Aleksander Sekulić ali zgodba o začasnem selektorju oziroma vršilcu dolžnosti, ki je nato (p)ostal trener reprezentance na olimpijskih igrah in zdaj oblikuje taktiko, po kateri bodo Luka Dončić in soigralci branili naslov evropskega prvaka. V intervjuju za Sportklub se je razgovoril o bolečem spominu na Tokiu, svojem statusu, Goranu Dragiću, lovu na kolajno ...

“Za štiri tekme,” je bilo mogoče slišati, ko je vodstvo Košarkarske zveze Slovenije novembra 2020 razrešilo Rada Trifunovića in vlogo selektorja namenilo Aleksandru Sekuliću. Ni ostalo le pri štirih tekmah. Priponka ‘vršilca dolžnosti’ je odpadla. 44-letni Ljubljančan, ki je pred tem veljal za študioznega in skromnega košarkarskega delavca, pa se je v zgodovino vpisal kot prvi slovenski selektor na olimpijskih igrah. Zdaj izbrano vrsto pripravlja še na EuroBasket 2022, kjer bo Slovenija branila zlato.

Jaka Blažič: Najtežja odločitev v moji karieri

Košarka

23. Jul 2022 0

Košarka

23. Jul 2022 0

Prepelič: Zdravnika sem najprej vprašal, ali bom igral na EP

Košarka

29. Jul 2022 3

Košarka

29. Jul 2022 3

In kdo pravzaprav je dvanajsti selektor slovenske reprezentance? “Trener, ki stavi na odkrite odnose in iskrenost, obenem pa se trudi, da bi iz vsakega igralca potegnil maksimum,” odgovarja dolgoletni pomočnik selektorja. Tudi na klubski ravni je nihal med vlogama glavnega trenerja in pomočnika, največji pečat pa je pustil pri Slovanu, Krki in nazadnje Nymburku. “Selektorski čevlji so vedno veliki,” priznava prvi mož izbrane vrste, ki na vročem stolu ni preživel le zaradi rezultatske uspešnosti, temveč tudi zaradi dejstva, da so mu Luka Dončić in soigralci namenili zaupnico ter mu priznali avtoriteto. “Če ob tem zaspiš, lahko tudi avtoriteta hitro zaniha,” dodaja Sekulić, s katerim smo se pogovarjali ob začetku slovenskih priprav na EuroBasket 2022.

Vas v sanjah še kdaj preganja polfinale olimpijskih iger?

Kadar kdo, v poljubnem kontekstu, omeni Francijo, pomislim na polfinale olimpijskih iger. Da, tista tekma mi ne da miru. Še danes mi je v celotni zgodbi najbolj žal fantov. Z borbenostjo, požrtvovalnostjo in pravzaprav košarko, ki so jo kazali v celotnem poletju, so si zaslužili nastop v velikem finalu. Še več, še vedno sem prepričan, da bi na krilih polfinalne zmage postregli tudi s fantastično finalno predstavo. Tako pa … Pred očmi imam še vedno razočarane obraze po porazu. Prav narava poraza nas je nato ohromila v tekmi za tretje mesto. Veliko smo se pogovarjali, toda čustveni šok je bil preglobok. Ko si čustveno na tleh, do izraza pride tudi utrujenost.

Bi danes, po številnih ogledih posnetkov, ravnali drugače? Ali kakšno potezo obžalujete?

Tekme proti izjemno močni Franciji smo se taktično dobro lotili. Ob drugačni taktiki bi verjetno spremljali drugačno tekmo. Ne vem. Zadnji napad? Pred njim nismo imeli minute odmora. Vseeno sem še danes prepričan o tem, da smo ga dobro odigrali. Poteza Luke Dončića je bila dobra. Našel je Klemna Prepeliča, ki je bil v ugodnem položaju. Dvomim, da bi lahko odigrali bolje. Če bi se situacija ponovila, bi nas verjetno instinkt gnal v podobne poteze. A ob tistem Klemnovem polaganju nam sreča ni bila naklonjena. Govorimo o drobcu sekunde. Tako pač je. Moj dogovor je zato nikalen. Nič ne bi spreminjal. Tudi nobene odločitve ne obžalujem. Jasno pa je, da v športu obstajajo tudi druge poti. Ne pozabimo pa, da smo se skozi kvalifikacije prebili na OI ter v debitantskem nastopu zaigrali v polfinalu.

Olimpijsko poletje je učvrstilo vaš selektorski status. Ustoličenje pa je bilo nekoliko drugačno. Sprva ste bili le vršilec dolžnosti, pri KZS pa so napovedovali snubitev ‘velikih rib’. Uradna kandidata sta bila Dimitris Itudis in Xavi Pascual, neuradna tudi Aleksandar Đorđević in celo Željko Obradović, a iz te moke ni bilo kruha. Ustvaril se je občutek, da ste kandidat pri roki. Ste imeli zaradi tega veliko notranjih dvomov in pomislekov o tem, da stopate v prevelike čevlje?

