Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Pred točno tednom dni je Tadej Pogačar na cestni dirki svetovnega prvenstva v Švici uprizoril predstavo za zgodovino. Z odločilnim napadom več kot 100 kilometrov do cilja in 51 kilometrov samostojne vožnje je prišel do zlatega odličja in mavrične majice. Po izpolnjenem cilju in nekaj prespanih nočeh smo enega največjih uspehov v zgodovini slovenskega športa podoživljali s selektorjem izbrane vrste Urošem Murnom.
Gost tokratnega Sportklubovega intervjuja je selektor slovenske kolesarske reprezentance Uroš Murn. V začetku sezone 2022 je prevzel to funkcijo in po zlatem ter bronastem odličju Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča na olimpijskih igrah v Tokiu stopil v velike čevlje svojega predhodnika Andreja Hauptmana.
Toda po letošnji zadnji septembrski nedelji se tudi 49-letni Dolenjec lahko pohvali z dvema kolajnama – obema s svetovnih prvenstev. Obe si je okoli vratu obesil Pogačar, po lanskem bronu v Glasgowu pa je pred tednom dni v Zürichu kronal odlično delo celotne reprezentance, izpolnil sanje vseh slovenskih generacij ter ponosno oblekel mavrično majico.
Kako je vse skupaj potekalo od blizu in ali je tudi on kot selektor čutil kaj pritiska? Kakšen je recept, da je ekipa tudi z najmočnejšimi imeni ostala tako sproščena? Zakaj ni prepričan, da bo ostal na svojem položaju? In zakaj mu ni žal, da Pogačarja ni bilo na olimpijskih igrah v Parizu, si preberite v spodnjih vrsticah.
Pogačar med tem že nadaljuje s klubskim urnikom, včeraj je prvič nastopil v mavrični majici in takoj zmagal. Prvič v karieri je bil najboljši na dirki po Emiliji, znova s pobegom od daleč. Tokrat se je tekmecev otresel dobrih 37 kilometrov do cilja.
Ste po par prespanih nočeh že dojeli, kaj je Sloveniji uspelo v Zürichu?
Dojeli smo takoj, mora pa miniti nekaj časa, da se zavedamo, kaj smo naredili. Oziroma predvsem kaj so naredili fantje, ki so pustili srce na tej dirki.
Tadej Pogačar je izpolnil sanje vseh slovenskih generacij. Se tudi sami najdete v tej zgodbi kot nekdanji kolesar?
Seveda, sploh ker sem bil po karakteristikah bolj enodnevni kot etapni kolesar. Imel sem pobožne želje, da bi vsaj enkrat prišel med prve tri, na žalost sem najvišje končal na sedmem mestu (SP 2006 v Salzburgu, op. p.). Potem pa sem imel smolo z nesrečo in takrat je bilo moje kariere na tako visoki ravni konec. Tako da je bilo to tudi zadoščenje.
Z zmago v Zürichu je Slovenija postala prva država v zgodovini, ki je v istem letu zmagam na vseh treh tritedenskih dirkah dodala še zlato kolajno na SP. Še en dosežek, ki se zdi glede na velikost države nepredstavljiv.
Pa ne samo zaradi velikosti. Mislim, da je to nekaj neponovljivega. Ne verjamem, da bo v naslednjih letih kakšna reprezentanca tako dominantna, da bi ji uspel tak podvig. Res dvomim. Naslednjih deset let ne vidim, da bi se kaj takšnega spet zgodilo.
Prvenstvo v Zürichu je bilo zelo pričakovano, kolesarstvo je v Sloveniji šport številka ena. Ste čutili kaj pritiska, pričakovanja javnosti so bila res visoka?
