Zlati reprezentant Saša Zagorac o spominih na EuroBasket 2017, filmu, ki bo luč sveta ugledal s petkovo Telemachovo premiero v Stožicah, tandemu Goran Dragić-Luka Dončić, igralski upokojitvi, novem življenju in trendih v sodobni evropski košarki.

Le 28 minut je na nepozabnem EuroBasketu 2017 na parketu prebil Saša Zagorac in dosegel vsega sedem točk. A gola statistika vendarle ne razkriva, kako pomembno vlogo je kot neformalni nadomestni kapetan odigral 206 centimetrov krilni center. Precej več povedo besede tedanjega selektorja Igorja Kokoškova in kapetana Gorana Dragića. Tudi Luka Dončić bo z veseljem pritrdil tezi o velikem delu, ki ga je pred petimi leti opravil danes 38-letni Ljubljančan. “Čeprav sem v življenju obrnil novo stran, se rad vračam v tiste čase,” pravi Zagorac, ko se dve leti po koncu kariere razgovori za Sportklub. Zdaj tudi v novi vlogi. Postal je namreč zastopnik košarkarjev v sloviti agenciji BDA.

Kolikšen del vašega življenja je EuroBasket 2017?

Vsekakor je naslov evropskega prvaka zaznamoval moje življenje. Dojemal sem ga kot osebno in košarkarsko potrditev. Bil sem del zgodovine, česar mi nikoli nihče ne more odvzeti. Ja, zaznamovalo me je. V življenju sem bolj samozavesten. Sem tudi prvi med vsemi, ki je zaključil kariero. Zato mi je na novi poti ta prepoznavnost, po kateri sicer nisem nikoli hrepenel, pomagala odpreti številna vrata. Pred mnogimi fanti iz tiste reprezentance je še več let igralske kariere. Verjetno bodo oni vse skupaj čez desetletje doživljali na drugačen način. Po drugi strani pa … Nismo Američani, Hrvati ali Srbi, kjer bi bil ‘pomp’ veliko večji. V Sloveniji se je vse skupaj dokaj hitro umirilo.

Vaša vloga je bila na parketu skromna. A soigralci znajo povedati, da ste bili med pripravami in nato tudi v času prvenstva mnogim zaupnik ter glas izkušenj in razuma.

Bil sem dovolj izkušen in zrel. Nisem iskal prepoznavnosti. Sem pa zaradi vsega tega znal odmisliti kritike, raznorazne opazke, govorice in pritiske. Znal sem se posvečati ekipi. Bil sem umirjen. Vedel sem, kaj je moja naloga. Tudi zaradi tega sem znal izkoristiti priložnost, ki sem jo dobil v polfinalu. Sicer pa … Da, na igrišču je bila moja vloga skromna, v zakulisju večja. To je bila ekipa, v kateri je imel vsak svojo vlogo.

Prav o tem govori tudi film, ki je bil povod tega intervjuja. So se v obdobju nastajanja odprla kakšna nova okna že skoraj pozabljenih spominov?

Pogovori, ki so rdeča nit filma, so nastajali več dve leti po koncu EuroBasketa. Povsem naravno je, da spomini bledijo. Toda v ponos mi je, ko sem soigralce slišal, kaj so povedali o meni. To je dokaz, da nas ni družilo le trimesečno obdobje. Ko slišim, da mi Goran Dragić zaupa … Ali pa da Luka Dončić ve, kdo je bil v reprezentanci Saša Zagorac … Takšne stvari mi pomenijo več kot sama kolajna.

Video: o novem življenju

No, ta je bojda tako ali tako uničena …

Ne vem, kje je. Sprva jo je hčerka povsem popraskala, saj jo je kot kužka vlekla po betonskih tleh in se nato še naprej igrala z njo. Po dveh letih sem ženo prosil, naj jo shrani. Bi raje prejel novo? Prvo leto bi si jo želel. Zdaj zagotovo ne. Tudi poškodovana kolajna nosi svojo zgodbo. Morda jo bom čez 15 let pokazal hčerki in ji dejal: “Poglej, kaj si naredil.”

EuroBasket 2017 lahko razumemo tudi kot edinstven presek karier Gorana Dragića kot nespornega vodja generacije in Luke Dončića kot vzhajajoče zvezde, ki je na poti, da postane eden največjih košarkarjev vseh časov. Kako ste vi dojemali to sozvočje?

