Dončić jih je kot Rolling Stones in Beatli obrnil na glavo

Košarka 25. Sep. 20217:00
Delite:
Luka Dončić, foto: FIBA.

Letošnje poletje slovenske košarke bo šlo v zgodovino kot eno najboljših. Vrhunec se je zgodil avgusta v Tokiu, kjer so članski reprezentanti na premiernem nastopu na olimpijskih igrah osvojili četrto mesto. Tam je naše košarkarje vodil Aleksander Sekulić, a zelo malo je manjkalo, da temu ne bi bilo tako. Kako blizu mestu selektorja sta bila Dimitrios Itudis in Xavi Pascual, kje se je porodila ideja, da bi reprezentanco prevzel Sekulić, kdaj bo spet mogoče kupiti reprezentančni dres Luke Dončića, zakaj ABA liga ni najboljša za slovensko košarko in še več, je v pogovoru za Sportklub spregovoril dolgoletni predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec.

Nekdanjega košarkarja Janč, Parkljev in Slovana, ki je na čelo krovne slovenske košarkarske zveze prišel junija 2014, smo obiskali v Ljubljani v njegovi odvetniški pisarni.

Minule dni je s sodelavci na zvezi ob četrti obletnici podoživljal največji uspeh v zgodovini slovenske košarke, ko je 17. septembra 2017 Slovenija zasedla evropski prestol, na katerem sedi še danes.

Evropski prvaki 2017. Foto: Guliverimage

Na zvezi poskušajo na uspehu leta 2017 graditi in učinke multiplicirati na vseh ravneh delovanja. Enako velja za pojav Luke Dončića, ki je slovensko košarko povzdignil do najvišje točke v njeni zgodovini. Največji izziv zveze bo dvigniti klubsko košarko, ki je, kot pravi Erjavec, v Evropi močno razdrobljena.

Letošnje poletje je bilo izjemno, ne le za člansko reprezentanco, temveč so blestele tudi vse nižje selekcije, tako v moški kot ženski konkurenci. Kako ste na zvezi doživeli zadnje mesece?

Vse skupaj se je začelo z ženskim evropskim prvenstvom v Strasbourgu, že s pripravami. Rekli smo jim, naj se gredo zabavati, brez pritiska rezultata. Že takrat smo vedeli, da bomo gostili evropsko prvenstvo 2023, bomo takrat pritiskali za rezultat. Naredile so korak naprej in imamo lep obet za leto 2023. Tako se je poletje lepo začelo.

Slovenska ženska članska reprezentanca bo čez dve leti na evropskem prvenstvu igrala na domačih tleh.

Sledile so priprave moške reprezentance na Litvo. Že to je bilo lepo, da se je vrnil Luka, prišel je tudi Mike Tobey. Igrali smo s Hrvaško in videli relativno polne Stožice. Šli smo korak po korak in vsak dan je bil lepši (smeh, op. a.). Prišla je tekma proti Litvi, ena najpomembnejših v zgodovini reprezentance. Zmaga v Kaunasu proti Litvi je bila že sama po sebi dosežek, prinesla je prvo olimpijado, takrat smo poleteli v nebo, vsaj mi okoli reprezentance. Medtem ko so fantje proslavili zmago in se začeli spraševati, kaj bodo delali na olimpijskih igrah in so si zadali, da gredo po medaljo. Na koncu je ni bilo, a četrto mesto je v družbi reprezentanc kot so ZDA, Francija, Španija, ob zavedanju, da tam ni Srbije in Litve, vrhunsko.

Nato so začele prihajati novice s challengerjev, da so fantje in punce v U16, U18 in U20 vsi po vrsti zmagovali. Takšnega reprezentančnega poletja v zgodovini še ni bilo, tudi tako polnega ne.

O evforiji, ki so jo letos sprožili košarkarji:

Ena izmed kritik zvezi letos je bila, da je nemogoče kupiti reprezentančni dres Dončića. Bo na voljo kakšna večja količina, ki bo zadovoljila vse apetite?

Ta kritika je bila zvezi, a smo jo podaljšali na Adidas. Je naš opremljevalec, to je tako veliko podjetje, da Slovenija za njih ni veliko tržišče. Predvideli so količino dresov, potem je bilo prepozno. Ne da se rešiti z danes na jutri. Kritika je lahko utemeljena, a za prejšnja leta so zadeli s količinami, kakšni dresi so še ostajali, zato lahko opremljevalca opravičiš, da ni mogel vedeti. Če bi izgubili v Litvi, vprašanje, kdo bi potem iskal Dončićev ali Blažičev dres.

