Če bi lahko, bi v Olimpijo pripeljal vso reprezentanco

Eurocup 23. Jan 20226:50 > 9:502 komentarja
Jaka Blažič je prvo ime kluba, foto: KK Cedevita Olimpija.

Jaka Blažič je že tretjo sezono ne le član, temveč kapetan in prvo ime velikega projekta Cedevite Olimpije. "V Olimpiji sem nekaj začel. Če bo priložnost, da se dogovorimo za skupno sodelovanje, bi z veseljem ostal tukaj," je v intervjuju za Sportklub dejal prvi zvezdnik kluba, ki se zadnja leta trudi košarko v Ljubljani vrniti na pota stare slave.

Borbenost, žrtvovanje, strast. Vse, kar ga je izoblikovalo v Jako Blažiča, kot ga poznamo danes in mu prineslo tudi kapetanski trak največjega slovenskega košarkarskega kluba, je črpal iz družinskega okolja.

Znano je namreč, da Jaka prihaja iz družine, kjer jim je šport v krvi. Oče Dušan je nekdanji vodja alpskih disciplin Smučarske zveze Slovenije. Mama Ksenija nekdanja uspešna odbojkarica. Poleg vrhunskega košarkarja, sta vzgojila še poklicno športnico. Jakova sestra Pia je namreč članica odbojkarskega kluba Krim.

Rojen v šport

“Od malih nog je bila debata o športu, ne le oče in mati. Dedek je bivši hokejist. Šport se je ves čas vrtel po televiziji, o njem smo se pogovarjali. Dedek je forsiral, da se preizkusim v hokeju. Na Bledu si ali hokejist ali veslač. Druge možnosti nimaš,” se športnih začetkov spominja danes 31-letni krilni košarkar Cedevite Olimpije in slovenske reprezentance.

V karieri je osvojil že lepo število lovorik. Izstopa seveda evropski naslov s Slovenijo, veselil se je še zmag v ligi ABA, slovenskem in srbskem prvenstvu ter pokalu. V Ljubljano se je leta 2019 vrnil po šestih letih tujine.

Jaka Blažič v garderobi avgusta 2019, ko se je vrnil v zmajevo gnezdo.

Pred začetkom sezone je športni direktor Cedevite Olimpije Sani Bečirović dejal, da je Jaka srce tega moštva. Njegovo pomembnost ponazarja tudi kapetanski trak.

Navijač Olimpije

“Od prvega dne sva skupaj v tem projektu. Že prej sem igral za Olimpijo. Ko sem bil mlajši, sem navijal za njo. Je velika čast, po drugi strani tudi odgovornost. Po tekmi, ko grem domov, ne razmišljam o drugih stvareh, temveč vedno analiziram tekmo in poskušam najti način, kako se izboljšati,” pove Jaka, ki je še dodal, da je v tujini čutil manjši pritisk.

Po sezoni se mu izteče pogodba. Takrat se bo tudi pogovarjal o svoji prihodnosti. Želi si ostati, a si hkrati ne zapira vrat v tujino.

Z Jako smo se pogovarjali ravno pred gostovanjem njegovega prvega kluba v tujini. V ponedeljek namreč v okviru lige ABA v Stožice prihaja Crvena zvezda.

“Zagotovo je to drugačna tekma. Tudi veliko igralcev, s katerimi sem takrat tam igral, se je vrnilo v zvezdo. Zanimivo bo, zagotovo bom imel veliko motivacijo, prisoten bo tudi čustveni naboj. Škoda le, da imamo omejeno število gledalcev, da ne bo še tega aspekta. Veselim se tekme,” odgovori član srbskega velikana iz obdobja od leta 2013 do 2015.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja, v katerem je bilo govora o klubski ter reprezentančni preteklosti, sedanjosti in prihodnosti Jake Blažiča. V pogovoru razkrije tudi, kako se Luka Dončić pripravlja na tekme in koga bi pripeljal v Ljubljano, če bi se za en dan prelevil v športnega direktorja Cedevite Olimpije.

Foto: KK Cedevita Olimpija

Košarka dobila prednost pred hokejem

Jaka, da prihajate iz zelo športne družine, je dobro znano. Resno ste trenirali hokej in košarko, kaj je na koncu prevagalo, da ste si za prvi šport izbrali košarko?