Pritisk je bil zelo razporejen. Že leto dni nazaj smo se s fanti dogovorili, da je čas, da se vsi zberejo. Ter se po najboljših močeh pripravijo na to prvenstvo, saj smo po objavi trase vedeli, da je to neverjetna priložnost za našo reprezentanco na čelu s Tadejem. Že takrat smo počasi načrtovali ta reprezentančni nastop, ogled proge smo opravili spomladi. Ves čas smo bili v stikih s kolesarji, da bodo skušali biti najbolje pripravljeni in kot smo videli v nedeljo, je bilo tako.
Pretiranega pritiska ni bilo veliko čutiti, saj je vzdušje v reprezentanci zelo sproščeno in igrivo. Ne ustvarjamo si nobenega pritiska. Vsi smo vedeli, po kaj smo šli v Švico, to je bilo treba ’samo’ realizirati. Vse smo podredili temu cilju, ničesar nismo želeli prepustiti naključju. Okvirno smo se dogovorili, kako naj bi dirka potekala in kako jo želimo voditi. Odločilni napad Tadeja ni bil načrtovan, bil pa je idealen za situacijo, v kakršni je bila naša reprezentanca tisti trenutek.
Zakaj je bil to idealen trenutek? Bi bilo pozneje težje?
Slovenija ni bila najmočnejša reprezentanca, nismo se mogli primerjati z Belgijci, Nizozemci, Španci … Ampak naši fantje so do takrat odpeljali vrhunsko, bili so nad vsemi. A za to smo morali ’pokuriti’ kar nekaj naših virov. Vedeli smo, da če bo šlo na klanec še enkrat na polno, bodo v ospredju ostali samo še Tadej, Primož (Roglič, op. p.), Domen (Novak, op. p.) in v begu Jan (Tratnik, op. p.). Zato je bilo preprosto treba v skupini izkoristiti še preostala fanta Matevža Govekarja in Jako Primožiča.
Zadnja dva sta potegnila na prvem delu klanca, nato je tempo navil Domen. Primož je pokril skok tekmecev, nato pa je Tadej pobegnil. Če bi čakali še en krog, bi bilo veliko težje. Da bi Tadeja obdržali v ospredju, bi moral skrbeti Domen, ki bi svojo moč tako porabil že na ravnem oziroma manj zahtevnem delu. Za ’lead-out’ bi ostal samo Primož. To bi se potem verjetno zgodilo že precej pred ciljem. Ne vemo pa, kaj bi bilo z ubežno skupino s Tratnikom, tisti kolesarji bi verjetno še naprej imeli lepo prednost. Tekmeci bi nas čakali, ampak mi ne bi imeli več dovolj fantov.
Prav instinkt Tratnika, da se pridruži begu, se je na koncu izkazal za ključnega.
To smo nekako predvideli že na sestanku dan pred dirko. V ospredje je bil beg s šestimi, sedmimi kolesarji. Vedeli pa smo, da bo sledil še en napad določenih reprezentanc, ker preprosto nimajo drugačnih možnosti kot dolg napad. Naloga je bila, da to Jan ali Domen pokrijeta, če bi se to zgodilo v zaključku dirke, pa Primož. Zato je Jan skočil, saj smo bili tako dogovorjeni.
Kaj ste pomislili ob Pogačarjevem napadu 100 kilometrov do cilja?
Malo pred tem, na bolj položnem delu klanca, ni delal niti prenos na televiziji niti radijska povezava s prvim avtomobilom na dirki. Vključili smo se šele, ko je Primož pokril skoke tekmecev in je Tadej sam potegnil naprej. Nismo imeli podatka, kakšna je prednost ubežne skupine s Tratnikom. Ko smo ga dobili in videli, da ima Pogačar že zdravo prednost pred glavnino, ki ni bila organizirana, smo poklicali v naš okrepčilni boks na vrhu klanca. Da naj ustavijo Tratnika. A smo bili žal prepozni, tako da je že šel tam mimo. Nato je sam dobil podatek od motorista. Takoj je vedel, kako in kaj. ’Klikerji’ mu delajo, zato je na dirki vedno v pravem času na pravem mestu. Počakal ga je in nato zelo pripomogel k tej zlati kolajni.