Vsi smo ljudje. In krvavi pod kožo. Da, čutil sem notranji dvom. Morda tudi strah. Vedel sem, kdo vse je v preteklosti vodil slovensko reprezentanco. Po drugi strani pa nisem bil popolni novinec v reprezentanci. Vrsto let sem bil pomočnik, nato v delu kvalifikacij za EuroBasket tudi prvi trener. V tem obdobju sem se prepričal, da sem lahko kos nalogi. Če bi bili dvomi preveč izraziti, ne bi sprejel izziva. A ko govoriva o dvomih, lahko vprašanje razširiva. Verjetno so se vsi, tudi širša košarkarska javnost, spraševali, kako izpeljati kvalifikacije z zvezdnikom, kakršen je Luka Dončić. To je bila neznanka in tudi razlog za spogledovanje z bolj uveljavljenimi trenerji. A na koncu se je izšlo, kot se je. Izborili smo si olimpijske igre in tam pustili dober vtis. Prav gotovo smo vsi zadovoljni.

Se strinjate, da vam je prav Luka Dončić s spoštovanjem ter priznavanjem trenerske avtoritete dal selektorsko legitimnost?    

Povratna informacija, torej ta ključni ‘feedback’, ki ga dobim z njegove strani, je izjemen. Je spoštljiv. Na trenutke kar malce preveč uraden. A to je pač Luka. In, da, strinjam se. Če Luka ne bi čutil, da sem dovolj kompetenten za trenerja in bi to tudi pokazal, potem bi verjetno obveljala njegova. Jaz ne bi bil več selektor. Bodimo iskreni, v reprezentanci Slovenije je veliko odvisno od njega. Na olimpijske igre se brez njega ne bi uvrstili. Za velike rezultate potrebujemo velike igralce. Mi ga imamo. Ne le enega.

Mnogi košarkarski zvezdniki prihajajo v reprezentance svojih držav z drugačno miselnostjo in odnosom. Nekateri vzvišeno, drugi zgolj zaradi tega, da jim kdo ne bi očital zavračanja. Tudi Dončičev odnos je bil v letih, ko ni mogel braniti slovenskih barv, za mnoge uganka.

Lahko rečem, da nisem niti enkrat dobil občutka, da mu je igranje za reprezentanco odveč. Prav nasprotno, njegov odnos je izjemen. In ko igralec njegovega kova Slovenijo dojema na takšen način, je precej lažje graditi reprezentančni kult. V preteklosti smo imeli pri nas s tem pogosto težave. Obstajali so košarkarji, ki so iskali izgovore za prosta poletja. Zdaj je slika drugačna. Košarkarji iščejo razloge, da so lahko del reprezentance. Prav Luka je veliko pripomogel k tovrstni naravnanosti. Se pa ob tem pojavljajo novi izzivi. Kako ustvariti okolje, zaradi katerega bo Luka rad prihajal v reprezentanco? Če bi bilo vzdušje v Sloveniji pretirano podobno tistemu, ki ga je deležen v Ameriki, mu s tem ne bi naredili prav velike usluge. Rad ima Slovenijo in reprezentanco, a verjamem, da se vrača tudi zaradi vzdušja.

Prav gotovo se spominjate obdobij trdih selektorskih rok, predvsem iz časa nekdanje skupne države. Kaj pa danes? Verjetno se ne vidite v vlogi učitelja ali pedagoga, ki bi imel reprezentante pod stalnim nadzorom. Poznamo zgodbe o kartanju, kakšni večerni pijači, vodni pipi … Kako krmariti med profesionalno delovno vnemo in sproščenostjo, da slednja ne spodjeda prve?

Reprezentanca ni klub. Pristop je drugačen. Vseeno verjamem, da sem v reprezentanci tudi pedagog. Kot takšen pa bom vselej izpostavljal pomembnost kemije. Ta je za končni uspeh ključna. Jo lahko ustvari selektor? Ne. Lahko pa omogoči, da jo ustvarijo košarkarji. In zdaj sva na tem polju dovoljenega ali nedovoljenega. Nisem general, ki bi vodil vojsko. Po eni strani želim imeti v reprezentanci najboljše košarkarje, po drugi pa tiste, ki želijo igrati. Igrati pa bodo želeli, če se bodo ob tekmovalnem izzivu tudi dobro počutili. Zato je včasih treba pogledati tudi skozi prste. Fantom zaupam. So profesionalci. Jasno pa je, da bi se ob pretiranem izkoriščanju tega zaupanja tudi jaz odzval. Lahko govorimo o odličnem odnosu.

