Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Čeprav je za nami že veliko pestrega dogajanja, pa bodo kolesarji na letošnji dirki po Španiji šele z današnjo etapo v okolici tehnološkega kampusa Cortizo pri Padronu vstopili v drugo polovico Vuelte. Primož Roglič je po mirnem torku še naprej na drugem mestu v skupnem seštevku, preverili pa smo, kje je bil Zasavec v prejšnjih izvedbah zadnjega grandtoura v sezoni ob prelomu v drugi del.
Zaradi veliko sprememb in preobratov ter agresivnega dirkanja se zdi, da letošnja Vuelta traja že najmanj dva tedna. A z včerajšnjo mirno etapo, ki je na papirju med favoriti obetala več, kot je na koncu prinesla, se je pravzaprav začel šele drugi teden dirkanja, z današnjo 11. etapo na severovzhodu Španije v okolici Padrona pa se preizkušnja preveša v drugo polovico.
Za Primoža Rogliča je to šesti zaporedni nastop na španski pentlji. Vse, odkar je leta 2019 debitiral na zadnjem grandtouru sezone, je na Iberskem polotoku vsakič zbral tudi vsaj eno etapno zmago. Če ne bi bilo tistega nesrečnega padca v 16. etapi leta 2022, po katerem je bil primoran odstopiti, pa bi se lahko zelo verjetno pohvalil tudi s skupnimi stopničkami na vsaki izvedbi.
V prvih treh nastopih (2019-2021) je bil namreč najboljši v konkurenci, leta 2022 je bil ob padcu drugi za Remcom Evenepoelom, lani pa je končal kot tretji, ko zaradi moštvenih dogovorov in ukazov pri Jumbo-Vismi ni smel napasti Seppa Kussa in Jonasa Vingegaarda. Dober obet za skupni zmagovalni oder ima tudi letos, saj po desetih etapah zaseda drugo mesto, za vodilnim Benom O’Connorjem zaostaja tri minute in 53 sekund. Kako pa je slovenskemu šampionu po polovici Vuelte kazalo v preteklih letih?
Odločilni kronometer
Ob krstnem nastopu na Vuelti je Primož Roglič v uvodnem tednu hud boj za čim višji položaj v skupnem seštevku bil z domačinom Alejandrom Valverdejem ter Kolumbijcema Nairom Quintano in Miguelom Angelom Lopezom. Ključni trenutek celotne dirke pa se je zgodil tik pred polovico, torej v 10. etapi, ko je bil na sporedu dobrih 36 kilometrov dolg kronometer od Jurnacon do Paua. Zasavec je najbližjega zasledovalca Patricka Bevina ugnal za 25 sekund, ostali tekmeci za skupno zmago pa so zaostali še precej več.
Tadej Pogačar, za katerega je bil to debi na tritedenskih dirkah, je zaostal 1:29, Valverde še 9 sekund več, Lopez pa okrogli dve minuti. Največ je izgubil do tedaj vodilni Quintana, ki je zaostal kar tri minute in 6 sekund, Roglič pa je v skupnem seštevku prevzel vodstvo s skoraj dvema minutama (1:52) prednosti pred Valverdejem. Velikega naskoka do cilja v Madridu deset dni pozneje ni več zapravil, pravzaprav ga je še povečal. Valverde je ob prvi slovenski zmagi na tritedenskih dirkah za Rogličem zaostal 2:33. Predzadnji dan pa je slovensko slavje dopolnil še Pogačar, ki si je zagotovil skupno tretje mesto (+2:55).
Štela je vsaka sekunda
75. izvedba Vuelte je bila specifična, saj je bila zaradi zamaknjenega koledarja ob epidemiji koronavirusa na sporedu šele novembra, namesto običajnih 21 pa je bila skrajšana na 18 etap. Roglič je že v uvodnem dnevu od Iruna do Arateja prišel do etapne zmage in rdeče majice, ki jo je konkurenci, natančneje Richardu Carapazu, predal po šesti etapi. Tudi Ekvadorec je v njej vztrajal nekaj dni, ob polovici dirke (v tem primeru po 9. etapi) pa je imel pred Slovencem na drugem mestu pičlih 13 sekund prednosti.
Vse skupaj se je spremenilo že naslednji dan, ko je Roglič dobil razgibano 10. etapo s ciljem v Suancesu, pri čemer je Carapazu skupaj z bonifikacijami vzel 13 sekund, na vrh pa se je ob izenačenem skupnem času vrnil po zaslugi boljših etapnih uvrstitev. Južnoameričan se ni predajal, v 12. etapi na mitskem Anligruju je bil za 10 sekund boljši od zasavskega orla in napovedal se je ogorčen boj vse do konca.
Tega smo tudi dobili, čeprav je Roglič že v 13. etapi na edinem kronometru takratne dirke največjega tekmeca prehitel za 49 sekund, njegova prednost pa je v skupnem seštevku pred zadnjim dnem znašala 10 sekund manj. Čeprav je na predzadnji dan ob vzponu na Covatillo vidno trpel, za ne tako veliko razliko pa se lahko zahvali predvsem nekdanjemu moštvenemu kolegu Lennardu Hofstedeju in dvojcu Movistarja Enricu Masu in Marcu Solerju, je v Madrid pripeljal s 24 sekundami naskoka pred Carapazom za drugo zaporedno špansko slavje.
