Azovmaš Arena. Nekdaj dom uspešnega in dominantnega istoimenskega ukrajinskega košarkarskega kluba, je danes le še ruševina nekdanjih šampionov. Dvorano v Mariupolu so uničili ruski napadi. V luči tragičnega dogajanja na vzhodu Ukrajine se je za Sportklub po poti spominov sprehodil nekdanji trener Azovmaša Memi Bečirović.
Svet že štiri mesece pretresajo dogodki, ki od Slovenije niso tako zelo oddaljeni, kot se zdi na prvi pogled. Do madžarsko-ukrajinske meje nas loči le dobrih sedem ur vožnje. Do Mariupola na skrajnem jugovzhodu Ukrajine še precej več, kjer so ljudje še naprej pod močnim udarom ruske invazije.
Prizori so grozljivi, mesto je večinoma v ruševinah. Šport se je skupaj z običajnim življenjem povsem zaustavil. Ta teden je klavrno podobo države v svet poslala tudi fotografija uničene dvorane, kjer je nekdaj domoval uspešen ukrajinski košarkarski klub Azovmaš Mariupol.
“Kolikor toliko poznam mesto in ko vidiš, kako je vse porušeno … Kaj naj rečem, slabo je videti vse skupaj. Se pa spomnim, da je bilo prebivalstvo zelo mešano in je bilo več Rusov kot Ukrajincev,” se življenja ob Azovskem morju, kjer je deloval leta 2008, spominja Memi Bečirović.
Prinesel dvojno krono
Košarkarski klub Azovmaš je po številu državnih naslovov drugi najuspešnejši v Ukrajini. Za peto od sedmih zvezdic je v sezoni 2007/08 pripomogel tudi slovenski strokovnjak. “Ko sem prišel, je bil vodilni Kijev, kjer je bil trener Tomo Mahorič. Nato sem ga v finalu ugnal. Kijev je bil takrat vso sezono prvi, tudi v končnici je vse izločil s 3:0 v zmagah. Mi smo se mučili že v četrtfinalu in se komaj prebili do finala, a na koncu celo slavili.”
V Mariupol je prišel iz Olimpije, kjer je sezono prej postal še slovenski prvak. “Super uspešno je bilo, prišel sem po Olimpiji leta 2008. Predsednik kluba je bil Oleksandr Savčuk, predsednik uprave Azovstala. Imel je rad košarko in je tudi vlagal v klub, imeli smo res dobro ekipo. Osvojili smo prvenstvo in pokal.”
V Azovmašu so sicer zaigrali tudi številni znani košarkarji z območja nekdanje Jugoslavije. Iz Slovenije Hasan Rizvić in nesojeni član Aleksandar Čapin, ki se je po podpisu pogodbe težje poškodovan in nato zapustil Mariupol. Del kluba so bili tudi Miroslav Raduljica, Ivan Paunić, Nemanja Gordić, Ratko Varda, Slaven Rimac,…
Po smrti predsednika konec zlatega obdobja
Klub je bil zaradi prvega moža Azovstala dobro organiziran in finančno podprt. “Dali so mi hišo, imel sem voznika, ki me je vozil na treninge. Znotraj Ukrajine in na mednarodne tekme smo leteli z zasebnim letalom. Igrali smo v EuroCupu in izpadli na Jazinah proti Zadru, ki je bil takrat zelo močan. Celo mesto je stalo za košarko, to so bila lepa leta,” pove Bečirović.
Mariupol ima sicer približno 400 tisoč prebivalcev in je precej industrijsko, se spominja danes 61-letni trener. “Industrijsko in odvisno od Azovstala. Imelo je res veliko zaposlenih, ogromno podjetje. Ljudje so bili dobri in prijazni.”
Bečirović je naslednjo sezono nadaljeval z delom, a se je po polovici sezone po bolezni vrnil litovski trener Rimas Girskis. “Omenjeni Litovec je žal že pokojni. Tam je bil že več let, nato je odšel na operacijo, imel je raka. Drugo leto se je vrnil in ga je predsednik vrnil na klop. Dogovorila sva se, da se razidemo.”
Novembra 2012 je pri komaj 59 letih umrl tudi Savčuk, kar je vodilo v propad kluba. Leta 2014 je Azovmaš izstopil iz vseh tekmovanj in se vrnil šele po dveh letih. Začeli so v nižjih ukrajinskih ligah pod imenom MBK Mariupol in trenutno nastopajo na drugem nivoju ukrajinske ligaške piramide.
Uničena dvorana
Danes je seveda ukrajinska košarka zaustavljena, klub iz Mariupola pa je po ruski invaziji ostal tudi brez Azovmaš Arene, palače športa, na katero Bečirovića vežejo lepi spomini.
Legendary Sports Palace Azovmash in Mariupol, home of 7x Ukrainian champs and Eurocup finalists
— Oleksandr Proshuta (@alex_proshuta) June 20, 2022
Our days.
No words to say. pic.twitter.com/NI328GaS8M
Nekdanji selektor slovenske reprezentance se spominja boljših časov male dvorane: “Zgrajena je bila na novo, vse je bilo dobro urejeno. Sicer je majhna, a ima dobre prostore in garderobe. Odlični pogoji za treninge. A tam nisem bil 15 let, verjetno se je potem še razvila. Dobri spomini. Če imaš dober rezultat, potem so tudi spomini dobri. Žalostno, ko zdaj vidim te slike iz Mariupola in celotne Ukrajine.”
Od konca sedemletne kitajske izkušnje Memi še čaka na naslednji izziv. “Še zdaj si kdaj pogledam medalje, ki sem jih osvojil, pa nagrado za trenerja leta. Na vse te pokale in medalje, ki jih imam doma, včasih vržem oko in potem obujam spomine.”
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!