Tekmeci so bili prepričani, da je prezgodaj, Remco Evenepoel je govoril o ’samomorilski’ akciji. Vi pa ste bili verjetno pozitivno naravnani, da je treba izpeljati začeto?
Tako je, vedel sem tudi, da ni ravno samomorilska taktika. V ospredju je bila skupina 15 kolesarjev. Ti sicer res niso želeli dati menjave, ko je Jan tja pripeljal Tadeja. Če bi jih dali več, bi imel Tadej v cilju minuto prednosti. Ali pa še več. Ni me preveč skrbelo, saj so morali tudi kolesarji v lovu čez sebe, ostali so brez pomočnikov. Med sabo bi se morali dogovoriti, da bodo lovili Tadeja, kar pa je nemogoče. Bili so praktično na istem. Tadej je bil potem dva kroga res sam in takrat se je začelo mučenje. Prej pa so bili na istem.
Njegova prednost se je potem ustalila pri slabi minuti, v zaključku pa je vidno trpel. Kako ste vi doživljali samostojno vožnjo?
Tadej je zelo pameten fant, ve, da ne sme prek sebe in da mora voziti kontrolirano. Tudi če bi od zadaj ujeli, bi morali od sebe dati vse. Kolikor je on porabil prej, bi drugi morali porabiti enako, da bi ga ujeli. Prek sebe je morda vozil le na klance. Ker skoraj nikoli ni imel minute prednosti, nas z avtomobilom nikoli niso spustili tik za njega. Večkrat smo rekli sodniku, naj nas spusti.
Dva kroga pred koncem so nas vendarle spustili, takrat smo imeli vso situacijo pod nadzorom. Videli smo skupino s favoriti, kaj se dogaja in koliko komunicirajo. To je bilo zelo dobrodošlo, saj so ostali brez pomočnikov in niso bili uigrani. Zato smo vedeli, da ga bodo težko ujeli. To je bila voda na njegov mlin. Ko smo ga ujeli, ga je zanimalo zgolj, kaj se dogaja za njim. In kdo ga lovi. Povedali smo mu, da sta za njim Toms Skujinš in Ben Healy, toda onadva sta dirkala le na drugo mesto. V ozadju pa ni bilo sloge in da ne morejo. Tadej se je verjetno zavedal, da je to dobro zanj, zato je nadaljeval v svojem ritmu.
Ko sta se druga in tretja skupina združili, se je na zadnjem klancu začelo dogajati. 18, 20 kilometrov do cilja je razlika ves čas ostajala nekje med 45 sekund in minuto. Na najtežjem delu po klancu se je res videlo, da Tadej trpi. Ko so nas osem kilometrov do cilja sodniki spet umaknili, saj so se zasledovalci približali na 35 sekund, je Pogačar dvakrat pogledal nazaj. Ko je videl, da nas ni več za njim, je ugotovil, da je vrag vzel šalo in da mora dati vse, kar ima. Sledil je zadnji klanček, na katerem je šel spet čez sebe. Pet kilometrov do cilja je imel 40 sekund prednosti in takrat smo vedeli, da je to to.
Potem pa prihod v cilj, sledilo je olajšanje in izbruh čustev. Tudi pri vas?
Seveda. Biti del zgodbe z mavrično majico in zlato kolajno je nekaj neverjetnega. Pa še prvič za Slovenijo. Še zdaj se ne zavedamo, kaj so fantje dosegli.
Prej ste omenili krasno vzdušje v ekipi. Čemu pripisujete, da je tako sproščeno?
Reprezentanca je preprosto dozorela. V zadnjih treh letih, ko sem zraven, opažam, da so fantje vse bolj povezani, zaupajo si. Vedo, da če dajo od sebe 100 odstotkov, bo prišel tudi rezultat. K vzdušju veliko pripomore Tadej, saj je veliko v stikih z vsemi fanti, jih motivira. Tudi izven tekmovalnega procesa so prijatelji.