Za najvišjo zmago nadoknadil več kot dve minuti
Tudi tretji zaporedni nastop v Španiji je Roglič odprl z etapno zmago in skupnim vodstvom, potem ko je dobil uvodni kronometer v Burgosu. V rdečem je taktično dirkal zgolj dva dni, ko je predse spustil Estonca Reina Taaramäeja in Francoza Kennyja Elissondeja. A ko je v 6. etapi na vrsto prišel zaključni klanček, slovenski as spet ni varčeval z močmi, skočil je v vodstvo s 25 sekundami naskoka pred Enricom Masom.
Domači up se je v naslednjih dneh izkazal za najbližjega zasledovalca, pa čeprav so pri Jumbo-Vismi prav ob polovici dirke, torej v 10. etapi, vodstvo na dirki znova taktično prepustili nenevarnima kolesarjema: Norvežanu Christianu Oddu Eikingu in Francozu Guillaumeju Martinu. Roglič je ob vstopu v drugi del preizkušnje na tretjem mestu za vodilnim vikingom zaostajal 2:17, četrti Mas pa je bil še 28 sekund več za Slovencem.
Eiking je presenetljivo dobro in dolgo branil rdeči dres, v 17. etapi pa je vendarle ’počil’. Ob veliki Rogličevi zmagi pri jezerih Covadonga, ko je konkurenco pustil kar 1:35 za sabo, je Norvežan izgubil skoraj 10 minut. Kapetan Jumba je spet prevzel vodstvo na dirki, Mas pa je zaostajal 2:22. Ta se je ob zaključnem kronometru s ciljem pred katedralo v Santiagu de Composteli skoraj podvojila (+4:42), Roglič pa je dopolnil klasični hat-trick.
Kaj bi bilo, če bi bilo
Pred dvema letoma se je Vuelta začela na Nizozemskem, Roglič pa jo je odprl z zmago na ekipnem kronometru. Že ob prihodu v Španijo v 4. etapi pa je z etapno zmago nakazal, da ga zanima le še nevideni poker zaporednih rdečih majic. Toda dva dni pozneje je na Pico Jano svojo moč pokazal Remco Evenepoel, Belgijec si je skupno pred slovenskim matadorjem nabral 61 sekund prednosti. To je s prepričljivejšim dirkanjem v 9. in 10. etapi (v drugi je bil na vrsti kronometer) še dodatno obogatil, tako da je bil na polovici preizkušnje kar 2:41 naskoka pred Rogličem.
Ta se v svojem slogu ni predajal, na ciljnih vzponih 14. in 15. etape je proti belgijskemu šampionu pridobil več kot minuto. Nato pa je sledila nesrečna 16. etapa, ko je Slovenec znova pridobival, a v zaključnem sprintu pretiraval, trčil s Fredom Wrightom in si ob padcu izpahnil ramo. Predčasno je končal z Vuelto, sanje po četrti zmagi pa so splavale po vodi. Evenepoel je dirko na koncu osvojil z dvema minuta in dvema sekundama prednosti pred Masom.
Ni smel zmagati
Že ob najavi ob koncu lanske dirke po Franciji, da bo na Vuelti dirkal tudi Jonas Vingegaard, je bilo jasno, da Rogliča v Španiji čaka moštvena taktična uganka. Uvodni ekipni kronometer v temačni in deževni Barceloni se niti približno ni izšel po željah Jumbo-Visme, že v 3. etapi s ciljem na Arinsalu pa je svojo moč pokazal še Evenepoel.
Dodaten zaplet pa je prinesla 6. etapa s ciljem pri astrofizičnem observatoriju na Javalambreju. Velika skupina ubežnikov na čelu s Seppom Kussom je pobrala dnevno slavo, Roglič in Vingegaard pa sta proti Evenepoelu pridobila več kot pol minute. Kar naenkrat so imeli pri Jumbo-Vismi za najboljšega v skupnem seštevku postavljenega zvestega pomočnika, ko je v 10. etapi po Valladolidu proti belgijskemu specialistu v vožnji na čas izgubil zgolj dobro minuto (Roglič je za Kussom po polovici zaostajal 1:36), pa je vse bolj postajalo jasno, da bo šefe Visme bolela glava.
Zmagovalcu Gira (Roglič) in Toura (Vingegaard) so morali dopovedati, da bosta v nadaljevanju dirkala za Američana, česar pa omenjeni dvojec sprva ni upošteval. Vse do zaključka 17. etape na Angliru sta Slovenec in Danec dirkala tudi proti moštvenemu kolegu, takrat pa so vodilni možje ’čebel’ dokončno udarili po mizi in odločili, da je tekmovanja znotraj ekipe dovolj. Roglič je Vuelto 2023 končal kot tretji, 1:08 za Kussom.
Kaj pa tokrat?
In že smo v letošnjem letu, ko je Roglič rdečo majico oblekel po zmagi na Pico Villuercasu v 4. etapi. Do sedaj ključni trenutek dirke pa se je zgodil v 6. etapi z zaključkom v Yunqueri, ko je Ben O’Connor proti glavnini pridobil kar 6:31, v skupnem seštevku pa je ta prednost pred Rogličem znašala 4:51. Pred prvim prostim dnem se je stopila na 3:53, prav toliko pa znaša tudi ob vstopu v drugo polovico preizkušnje.
Preveč ali premalo za Rogličevo slavje? Odgovor bomo dobili 8. septembra v Madridu. Če bo Kisovčan uspel v lovu na Avstralca in zmagal, bi tako izničil svoj največji zaostanek za vodilnim na Vuelti.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!