Kaj pa podoba na parketu? Lahko v tem poletju pričakujemo nadgradnjo olimpijskih predstav?

Eno so želje, drugo realnost. Bomo videli. Ustvarjamo okolje, postavljamo taktiko, oblikujemo hierarhijo … Osnovna ideja je, da bi lahko fantje pokazali razkošen talent. Moramo pa se zavedati, da se ljudje spreminjamo. Zato je težko govoriti o primerjavah ali nadgradnjah. Seveda, želja je še boljša Slovenija. Verjamem, da je to realno. Če bo z nami tudi Goran Dragić, bodo imele te ideje še bolj čvrsto osnovo. Zdaj imam glede njega zelo dober občutek.

Slovenija ima zelo izrazit slog igre, tako da tekmeci govorijo o njem. Gre za precejšen zasuk. V preteklosti smo večinoma poslušali slovenske selektorje govoriti o igri tekmecev. Slovenija je zdaj uganka za ostale in ne obratno.

Morda je prav Igor Kokoškov, selektor zlate slovenske reprezentance leta 2017, tisti, ki je iz nas potegnil in pregnal to majhnost. V preteklosti smo se namreč prilagajali tekmecu, pa čeprav smo imeli kakovost. Zakaj? Ne gre za strah, temveč za vzgojo in kulturo. Res je, zdaj je slika drugačna. Tudi zaradi Dončića. Z njim smo vsi pridobili samozavest. Na trenutke gledam košarkarje in se sprašujem, zakaj ne igrajo v Evroligi in ligi NBA. Da, tako samozavestni so, ko je med njimi Luka. In to so opazili tudi tekmeci. Ob tem se spominjam dogodka na lanskoletnih olimpijskih igrah. Igrali smo proti španski reprezentanci. Ta se je v vlogi svetovnega prvaka in s številnimi odličnimi košarkarji 40 minut prilagajala nam. Takrat je bilo to zame nekaj fascinantnega.

Mantre, da obramba zmaguje, verjetno ne gre ovreči. A zdi se, da ste v reprezentanci zagovornik izrazito napadalne košarke.

Vedno sem imel rad hitro in napadalno košarko, pa čeprav je jasno, da je obramba osnova. Ko je v Slovenijo prišel prej omenjeni Kokoškov in začel poudarjati napad, sem se hitro zlil z njegovim razmišljanjem. Ne pozabimo, da je prav on v slovensko košarko vnesel veliko novosti. Tudi na ravni razmišljanja. Zanj značilen preplet ameriške in nekdanje jugoslovanske košarke je prenesel na vse ostale. Zdaj smo pravzaprav priča nadaljevanju oziroma nadgradnji.

Je bila del tega tudi junijska tekma proti Hrvaški?

Na tisti tekmi me je presenetil način, na katerega smo odigrali prvo četrtino. Nismo bili tako samozavestni, da bi si povsem pokorili Hrvaško, ki ima v svojih vrstah vendarle veliko kakovostnih košarkarjev. A, kot kaže, nas je ta vrvež okrog tekme zgolj dvignil. Tekmeca smo v prvi četrtini ‘povozili’. Tega nisem pričakoval. Nato pa smo tekmo znali pripeljati do konca.

Z izjemno energijo. To smo nato pogrešali ob gostovanju na Švedskem.

Tega sem se malce bal. Za košarkarji je bila naporna sezona, vsa energija je bila usmerjena na tekmo proti Hrvaški, tam je prišlo do čustvenega praznjenja … Energetsko smo bili na nižji ravni. Na drugi strani pa so stali motivirani in v kot potisnjeni Švedi, ki so nujno potrebovali zmago. Nismo igrali dovolj agresivno. Nismo se držali dogovorov. Na srečo je prišla do izraza individualna kakovost Gorana Dragića in Luke Dončića.

Kaj daje reprezentanci ‘letošnji’ Goran Dragić?

Veliko. Zelo veliko. On je glasovni vodja. Tudi vodja, ki vodi z zgledom. Vselej trenira na vso moč. Ne glede na staž, 37 let in doseženo v karieri. Ostali mu preprosto morajo slediti. Na tekmi nato do izraza pridejo še izkušnje. Pa seveda igralska kakovost. To so stvari, ki jih ni mogoče kupiti ali ustvariti.

Ko je leta 2017 napovedal napad na kolajno, je bilo to za Slovence skorajda abstraktno. Letos bi bila takšna izjava, zaradi dogodkov leta 2017, bolj oprijemljiva in stvarna.

