Slovenija je v zadnjih letih postala prava kolesarska velesila. A takšno vlogo so trenutno četrti reprezentanci sveta poleg osmerice kolesarjev, ki nastopa v svetovni seriji, priborili tudi ’možje iz ozadja’. Eden takšnih je Gorazd Štangelj.

Kje in kdaj bo Tadej Pogačar branil zeleno majico?

Kolesarstvo

21. Mar 2023 0

Kolesarstvo

21. Mar 2023 0

Nekdanji vrhunski kolesar Gorazd Štangelj je vse od nastanka Bahrain Meride, danes pa Bahrain Victoriousa leta 2017 eden od športnih direktorjev te ekipe. Po okrogli mizi ob 30. obletnici prve dirke po Sloveniji, na kateri je kot 20-letnik zaostal le za Borisom Premužičem in Srečkom Glivarjem, se je v pogovoru za Sportklub razgovoril o pomenu domače dirke in spremembah v kolesarstvu od takrat. Nismo mogli mimo prvega vrhunca sezone za enega od varovancev Mateja Mohoriča, beseda pa je tekla tudi o Primožu Rogliču in Tadeju Pogačarju.

Kako ocenjujete začetek sezone za Mateja Mohoriča, ob branjenju lanske zmage je na prvem spomeniku sezone Milano-Sanremo končal na osmem mestu?

To, kar je Mateju lani čudežno uspelo, je težko ponoviti. Vemo, kakšne so bile napovedi pred dirko, kdo vse si jo želi zmagati. Ni tekmovalca na svetu, ki si je ne bi želel. Včasih je bila to dirka sprinterjev, danes pa s težavo pridejo med deseterico. Tudi letošnji rezultat Mohoriča je vrhunski. Pomembno je poskušati in imeti visoke cilje, potem pa kakorkoli že.

Vašo ekipo sta pred sezono zapustila dva Slovenca, Jan Tratnik se je preselil k Jumbo Vismi, Domen Novak pa k UAE Emirates. Pogled na situacijo?

Vsi imamo neko vizijo, vsi smo na trgu. Vsi imamo neke želje po spremembah in tako kot nekateri gredo, drugi pridejo. V ekipi smo dobili Matevža Govekarja, enkratnega fanta, ki dokazuje kvalitete. Kolesarstvo je odprt, mednaroden šport. Bahrain Victorious nikakor ni slovenska ekipa, čeprav v njej dela ogromno Slovencev. A je globalno moštvo. Da nekdo zapusti ekipo, ni nič nevsakdanjega, kajti nihče ni nenadomestljiv. Tudi jaz ne. Morda tudi sam nekoč ne bom zadovoljeval standardov ekipe in me bodo zamenjali. Pa si bom poiskal novo službo.

Kako je spremljati zlato generacijo slovenskih kolesarjev iz avtomobila za glavnino?

Če že ne zmaga nekdo iz moje ekipe, sem vedno vesel, če zmagata Pogi ali Primož. Navijamo vedno za naše. To spremljati od blizu je neprecenljivo. Težko je imeti službo, v kateri uživam. In v tej res neskončno uživam. Vedno, tudi ko so neuspehi, se poskušamo zbrati in se iz tega nekaj naučiti. In potem ponovno poskusiti.

Sodelovali ste na okrogli mizi ob 30. obletnici prve dirke po Sloveniji. Kako vi gledate na ta tri desetletja?

Hitro je minilo. Sliši se, kot bi rekli: nekoč, pred davnimi časi. Kot beremo v zgodbicah. Res je dolgo časa nazaj, sploh če pogledamo razvoj kolesarstva. Ne da se primerjati, kako je bilo takrat, kakšen je bil način priprave in tekmovanja, izgled ekipe, podpora … Proti danes.

Ampak taki časi so takrat bili. Vsi smo dajali vse od sebe, tako kot dajejo fantje danes. Za tiste čase smo bili Slovenci na vrhunskem nivoju, več od tega se takrat ni dalo doseči. Je bila pa dirka po Sloveniji že takrat velik izziv, največji dogodek za slovenske tekmovalce. Res smo se želeli dokazati. Drugih tekmovanj poleg lokalnih Savskih, Rogovih in Krkinih dirk in državnega prvenstva ni bilo. Vse je bilo osredotočeno na to dirko, med temi ekipami je bilo veliko rivalstva. Ampak to nas je priganjalo, da smo napredovali. Tehnološko, materiali, kolesa, priprave, treningi … in vse spremljajoče znanje. Dirka je bila pravzaprav neke vrste parada, kateri od teh klubov se bo predstavil v lepši in boljši luči v Sloveniji in pozneje tudi v svetu.

Ob vseh spremembah pa dirka še vedno predstavlja okno v svet za mlade slovenske kolesarje.

Sam sem Pogačarja prvič zasledil prav na dirki po Sloveniji in si mislil, da iz njega še nekaj bo. Včasih se mi slovenski fantje celo malo zasmilijo, saj je v zadnjem času konkurenca tako visoka in tempo dirke na tako visoki ravni, da kolesarji iz slovenskih klubov in do 23 let komaj pridejo do izraza. Toda to je samo dokaz, kako visok nivo je dirka uspela doseči. Pa še vseeno vsem slovenskim klubom nudi možnost tekmovanja. Čeprav kategorija kluba ali licence to omejuje, dirka po Sloveniji odpre vrata vsem slovenskim klubom. In daje njihovim fantom možnost, da spoznajo vrhunsko kolesarstvo.

Kako se je vrniti na slovenska tla v vlogi športnega direktorja ekipe svetovne serije?

Vse skupaj je doma malo bolj sproščeno. V teh dneh malo bolj uživam kot na tujih dirkah. Traso ponavadi poznamo bolj detajlno, vse skupaj zahteva kakšno pripravo manj. Užitek je veliko večji. Vsak dan se na startih in ciljih srečuješ z zgodovino slovenskega kolesarstva. Obkrožajo nas ljudje, ki spremljajo ta ambient že od samega začetka. Navdaja pa me tudi s ponosom, saj nas imajo tujci ali tuji oziroma večji klubi še naprej za kolesarsko majhno državo. A jim tukaj pokažemo, da smo ’zelo odrasli’.