Tudi pri tem vprašanju prideva do kohezije, ki je zaznamovala to reprezentanco. Dragić je bil dovolj pameten in zrel, da je nekoga pustil tako blizu. Niti kančka težav ni imel s tem, da je vse, kar je znal, prenašal na Dončića. Sprejel ga je, si ga izbral za ‘cimra’, ga učil, usmerjal in tudi dal odgovornost. To ni samoumevno. Marsikateri košarkar pri teh letih bi želel vse storiti in osvojiti sam. Po drugi strani se je bil Luka, kljub zavedanju izjemnega potenciala in kakovosti, pripravljen učiti. Podobno velja za ostale. Podrejanje in prevzemanje odgovornosti. Vse za skupni cilj. Jasno pa je, da sta bila Gogi in Luka nad vsemi. Njuna zgodba bi bila podloga za vrhunski hollywoodski film. Lojalni, realni in umirjeni Dragić, ki je bil pripravljen storiti vse za uspeh. Na drugi strani pa mladi Dončić, ki se je prišel igrat. Pa to ne zmanjšuje njegove odgovornosti. Ne, še danes se igra. On zmaguje in se zabava. Značajsko gre za zelo različni osebi. Povezuje pa ju neverjetna kakovost. Ne vem, nikoli nisem bil na takšni ravni, a takšni ljudje se pač začutijo. Klik. In to je to. Vem, da brez Dragića in Dončića tudi jaz ne bi bil, kar sem.

Nedolgo nazaj ste ju obiskali v ZDA.

Oba sta klienta agencije, za katero delam. Prvič so me poslali v Ameriko, saj je bil Gogi brez kluba in je ob čakanju intenzivno treniral. Vodstvo agencije je ocenilo, da bi bil jaz pravi človek, da mu pomagam prebroditi težke čase. Iz Miamija sem se odpravil še v Dallas. Ta mesec pa sem odhajal v ZDA z idejo, da Gogija spremljam v končnici. Ker pa je Brooklyn hitro izpadel, sem ga obiskal v Miamiju. Skupaj sva nato odšla še v Dallas.

Ste ob navdušenju Američanov nad Dončićem lahko ostali ravnodušni?

Ve se, da sem otrok Olimpije. Še danes klubu želim vse najboljše. A ko gledam tekme Ljubljančanov, sem povsem miren. Na to me je pred kratkim opozorila žena. Pa sem ji pojasnil, da stežka skačem, če pa ima moja agencija kliente tako v Olimpiji kot v Bursasporu. Ne bi bilo higienično. Dallas? Luka je moj soigralec. Igor Kokoškov je moj trener. Seveda me ob tem malce ponese. Predvsem pa me je presenetilo vzdušje. Pravijo, da so Američani slabi navijači. Ne strinjam se. Res ni tistega navijanja, ki ga poznamo na Balkanu. So pa gledalci zelo glasni in dajejo svoji ekipi vedeti, da ji stojijo ob strani. Izjemno doživetje.

Pred kratkim smo objavili intervju z Juretom Zdovcem, ki ob omenjanju vseh uspehov ter izjemnih soigralcev ostaja hladen. ”Živim tukaj in zdaj. Pišem novo poglavje,” pravi. Tudi vi ste obrnili novo stran.

Naj najprej povem, da Jureta zelo spoštujem. Ravno ob vračanju iz ZDA sva se srečala na letališči v Parizu. Po sedmih letih sem se mu zahvalil, da me je leta 2015 potegnil v reprezentanco. ”Ah, Zagi, to je že tako dolgo nazaj,” je dejal. Tudi ta intervju sem bral. Dokazuje, kako pameten in skromen je. Tudi njegovo zadržanost sprejemam. Jaz sem nekoliko drugačen. Rad se v spominih vračam v leto 2017. Ko letim z letalom, si na računalniku z veseljem ogledam kakšno tekmo z EuroBasketa. Rad se slišim tudi s soigralci. Sem pa tudi jaz obrnil novo stran. To je novo življenje.

In to življenje je povezano z delom v priznani agenciji BDA. Kako ste se znašli v menedžerskih vodah?

Zadnjih pet let kariere sem razmišljal o tem, kaj bi počel po koncu kariere. Med koronavirusom sem potegnil črto in se upokojil. Pustil sem si priprta vrata za vstop med trenerje, a kmalu uvidel, da me bolj vleče med agente. Po pogovoru z ljudmi, ki so mi blizu in so deležni mojega zaupanja ter spoštovanja, sem dobil le še potrditev. Leto in pol se ukvarjam s tem poklicem. Nič ne obžalujem. Gradim mrežo. Želim skrbeti za toliko košarkarjev, da se bom vsakemu posebej lahko posvetil. V delu kariere sam tega nisem imel. Sem pa v dvajsetih letih videl veliko. Od lepih do groznih stvari. Zdaj sem tukaj. Delam. Veliko sem na poti, sem stalno v stiku z različnimi sogovorniki. Več ur na dan pa spremljam tekme, analiziram …

Tekme in sogovorniki so danes klik ali klic oddaljeni od vas. Vseeno zlato pravilo uči, da je dober agent prisoten tudi v dvorani. Zakaj?