Kako močna je ekipa, se je dokazalo tudi z nenadejano menjavo. Namesto poškodovanega Mateja Mohoriča je vskočil Matic Žumer in odpeljal sijajno, verjetno tako, kot ste si lahko le želeli?
Res je vrhunsko opravil svoje delo. Tega morda še nihče ni omenil, toda ko je bil on na čelu karavane v uvodu dirke, so bili vzporedno z našimi fanti Belgijci, ob Žumru je bil Victor Campenaerts. Vsi vemo, kakšen šampion je on. Želel je biti pred njim, pa mu ni uspelo. Victor je pogledal, kdo je ta dečko, ki tako dobro ’vleče’ skupino.
Tri leta ste na čelu članske reprezentance. V začetku poletja 2022 sva se pogovarjala o tem, kako veliki so čevlji vašega predhodnika Andreja Hauptmana. V tem času ste s treh svetovnih prvenstev prinesli dve kolajni, verjetno bi si težko želeli več.
Težko. Moj cilj je izpolnjen, zdaj pa bomo videli, kako naprej. Mandat mi je s svetovnim prvenstvom potekel. Sledi nov razpis za selektorja, verjetno že do konca leta. Kako bo odbor za cestno kolesarstvo odločil, pa ni v mojih rokah.
In vi se boste na razpis prijavili?
Ja, zagotovo. Mislim, da sem s fanti zgradil dober odnos. To bi rad nadaljeval še vsaj en olimpijski cikel.
Vprašanje o nadaljevanju selektorske poti Uroša Murna smo med tednom naslovili tudi na predsednika Kolesarske zveze Slovenije. Kaj pravi Pavel Marđonović in zakaj na selektorskem mestu ženske članske reprezentance ne želi več Gorazda Penka, si preberite tukaj.
Kdaj v teh treh letih pa je bilo najtežje za vas?
Mogoče na samem začetku, ko smo se s fanti še spoznavali in začutili. Pomembno je bilo vzpostaviti odnos, da smo lahko prišli na to raven povezanosti. Komunikacijo sem vzpostavil z njihovimi ekipami in menedžerji. Zdaj smo na eni zdravi cesti za naprej, tudi če bo kdo drug opravljal mojo funkcijo.
Vam je z vidika Pogačarjevih predstav, pa ne samo na SP, ampak v celotni sezoni, kaj žal, da ni šel na olimpijske igre v Pariz?
Ne. Ne, ker Remco Evenepoel v Zürichu ni bil na ravni olimpijskih iger v Parizu.
Trasa cestne dirke prihodnje leto v Ruandi je še težja kot tale v Zürichu, spet bo zelo ustrezala dobrim hribolazcem. Če ostanete selektor, bo verjetno cilj samo eden?
Zagotovo. Že vnaprej vemo, kakšen bo cilj. A se mora to vse poklopiti še s cilji fantov in njihovih ekip.
Še tole za konec. Kako ste osebno preživeli zadnje dni po vrnitvi v domovino (pogovarjali smo se med tednom, op. p.), selektorska služba ni vaš poklic. Je bilo kaj časa za počitek in slavje?
V ponedeljek popoldne sem prišel domov, v torek zjutraj pa mi je žena pred vrnitvijo v službo rekla “back to reality” (nazaj v realnost, op. p). Čudno je, treba je hitro preklopiti v glavi in iti naprej. Ampak tega sem navajen. Ni težko.
Kako vam je všeč N1? Kaj bi izboljšali?
Dragi bralci in bralke, pomagajte nam izboljšati N1. Kaj pogrešate, kaj vam je všeč, česa ne marate? Pripravili smo kratko anketo o zadovoljstvu bralcev, reševanje traja približno pet minut, anketa pa je anonimna. Povezava do ankete: https://n1slovenija.1ka.si/raziskava-branosti
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje