kolesarskih časih. Če vprašate moje kolege, vam bodo potrdili, da smo pogodbe za naslednje sezone podpisovali zelo pozno v letu. Sploh mi Slovenci, ki smo takrat veljali za tretji, nerazviti kolesarski svet. Pogodbo z Vacansoleil (takratna Božičeva ekipa, op. p.) sem podpisal šele konec oktobra. Glava se s tem obremenjuje. Ker prihajam iz Idrije, majhnega industrijskega kraja, smo vsi kolesarji od tu veljali za neke vrste eksote.
V letu 2009 je bilo zame zelo pomembno že zaradi rojstva sina. Potem pa sem imel še najboljšo sezono v karieri. Etapa na Vuelti je bila samo češnja na torti. Zmagal sem tudi na etapi dirke po Poljski, kjer sem bil v sprintu boljši od Andreja Greipla, ki je bil takrat v najboljših letih. Osvojil sem tudi dve etapi na dirki po Poljski. Tisto leto je bilo res odlično. Bolj kot 4. september pa bi izpostavil celotno leto, ki mi je veliko dalo. Ne želim izpostavljati le ene zmage.
Zdaj, ko širša javnost bolj spremlja in več ve o kolesarstvu, tudi Tadej, Primož in Matej radi poudarjajo, da je vsaka zmaga specifična. Stvari delujejo enostavno, a v realnosti je povsem drugače.
Kaj pa največji cilj na karierni poti, ki ste ga zasledovali, pa ga niste izpolnili?
Zelo preprosto je biti general po vojni. Kolesarstvo mi je veliko dalo za življenje. Imel sem srečo oziroma nesrečo, da sem bil od začetka moje kariere vedno v majhnih ekipah. Nisem imel te možnosti, da bi se vedno učil od najboljših. Šel sem stopnico po stopnico. Največ sem se naučil sam. Kot sem omenil, sem meje premikal počasi. Med prave profesionalce sem vstopil pri 27 letih. Zdaj so drugi časi, v članske ekipe prihajajo 20, 21 let stari fantje.
Sam sem se pri 15 letih dokončno posvetil kolesarstvu, prej sem se preizkusil v številnih drugih športih, najdlje sem vztrajal v alpskem smučanju. Čeprav mi je uspelo kot profesionalnemu kolesarju, lahko priznam, da sem bil nekajkrat na meji, da bi odnehal. Prihajam iz majhnega kraja, v generaciji smo bili trije kolesarji. Ko sta druga dva končala … Tisti, ki rečejo, da je bilo v njihovih karierah vse preprosto … Sliši se dobro, a mislim, da ni to.

Bi to zniževanje starostne meje, pa ne samo v kolesarstvu, označili za dobro?
To je zelo dobro vprašanje. Trend je takšen, da vsaka večja ekipa vključno z Bahrainom, želi imeti vse pod nadzorom. Pa ne v negativnem smislu. Kolesarja želimo razvijati od njegove dozoritve pri 18, 19 letih. Fantje so lahko že pri starejših mladincih zelo dobri, pa se potem ne znajdejo. Nihče nima čarobne paličice, zato ne moremo reči “Ja, takšen sistem je najboljši” in bi ga kopirali na vse ekipe.
Dober primer so Belgijci in Francozi, ki imajo res dovršen sistem. Obenem je mladim iz teh dveh držav malce lažje, saj se dirke zanje večinoma odvijajo na severu Francije in v Belgiji. Ampak poglejte, koliko časa Francozi čakajo na zmago na Touru. Za nikogar ni preprosto, proces je dolg. Vsi delamo za to, da bi dobili novega Pogačarja, ki si ga tako želimo.
Če se navežem na vašo zmago na Vuelti, dirka po Španiji ima posebno mesto za slovensko kolesarstvo. Leta 2019 je Roglič tam postal prvi Slovenec s skupno zmago na grandtouru, prvič je istega leta na velikem odru zablestel Pogačar. Je to le naključje ali gre za kakšno posebno povezanost s to ibersko državo?
Dejstvo je, da je dirka po Franciji daleč največja tritedenska dirka. Daleč. Ne po profilu tras, ampak zaradi julijskega termina po državnem prvenstvu. Okoli dirke je veliko pompa, širni svet spremlja to dirko. Tja vsak kolesar pride 120-odstotno pripravljen. Skupna zmaga ima velik pomen, veliko šteje že uvrstitev v prvo deseterico.