Televizijski prenos ali posnetek nudi režiserski zorni kot. Mene pa zanima tudi to, kako se odziva moj klient ob menjavah, kakšne volje je na klopi, ali soigralcu, ki pade, ponudi roko … Poleg tega pa mora košarkar čutiti, da v tem svetu ni sam. To je pomemben vložek.

Kako visoko ste v agencijski hierarhični piramidi?

Ker sem začetnik, bi moral dejati, da sem pri dnu. A naša agencija deluje na drugačen način. Ne glede na to, kaj ima, konkretno, španski partner v agenciji, sva obravnavana na enak način. Tudi on se do mene obnaša sebi primerno. No, ve pa se, da sta na vrhu lastnika Rade Filipovich in Bill Duffy.

Vajeni ste bili košarkarskih tekem. Čutite, da ste zdaj del neke zakulisne košarkarske tekme, torej med agencijami?

Vsekakor je to tekma. To je polje konkurence. Vsi se trudijo za najboljše igralce in za najboljše posle. Me pa veseli, da sem del agencije, ki kotira zelo visoko.

Kako zdravo pa je zdaj, predvsem v luči razvoja mladih igralcev, v vaših očeh slovensko košarkarsko okolje?    

Še nedolgo nazaj sem bil odločen nasprotnik zgodnjih odhodov slovenskih košarkarjev v tujino. Zdaj vidim, da je to boljša pot. Res je, v tujini si košarkar težje izbori priložnost. Pridobi pa na širini in je deležen boljših pogojev za trening. Ob tem bi sicer dejal, da se v Sloveniji v mlajših kategorijah dela celo bolje kot, recimo, v Španiji. Rakava rana pa je prehod z mladinske na člansko raven. Zakaj? Ne vem. To je vprašanje za trenerje, ki ne zaupajo mladim. Zame je nepredstavljivo, da v Španiji 18-letni košarkar z lahkoto dobi priložnost, v 1. SKL pa precej težje.

Bi bil Luka Dončić to, kar je danes, če se ne bi pri vsega trinajstih letih odpravil v Španijo?

Zanimivo vprašanje. Povejte najprej, kakšno je vaše mnenje.

Tako nadarjen košarkar bi verjetno uspel v skorajda vseh okoljih …

Vprašanje pa je, ali bi v slovenskih mlajših kategorijah igral na položaju organizatorja igre. Morda bi ga zaradi višine in moči trenerji potiskali pod koš in ga urili v igri s hrbtom. Ne vem, ugibam … Se pa strinjam z vami, da bi Luka s svojim značajem in talentom povsod izplaval na površje. Prepričan pa sem o tem, da kot šestnajstletnik ne bi dobil članske priložnosti in bil dve leti zatem MVP Evrolige.

Video: O filmu 2017

Še znate spremljati košarkarsko tekmo kot – tekmo?

Pred kratkim mi je priznani slovenski sodnik potožil, da je spremljal polfinale olimpijskih iger. Ni ga prevzelo navdušenje. Ni navijal za Slovenijo. Ne, spremljal je sodniške napake. Ne zna drugače. Jaz sem na tej poti. Vse bolj spremljam posamezne igralce.

Za konec … Kakšen profil košarkarja je zdaj na tržišču najbolj zaželen?

Dejstvo je, da se težki centri poslavljajo. Iščejo se fizični in energični centri, ”skokice”, takšni, ki so sposobni zadeti z razdalje ali pa bodo znali v obrambi prevzeti tudi branilce.

Gre torej za ”nekdanje” krilne centre …

Točno tako. Vsi igralski položaji so se zamaknili. Krila postajajo krilni centri, krilni centri pa centri. Klasični centri so kolateralna škoda tega procesa. Poleg tega pa je na tržišču zelo iskana tudi kombinacija dveh organizatorjev igre. Prvi je visok in umirjen, druga pa hiter in eksploziven. Idealna kombinacija v Evroligi bi bila Facundo Campazzo – Vasilije Micić.

Obstaja v Sloveniji potencial za vse orisano?

Slovenija je valilnica talentov. V vsaki generaciji je mogoče koga izluščiti. Edina težava pa je višina. To je deficit, ki se nam vleče že vse od konca ere Radoslava Nesterovića in Primoža Brezca.