Rad sem hodil na treninge hokeja. Vzporedno, pa ne vem zakaj, me je mikala tudi košarka. Doma sem imel majhen koš, kjer sem vsak dan metal. En dan me je mami vpisala v košarkarski krožek in tako se je začela moja košarkarska pot.

Ste bili že v mlajših letih med višjimi v razredu?

Niti ne. Mogoče sem bil med večjimi od prvega do četrtega razreda. Nato sem se ustavil in bil v sivem povprečju. Tako je bilo do 18. leta, ko sem zrasel dodatnih nekaj centimetrov, kar mi je dalo višino, da lahko pariram bekom v Evropi.

Oče vas ni pa nikoli usmerjal v svoje vode, v smučanje?

Ne. On je bil še bolj za to, da se osredotočim na druge športe, ker je vedel, kako težko je biti smučar. Koliko se moraš že kot mlajši odpovedati šoli, da treniraš v tujini in od malih nog vse podrediti smučanju. Tudi zato, ker je bila pri meni zelo pomembna tudi šola.

Se spomnite trenutka, ko ste si rekli, da bi košarka lahko postala vaš poklic?

Odkar sem se odločil za košarko, ko sem vzporedno še igral hokej. Imel sem v glavi le to, da uspem v tem. Nisem gledal na to kot neko obvezo. Užival sem iz dneva v dan, vesel sem bil, ko sem lahko šel na trening. Razpletlo se je, da od tega živim. Nikoli pa nisem imel v glavi, ko sem bil še mlajši, da bo to moja služba.

Izgubljena žoga zanj ne obstaja, foto: FIBA.

Kdo je imel največji vpliv na vas, da ste zrasli v športnika, ki je znan po borbenosti, kar so prepoznali tudi drugi in ste postali kapetan kluba, kakršen je Cedevita Olimpija?

Mislim, da ravno to družinsko okolje. Zato sem postal športnik, se zaljubil v šport, v prvi vrsti v košarko. Enostavno je tudi nekaj hokejskega pridiha v moji igri, saj hokej temelji na borbi, tudi moj stil košarke je takšen.

Se spomnite svoje najbolj “nore” tekme iz nižjih selekcij? Veliko košarkarjev ima zgodbe, ko so nasprotnikom nasuli ogromno točk in podobno. Imate tudi vi kakšno?

Najbolj se spomnim tekme proti Parkljem iz Bežigrada, ko sem igral za Triglav. Bil sem še mladinec. Dal sem jim 40 ali 45 točk, za Parklje sta igrala brata Murić, na koncu pa smo še zmagali. To je bila moja prva velika zmaga, te se najbolj spomnim.

Sta bila torej brata Murić rivala v nižjih selekcijah? Kot sta bila denimo v univerzitetni košarki v ZDA Larry Bird proti Magicu Johnsonu?

Ja, je to rivalstvo, zagotovo. Po drugi strani pa tudi prijateljstvo. Oboje hkrati. Kar nekaj fantov iz teh mladinskih kategorij je, s katerimi še danes igramo skupaj v reprezentanci.

Od tekmecev v mlajših kategorijah do soigralcev v klubu in reprezentanci.

Kdo je bil najbolj vesel, ko ste se leta 2019, po šestih letih tujine, vrnili v Slovenijo?

Moja žena, zagotovo. Žena je bila najbolj vesela, tudi prijatelji in družina, seveda. Vsi so sprejeli mojo odločitev, ki ni bila pričakovana. Sezono prej sem bil v Barceloni, ampak sem si zaželel spremembe v življenju.

Ko se zdaj ozirate nazaj, ste zadovoljni z odločitvijo?

Seveda. V zadnjih letih tudi igram svojo najboljšo košarko, igram v vlogi, v kateri uživam. Mislim, da sem naredil pravi korak.

Spremembe na bolje

Je bila za vas morda ta sezona, oziroma začetek te sezone, najtežje obdobje, kar ste jih doživeli tukaj? Glede na vse spremembe, ki so se zgodile. Redko vidimo, da se med sezono zamenja skoraj tretjina ekipe.

Ni lahko. Najboljše je, ko sestaviš ekipo pred začetkom in z njo ostaneš do konca. To pomeni, da delaš dobre rezultate in so vsi zadovoljni. Tako je bilo pa potrebno narediti spremembe. Dva sta odšla na lastno željo, ker sta našla boljše angažmaje v tujini. Nekaterim je klub prekinil pogodbo. Ampak mislim, da smo zdaj sestavili celoto, s katero bomo zaključili sezono in upam, da tudi naredili en lep uspeh.