Touru po pomembnosti sledi Giro, ki je prvi grandtour sezone. Tudi tukaj etapna zmaga, prva tri mesta skupno štejejo veliko. Španija pa je v tej razvrstitvi zadnja. Kot kaže zgodovina, veliko mladih prav na Vuelti prvič premakne svoje meje. Nekateri jo premikajo zelo hitro, takšen primer je Pogačar. Leta 2019 ni imel v načrtih, da bo Vuelto sploh odpeljal do konca, potem pa je bil skupno tretji in leta 2020 je šel že na Tour in zmagal.

Ste ob svoji zmagi leta 2009 sploh upali pomisliti ali sanjati, kaj vse bo slovensko kolesarstvo doseglo v naslednjih 15 letih do danes?
Ne, iskreno ne. V kolesarstvu sem že kar nekaj časa, vemo, koliko fantov imamo v tem našem ’bazenu’. Ampak meje v generacijah so se premikale. Vsak je pustil kanček v mozaiku, ki se je nato povsem sestavil. Menim, da je to slovenska DNK. Ker nas ni veliko, moramo v želji po nečem večjem iz cone udobja. Moramo pokazati več. V naši generaciji smo morali zmagati na več dirkah, da smo se prebili v tujino.
Ker se je sistem spremenil in ekipe iščemo mlade talente, jim tega ni treba toliko. Pa daleč od tega, da bi bilo zdaj lažje. Vsi se morajo v svetovni seriji izkazati, nikomur ni z postlano z rožicami. Če se nekdo v dveh letih ne bo izkazal, bo priložnost dobil naslednji. Da velike ekipe delujejo, mora vsak pristaviti svoj delež. Drugo vprašanje pa je, če so te mladi kolesarji psihološko pripravljeni na to.
Govorili ste o hierarhiji dirk v kolesarstvu. Kaj pa vam ob vseh doseženih uspehih Slovencev pomeni največ? Ob grandtourih ima Slovenija zdaj tudi svetovnega in nekdanjega olimpijskega prvaka, veliko število osvojenih spomenikov …
Po tritedenskih dirkah so skozi moje oči na vrsti klasike, tukaj mi je na vrhu Flandrija. Zame je to največja enodnevna dirka, ki ji sledi Pariz-Roubaix. Šele potem Lombardija, Liege-Bastogne-Liege, Valonska puščica … Seveda ne moremo primerjati Flandrije z etapo na Giru, Touru ali Vuelti. Zame osebno sta oba tlakovana spomenika primerljiva s skupno petim ali šestim mestom na Touru. Toda to je odvisno od specifik kolesarja in tega, kar ti je kot posamezniku všeč. Pogačarjevi lanski zmagi na Giru in Touru sta delovali preprosto, da to zmore vsak, ampak ni tako. Res je kompleten kolesar. Takšen, ki ga kolesarstvo že dolgo časa ni imelo. Čas pa bo pokazal, če ga je sploh že imelo.
Torej po vašem mnenju Pogačar lahko osvoji tudi severni pekel od Pariza do Roubaixa?
Seveda, gladko. Tadej je v vseh letih dokazal, kako kompleten kolesar je. Res lahko zmaga na vseh težkih enodnevnih klasikah. Razen tistih, kjer se preizkušnja konča s skupinskim sprintom. Tudi zato mu Milano-Sanremo dela nekaj težav (smeh). Ampak tudi v Sanremu bo lahko zmagal.
Omenjali ste vaš domač kraj, Idrijo. Na najvišjem nivoju jo po vašem slovesu predstavlja Jan Tratnik.
Pri njem sem imel nekaj prstov vmes, saj sva bila soseda. Ko je on začenjal svojo pot, sem bil sam med profesionalci. Hitro sem v njem videl velik potencial. V Idriji nas je malo, zato sem fante v kolesarstvu povezoval, dosti smo tudi trenirali skupaj. Svoje znanje sem skušal prenašati na ostale. Ker mi to ni nikoli predstavljalo težave, sem tudi zdaj še v kolesarstvu. Očitno so moji šefi opazili, da to znam dobro delati (smeh).