Košarkarjev ne podcenjujem in jih ne precenjujem. Zato ne bomo govoril o napadu na kolajno. Sem bil pa na to temo zelo neposreden v pogovoru s košarkarji. ”Fantje, če se boste odločili, da napadamo kolajno, jo bomo napadli. A to potegne marsikaj za seboj. To pomeni, da je treba na vsakem treningu dati vse od sebe. Treba se bo odrekati,” sem jim dejal. Ključni so torej košarkarji. Če bodo pravi, se lahko zgodi marsikaj.

Se znate umakniti in dojeti vpliv športnih uspehov na nacionalno zavest?

Z zamikom. Ob vrnitvi iz Carigrada in Tokia sem začutil to neizmerno povezanost naroda. Lepo je prisluhniti zgodbam o praznih ulicah med našimi popoldanskimi tekmami ali zbujanju Slovencev v kampih ob morju, ko smo sredi noči igrali na OI. Ob tem nisem ravnodušen. Nikoli nisem bil. Slovenska himna in navijaška evforija me vselej napolnita s čustvi.

Dotakniva se še klubske ravni. Ali držijo govorice o tem, da ste se sredi minule sezone, ko se je stolček Jurice Golemca domnevno začel tresti, znašli na radarju Cedevite Olimpije?

Nobenega klica iz Olimpije nisem prejel. Pojavile pa so se govorice, ki so prišle tudi do mene. Nisem ostal povsem hladen. Obenem pa sem bil prepričan tudi o tem, da je le vprašanje časa, kdaj se bo Olimpija dvignila. To se je nato tudi zgodilo.

Vseeno ste nato zamenjali klubsko okolje. Pravzaprav pred kratkim. Iz Nymburka vas pot vodi v Krasnodar, kjer boste prevzeli tamkajšnji Kuban. Poteza je presenetljiva. Med vojno v Ukrajini je namreč selitev v Rusijo prej izjema kot pravilo. Ste imeli kaj zadržkov ali dvomov?

Sem. Izhajam pa iz prepričanja, da športa in politike ne gre mešati. Zame je to športni izziv. Velik izziv. Verjamem tudi, da se bo položaj umiril. V dobrobit vseh. Celotnega sveta. Lokomotiv ima velike ambicije, čeprav je zdaj izključen iz mednarodnih tekmovanj.

S prestopom niste ogrozili reprezentančnega statusa?

Ne. Na nobeni strani. Pred tem sem se posvetoval tudi z vodilnimi pri Košarkarski zvezi Slovenije. Podprli so me. Tudi v Rusiji sem dejal, da želim še naprej voditi reprezentanco. Verjamem, da bom ohranil to ravnovesje. Se pa veselim novega izziva. Zame je to velik korak naprej.

Legendarni trener Željko Obradović je nekoč dejal, da se boji trenutka, ko mu bo igralec zastavil vprašanje, na katerega ne bo imel odgovora. Se strinjate s tem stališčem?

Pred leti, ko je Jaka Lakovič igral pod Obradovićevo taktirko v Panathinaikosu, sem imel možnost ogleda njegovih treningov. Takrat se uvidel tudi, da se avtoriteta ne gradi z vpitjem ali drugimi avtokratskimi metodami, temveč z znanjem. To je tudi moje vodilo. Zavedam se, da moram biti v vsakem trenutku pripravljen odgovoriti na igralčevo vprašanje. Verjamem pa, da v tem procesu ne gre vedno brez napak. Vsi jih delamo. Velika vrlina je napako priznati in se zanjo opravičiti.

Za konec, ker ste ravno omenili Lakoviča. Minuli mesec je na vprašanje, ali bi ga v prihodnosti mikala vloga selektorja slovenske reprezentance, odvrnil: ‘Ker mi je reprezentanca zelo veliko pomenila že kot igralcu in pozneje pomočniku, bi z veseljem nekoč opravljal vlogo selektorja. Toda verjamem, da ima zdaj Slovenija z Aleksandrom Sekulićem selektorja za daljše obdobje. Želim si, da na tem položaju ostane še vrsto let in postane najboljši slovenski selektor v zgodovini.’

Takšne besede mi zelo veliko pomenijo. Ne želim pa priti v položaj, ko bi me nekaj takšnega uspavalo. Pripravljen sem na nove izzive.

Slovensko košarkarsko reprezentanco že prihodnji teden v Celju čakata prvi pripravljalni tekmi, in sicer v četrtek proti Nizozemski (20.15) in v soboto proti Črno gori (20.15). Obe si boste lahko ogledali v neposrednem prenosu na SK. Če niste naročnik Telemachovih storitev, vam je na voljo predplačniški paket EON, ki je dostopen v omrežju kateregakoli operaterja.