Prihodi in odhodi: Moštvo se je tekom sezone precej spremenilo. Odšli so štirje košarkarji, poleg dveh Američanov Marcusa Keena in Jackieja Carmichaela, še dva reprezentančna soigralca Blažiča, Luka Rupnik in Žiga Dimec. Prišli so Yogi Ferrell, Alen Omić in kot zadnji še Zoran Dragić.

Zoran Dragić je v dresu Cedevite Olimpije debitiral v sredo proti Gran Canarii.

V pogovoru za Šport TV ste dejali, da je to zdaj “boljša ekipa, kot na začetku sezone.” Lahko obrazložite?

Že primerjava Carmichael – Omić, če gledamo z igralskega vidika, ima Omić precej več izkušenj, je domači igralec, ki nam bo zagotovo več prinesel kot tujec, ki ni bil, roko na srce, v najboljšem ritmu.

Na položaju organizatorja igre smo dobili Ferrella namesto Marcusa Keena. Ferrell ima dolgoletne izkušnje iz lige NBA. Keene je v Evropi odigral dve sezoni, nima še teh potrebnih izkušenj.

Pridobili smo Zorana Dragića, ki je vrsto let nosilec v reprezentanci, vsi ga poznamo. Enostavno smo dobili to kvaliteto.

Morda smo izgubili Rupnika in Dimca, ki sta po bila mojem mnenju pomemben del ekipe, a sta našla boljše angažmaje v tujini in se tudi boljše počutita v novih vlogah. Naredili smo korak naprej, veliko je talenta, ampak najbolj pomembno je, kako bo ekipa skupaj delovala, kako bomo to spravili v neko celoto.

Spremembe so se zgodile po tistih dveh visokih novembrskih porazih proti Budućnosti in Megi, ko ste bili deležni tudi številnih kritik. Kako ste se odzvali vi kot kapetan?

To je bilo ravno obdobje, ko je sledil reprezentančni odmor. Takrat so se zgodile spremembe. Ko prideš nazaj, nekako že pozabiš, kaj se je zgodilo pred desetimi dnevi. Začneš z novim naletom in zagonom. Mislim, da smo dobro odreagirali, dobili nekaj potrebnih zmag, predvsem vero v to, da to, kar delamo, dobro deluje in lahko na temu gradimo.

Poletno kadrovanje se zmajem ni posrečilo.

Zmago Sagadin je bil zelo oster, uporabil je celo izraz sabotiranje igralcev, kako komentirate njegove besede?

S tem se zagotovo ne morem strinjati. Mislim, da vsak igralec v tej ekipi daje maksimum. Prišlo je do situacije, ko res nismo zgledali tako, kot bi si želeli tudi sami. Morda imamo v sebi potlačeno to jezo, z vseh prejšnjih tekem, ki upam, da nam bo pomagala v drugem delu sezone. Da pokažemo, v prvi vrsti sebi, nato tudi vsem ostalim, da lahko igramo na najvišjem nivoju.

Izjava Zmaga Sagadina: “Kar je vidno na osnovi teh zadnjih tekem, je to, da nekaj igralcev sabotira. Na žalost je med njimi tudi nekaj slovenskih igralcev. To je jasno človeku, ki je 37 let preživel na najvišji ravni košarke.

Lani ste bili prvi strelec skupinskega dela EuroCupa, kako ste se znašli v novi ekipi, kako gledate na svoje igre v tej sezoni?

Imam podobno vlogo kot v prejšnjih dveh sezonah, a vsaka je neko poglavje zase. Nova ekipa, drugačni igralci, moraš se znati podrediti situaciji . Morda žoga ni toliko v mojih rokah kot v prejšnji sezoni, imamo več igralcev, ki lahko kreirajo. Poskušaš se podrediti in pomagati ekipi do zmage. Tudi to je nek proces, da prideš do tega, do te vloge, v kateri se res dobro počutiš in največ daš ekipi.

Jaka Blažič to sezono v EuroCupu v povprečju prispeva 12 točk na tekmo. Foto: KK Cedevita Olimpija/Tine Ružič

Z veseljem bi ostal

Po sezoni se vam izteče pogodba. Vas bomo v zeleno-oranžni barvi gledali tudi v naslednji?

Ne vem, težko zdaj odgovorim. Zaenkrat sem s srcem tukaj, o naslednji sezoni bomo govorili poleti.

Pred dnevi ste pozirali v zelo posebnem vintage dresu Olimpije, ki ga je klub izdal v počastitev obdobju, ko so v Ljubljani osvojili šest naslovov jugoslovanskega državnega prvaka. Ga je bilo poseben občutek nadeti?

Je poseben občutek. Veš, da si del kluba, ki ima zgodovino. Vprašal sem tudi Tineta, našega PR-ja, kdaj bo dres Smelt Olimpije, ki se ga najbolj spomnim. Ko sem bil mlajši, sem vsak teden čakal na četrtek ob 20.45, ko je bila tekma na TV SLO 2.

Zadnja ekipa Olimpije, ki je v sezoni 1969/70 osvojila jugoslovanski naslov: Andrej Osterc, Marko Gvardijančič, Vital Eiselt, Borut Bassin, Jože Fišer, Peter Marter, Jure Božić, Pavle Polanec, Dušan Verbić, Vinko Jelovac, Darko Hočevar, Đuro Lemajić, Ivo Daneu, Emil Logar in Aljoša Žorga. Trener: Milan Tošić.

Imate šest let izkušenj iz tujine, veliko tudi iz Evrolige. Kaj vam je v tem obdobju ostalo v najboljšem in kaj v najslabšem spominu?

Takoj, ko sem šel v tujino, sem še v Beograd, kjer sem igral za Crveno zvezdo. Tam so me res tako lepo sprejeli, da sem preživel dve res dobri sezoni. Pod vodstvom Radonjića sem naredil tudi korak naprej v svoji igri. Tam sem zelo užival.

Nato sem šel v Baskonio, kjer sem v prvi sezoni prišel na Final 4 Evrolige, pod taktirko Perasovića. Nato je ekipo prevzel španski trener in v tisti sezoni nisem prišel do izraza, niti nisem bil zadovoljen z vlogo v ekipi, ki sem mislil, da si jo zaslužim. Mogoče ta druga sezona v Baskonii, da je grenak priokus. Je pa vseeno lepa izkušnja, nikoli ne veš, kako je v tujini, mogoče se vrnem, mogoče ne.

Zabijanje Blažiča proti Olimpiji v dresu Crvene zvezde v sezoni 2013/14.

Sicer še obstaja želja, da se preizkusite na tujem?

V Olimpiji sem nekaj začel. Če bo priložnost, da se dogovorimo za skupno sodelovanje, bi z veseljem ostal tukaj. Trenutno sem v svojem najboljšem košarkarskem stanju in mislim, da še vedno lahko igram na visokem nivoju.

Klubska pot Jake Blažiča:

2007 – 2009: Triglav
2009 – 2011: Slovan
2011 – 2013: Olimpija
2013 – 2015: Crvena zvezda
2015 – 2017: Baskonia
2017 – 2018: Andorra
2018 – 2019: Barcelona
Od 2019: Cedevita Olimpija

V klubu ste zdaj trije nosilci iz reprezentance. Poleg vas še Edo Murić in Zoran Dragić. Če bi lahko za en dan postali športni direktor Cedevite Olimpije, ne bi imeli finančnih omejitev in bi lahko pripeljali kateregakoli slovenskega košarkarja z izjemo Luke Dončića, koga bi še vrnili v Ljubljano?

Najbolje bi bilo, da kar celo reprezentanco in dodamo še kakšnega tujca, a to je nemogoče. Vsak ima svoje dobre lastnosti, vsak, ki igra v reprezentanci, je dobrodošel tudi tukaj. Če drugega ne že zato, ker smo dobro povezani, znamo igrati eden z drugim in ne bi bil velik zalogaj, da bi nas povezali v celoto.

Pred dnevi je bil v anketi športnih direktorjev klubov v EuroCupu med najbolj zaželenimi igralci Klemen Prepelič. Tudi športni direktor Cedevite Olimpije Sani Bečirović ga je uvrstil visoko, je povedal.

Seveda, vsi vemo, kakšen igralec je, kako vedno igra s srcem za reprezentanco in kaj ji prinese. Zagotovo bi bil ena od prvih, če ne kar prva možnost. Izjemen igralec.

Spomnim se pred leti, da vas je nekdanji skavt in analitik za Golden State Warriors Chris Thomas, ki je dve leti delal tudi v slovenski reprezentanci, pohvalil, da ste talent, ki bi lahko igral v ligi NBA. Ste bili kdaj blizu, mislite, da bi lahko tam uspeli?