Obstajajo različne poti od točke A do točke B, vedno je nekaj lahko bolje. Ampak vsak ustvarja svojo pot. Čeprav se največ govori o Tadeju in Primožu, so tu še ostali. Pri Bahrainu veliko pričakujemo od Mateja Mohoriča, on se tega zaveda. Že on je slovenskemu kolesarstvu prinesel zelo veliko. Svoje kakovosti je dokazal v kategorijah mladincev in do 23 let, zdaj pa je na vrhunskem nivoju že nekaj let. Lani je imel malce ponesrečeno sezono, a verjamem, da se bo sestavil. Izkušnje mu bodo prišle zelo prav.

Naravno je, da se bo rezultatska krivulja enkrat obrnila navzdol, trenutno smo res na vrhu. Se vam zdi, da strukture slovenskega sistema pri najmlajših to trenutno dovolj izkoriščajo?
To je zame morda malce težko vprašanje, saj nerad komentiram druge. Vesel sem, da sem bil dve leti nazaj del mladinske reprezentance, sodelovala sva s selektorjem Nacetom Korošcem. Nekaterim je uspelo, Žaku Erženu pri nas in Anžetu Ravbarju pri razvojni ekipi UAE Emirates. Zdi se mi, da je ta sistem zaenkrat oblikovan dobro, da kolesarji več dirkajo na severu Evrope. Fantov je kar nekaj, seveda pa ne bo uspelo vsem. V Sloveniji se že nekaj časa dela tako, kot se. Za nekatere je to dobro, ampak kot sem omenil: od točke A do točke B se da priti po različnih poteh.
Zelo vesel pa sem, da se veliko dela tudi na velodromu. Slovenci si ga zaslužimo, to je naložba v mlade kolesarje. Cestno in dirkališčno kolesarstvo je super kombinacija za mlajše kategorije. Osnove za cesto glede koordinacije se pridobivajo prav na dirkališču. Mladi bodo tudi zato lažje kaj dosegli.
Tudi vi opažate, da je Slovenija v zadnjih letih na kolesarskem zemljevidu pomembnejša?
Predvsem je Slovenija v svetu kolesarstvu postala veliko bolj cenjena. Dober primer je Gal Glivar, ki je prestopil k Alpecinu. Fantom, ki so pripravljeni trdo delati in so talentirani, je s tega vidika malce lažje. V naši generaciji smo bili Slovenci, tako kot vsi iz vzhodne Evrope, kolesarski eksoti. V ekipah so nas porabili že za kakšne druge naloge. Zdaj pa so naši mladi že uveljavljeni.

To se pozna tudi pri osebju kolesarskih ekip.
Na tem mestu si vsi Slovenci kot podporni člani ekip zaslužijo vse pohvale. Bahrain Victorious kot ekipa je tako ali tako oblikovana na slovenskem znanju in mentaliteti. Tega si pred desetimi leti še bolj nisem mogel predstavljati. Da je Slovenec (Milan Eržen, op. p. pri Bahrainu) šef ekipe v svetovni seriji, se sliši kot znanstvena fantastika. Tudi vse ostale ključne funkcije v naši ekipi zasedajo Slovenci. Ni pa samo Bahrain, ogromno Slovencev je tudi v drugih ekipah. Leta 2009 sem bil vesel, če sem na kakšni dirki srečal Slovenca in govoril v slovenščini. Zdaj pa kamorkoli gremo, veliko govorimo v našem jeziku.
Priznanje Sloveniji dajejo tudi največje dirke. Giro bo maja še tretjič v petih letih obiskal naše kraje, krožijo celo informacije o morebitnem startu Toura leta 2028 ali 2029 v Sloveniji. To je dokaz naše pomembnosti, obenem pa se tudi to sliši kot znanstvena fantastika.
Vsekakor. Zlata generacija s Pogačarjem, Rogličem in Mohoričem na čelu si to zasluži. Povsem normalno je, da organizator dirke po Franciji ob teh imenih razmišlja o startu v Sloveniji. Upam samo, da bosta širša javnost in politika v Sloveniji stopili skupaj. To je treba izpeljati. Slišal sem, da so vložki zelo veliki, ampak ta generacija si to res zasluži.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje