Cedevita je rešila Olimpijo. Kdo bo Cedevito Olimpijo?

Foto: Aleš Fevžer

Razmišljanje ob rezultatsko skromnem začetku nove sezone Cedevite Olimpije.

Komentar avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

Cedevita Olimpija se je z všečno predstavo večji del torkove tekme v Benetkah spogledovala s prvo evropsko zmago v sezoni. Toda vzorec razpada igralnega sistema in manka hierarhije na parketu v prelomnih trenutnih je tako izrazit, da je težko sprejeti ponujeno klubsko obžalovanje črnih minut in ponosa na predhodno obdobje, predvsem upoštevajoč širši časovni kontekst. Statistika je neusmiljena. To je bil že šesti poraz v EuroCupu na prav toliko tekmah sezone 2023/24. Skupno že enajsti zaporedni evropski poraz in 22. na zadnjih 25 tekmah.

To obdobje Cedevito Olimpijo, ki je ob tem v svoja jadra izgubila še dobršen del navijaškega vetra, kar je sicer tudi posledica obstoječe ljubljanske športne (ne)kulture, v kateri nekaj štejejo le evforija in Dogodki z veliko začetnico, potiska na rob drugega najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja. To je daleč od položaja najboljšega malega evropskega kluba, kar je delovni naslov novega cikla, in še precej dlje od evrolige, o kateri je ob združitvi Cedevite in Olimpije govorilo novo klubsko vodstvo.

Okoliščine združenemu klubu res niso bile naklonjene. Od koronavirusa, preko gospodarskega položaja po epidemiji ter vojni v Ukrajini in vse do meteorskega vzpona Crvene zveze in Partizana, ki sta v drugačnih družbeno-političnih razmerah in predvsem ob neomajni državni podpori odskočila, stopila na visoko evropsko stopničko in tekmece v regiji pustila daleč za seboj. Jasno je tudi, da slovenska zakonodaja tovrstnim športnim kolektivom ni naklonjena, kar pa je dejstvo, na katerega je bil gospodaren vlagatelj bržčas pripravljen. Ali bi vsaj moral biti. Za razliko od naslednje težave, to pa je ohlajanje domačih pokroviteljev.

Vseeno se je težko znebiti občutka o tem, da vitaminski ”zmaji” v slovenski prestolnici niso našli prave dolgoročne rdeče niti. Klub z infrastrukturo, zunanjo podobo in zglednim marketingom, ki se odraža tudi v naprednem delovanju na družbenih omrežjih, iskanju priložnosti za sponzorske aktivacije in platformah za VIP dogodke, močno presega športni del. Tam je glavni sodnik rezultat. In ta kaže na jadransko stabilnost, ki je precej skromnejša od predhodnih zagrebških dosežkov, in izgubljanje evropske sape. Izjema je sezona 2021/22, pa še takrat je Ljubljančane rešila zimska kadrovska prevetritev.

Tudi nova sezona, v kateri sicer ne gre spregledati niza zdravstvenih težav, nakazuje na ponesrečeno poletno kadrovanje. Ekipa deluje stihijsko, dokaj nehomogeno, nesistemsko in predvsem igralsko nekonsistentno. Ameriške okrepitve večinoma niso želena dodana vrednost oziroma stabilen igralski presežek, koncept uveljavljanja mladih košarkarjev je nedodelan, del potenciala ostaja neizkoriščen, v igri ni videti pravega strateško-trenerskega pečata. V takšnem okolju bledijo tudi ideje o srčno-požrtvovalnem boju za klubske barve, ustvarjanju ekipnega kulta in gradnji mostu do navijačev, ki bi se poistovetili z zasedbo na parketu. To pa so elementi, ki bi jih Cedevita Olimpija krvavo potrebovala, da bi za navijače na tribunah (p)ostala – Olimpija.

Molk ali občutek pasivnosti klubskega vodstva bi v teoriji kratkoročno res lahko razumeli kot potrpežljivost ali domnevno neomajno zaupanje v večletni projekt Cedevite Olimpije. Toda ob upoštevanju širše časovne premice, trenda ter razmerij do srednjega in višjega evropskega razreda lahko status označimo tudi za sprijaznjenost. Priznavanje trenutnega stanja. Nemara kar za resignirano priznavanje povprečnosti. Ob vložkih, ki so za slovenske športne razmere vseeno še vedno visoki, in poslovni stabilnosti gospodarja preživetje v naslednjih letih res ni niti malo vprašljivo. Bolj vprašljiv pa je smoter.

Molk je torej priznavanje evropske neučinkovitosti in iskanja konkurenčnosti v odnosu do okolij znotraj regije, ki imajo omejene evropske ambicije. Obenem pa gre tudi za sprejemanje koncepta, v katerem rezultat ne peša na račun sistemskega potiskanja mladih slovenskih košarkarjev v prvi plan. To je vselej všečna fraza, ki pa v praksi nima prave potrditve. Precej bolj izrazit je vzorec simptomatičnega tveganja z ameriškimi košarkarji z enoletnimi pogodbami.

Če se Cedevita leta 2019 ne bi preselila v Ljubljano, bi Olimpija prvič po osamosvojitvi ostala brez Evrope, se preselila v drugi jadranski razred in se v luči prihodnosti znašla v sila zahtevnem položaju. V tem pogledu je Cedevita vsekakor rešila Olimpijo. In tudi košarkarsko Ljubljano, ki je ostala na evropskem zemljevidu, kar ob pogledu proti zahodnim (Treviso, Siena, Varese ) in južnim sosedom (Zagreb, Split, Zadar) še zdaleč ni samoumevno. A nesporno dejstvo je, da so bila pričakovanja večja. Tudi napovedi. Zato je na mestu vprašanje, kdo ali predvsem kako rešiti Cedevito Olimpijo, da ne bi tudi ta postala večna zapravljena priložnost in neke vrste podaljšek ljubljanske košarkarske agonije. Potencial je namreč precej večji.