Enkrat sem šel v Los Angeles, kjer sem se pripravljal na poletno ligo, moral bi igrati za Milwaukee. To je bilo pred evropskim prvenstvom 2013, a sem staknil poškodbo kolena in se vrnil v Slovenijo. Mogoče sem takrat razmišljal v tej smeri, da bi se lahko tam preizkusil, a ne grem z glavo skozi zid. Tudi v Evropi se igra dobra košarka, drugačna kot v NBA, ki je vendarle najmočnejša košarkarska liga in vsak ima sanje, da enkrat tam zaigra.

Blažič in Thomas na EuroBasketu v Sloveniji leta 2013.

Svetla prihodnost reprezentance

Decembra ste obiskali Valencio, kjer igrata Klemen Prepelič in Mike Tobey. Ste se uspeli dobiti?

Smo, pred tekmo in po njej. Oba sta še vedno, kot vsi mi, pod vtisom olimpijskih iger. Tako da je o tem tudi tekla debata. Po drugi strani pa sta oba zatrdila, da bosta z veseljem še naprej igrala za Slovenijo. Prvič že v februarju, če bomo vsi zdravi, bomo kar močna reprezentanca. Verjamem, da bomo naredili zametke za poletje, ko se nam pridružita še Vlatko Čančar in Luka Dončić. Da bomo imeli še eno lepo poletje.

Kaj vam je pa tista prva misel, ko nekdo omeni minulo poletje?

Najbolj vesel trenutek je bil zagotovo uvrstitev na olimpijske igre, konec tekme proti Litvi. Res iskreno veselje vseh nas. Po eni strani se je dve leti govorilo o tem, kakšno priložnost ima Slovenija, da se uvrsti. Ko nam je to uspelo, smo res dosegli vrhunec svojih karier. Tega se najbolj spominjam.

Veselje slovenskih košarkarjev ob uvrstitvi na OI, foto: FIBA.

Kako pa ste dojemali zvezdništvo okoli Luke Dončića? Verjetno še sami niste vajeni, da bi kakšen igralec prejemal toliko pozornosti?

Na začetku ti je čudno, nato se navadiš. On tudi dobro reagira in se ga ne dotakne preveč. Ostaja realno na tleh in je res človek na mestu.

J.J. Redick, ki je v ligi NBA je zamenjal veliko klubov, je v podcastu govoril, da imajo vsi zvezdniki pred tekmami nekakšne specifične zahteve in je Dončić eden redkih, ki teh zahtev nima.

Ne, on jih nima. Nastavi glasbo na Youtubu, ne le zase, za celo ekipo. To je to. In potem njegovi triki na igrišču, na ogrevanju, tako se nekako pripravi na tekmo.

Je on vaš najljubši soigralec, s katerim ste zaigrali? Morda kdo drug?

Ja, seveda. Njegova kvaliteta je res izjemna. Vidi te v vsakem trenutku in ima sposobnost, da te s podajami tudi najde. Ko se odloči, lahko da koš. Tega nisem videl še pri nobenem igralcu.

Kakšna je prihodnost slovenske reprezentance?

Mislim, da zelo dobra, ker imamo veliko mladih, ki že letos kažejo dobre predstave v tujini. V naslednjih letih, ko dobijo še izkušnje, se do konca fizično razvijejo, napredujejo s košarkarskega vidika, bomo imeli močno reprezentanco, ko se bo zgodila menjava generacij. Vesel sem, da bo Slovenija med boljšimi evropskimi državami.

Jaka Blažič je zbral 62 uradnih nastopov za slovensko reprezentanco s čimer je 10. na večni lestvici Slovenije, foto: FIBA.

Omenjate mlade igralce, precej ste jih nabrali tudi v Ljubljani. Luka Ščuka ima med njimi največjo vlogo in mu strokovnjaki tudi napovedujejo najboljšo kariero. Za kakšnega fanta gre?

Zelo je skromen, rad trenira, kar je pomembno za mlade fante. Ni mu težko priti na trening in se stepsti s starejšimi igralci. Nikoli nikomur ne ostane dolžan. To je za mlade fante zelo pomembno.

Kar se tiče fizike, je izjemno dolg, če bo igral na poziciji tri, je malo takšnih kril v Evropi, tudi v ligi NBA. Veliko prostora še ima za napredek. Če bo še vedno s takšnim veseljem treniral, se ne bojim za njegovo prihodnost.

Komentari

Vaš komentar