O kakšni količini govorimo, koliko dresov je pripravil Adidas?

To ne vem, nisem pa slišal, da bi bila to mala količina ali manjša od prejšnjih let. Nasprotno, kolikor sem seznanjen, je bila nekaj večja. Bomo pa replike dobili, naj bi šlo za približno 1000 kosov, a to govorim na pamet, to ureja naš marketing. Bodo pa replike na voljo v naslednjih 14 dneh.

Povpraševanje po Dončićevem reprezentančnem dresu presega ponudbo, foto: Guliverimage.

Se je delovanje zveze močno spremenilo odkar je na sceno prišel Luka Dončić? Ali vpliva na vsak segment delovanja?

Res vpliva ja (smeh, op. a.). Spremenilo se je, predvsem v tem, da se s takšnim kalibrom zvezdnika še nismo srečali. Vsi smo že imeli izkušnje z NBA igralci, a ni bilo okoli njih nikoli takšne evforije, kot je zdaj okoli Luke. Pa ne govorim le o Sloveniji, temveč mednarodno. V četrtek mi je predsednik plavalne zveze na sprejemu pri predsedniku vlade dejal, da je bila v Tokiu, ko so ga nagovorili Japonci, prva beseda ob omembi Slovenije Luka Dončić. To nam je spremenilo delovanje, več je dogovarjanj, več je potrebno najti rešitev, nenazadnje smo se hecali, da moramo najti rešitev, da ga rešimo pred občudovalci, da bo imel svoj mir za priprave. Ljudje ga hočejo kot Rolling Stones ali Beatlese, to je neverjetno.

O dostopnosti Luke Dončića:

Ko je Aleksander Sekulić postal selektor, se je zdelo, kot da gre za naključje. Omenjala sta se Dimitrios Itudis in Xavi Pascual, kako daleč so bili ti pogovori, preden ste se odločili za Sekulića?

Pogovori so bili daleč, zlasti z Itudisom. Tudi s Pascualom smo se pogovarjali že o številkah. Težava je bila, da je podpisal novo pogodbo z Zenitom, kjer so nakazali, da si ga ne želijo še v reprezentanci. Podobno je bilo s CSKA-jem z Itudisom. Kako je Sekulić tukaj vpadel? Njega ni bilo, bil je pomočnik trenerja, ki smo ga takrat zamenjali, to je Radeta Trifunovića. Bili smo brez trenerja, nato se je pojavila korona.

V reševanju, ko so se tekmovanja odlagala, sva se midva z Rašom Nesterovićem na Krku trikrat dobila s Sekulićem. Vsi trije smo bili tam lani na morju, poleti. Začeli smo se pogovarjati, odmikal se je dogovor z Itudisom, tudi Pascualom, potrebovali smo rešitev. Novembra smo jo našli. Sekulić je bil takrat tretji izbor, z novembrskimi kvalifikacijami, ko nas je pripeljal na evropsko prvenstvo in smo videli, kako ta ekipa, ki prej ni funkcionirala, deluje pod njim, je postal enakovreden. Ni bil več zasilna rešitev. Tako smo potem izbrali Sekulo.

O tveganosti odločitve izbire Sekulića:

Čemu pripisujete tudi kemijo v nižjih selekcijah, kamor se je nekako preselila iz članske reprezentance? Selektorju reprezentance do 20 let Dejanu Jakari se je pred dnevi ob pogovoru o njegovi ekipi naježila koža.

To smo prejšnja leta malce pogrešali. Tudi to je eden od učinkov Luke Dončića. Pripeljal je kemijo v člansko reprezentanco, vsi ti mlajši fantje so od njega mlajši za dva, štiri leta, a vsi si želijo z njim igrati. Fantje v U18 in U20 so poslušali iste pesmi, kot so jih ob proslavljanju svojih zmag poslušali v članski reprezentanci. To je bila mini članska reprezentanca, letos se je naredil ta kult in sem prepričan, da bo to trajalo.

Jan Vide, foto: Fiba.

Lahko povem primer Jana Videta. Imel je alternativo temu, da je prišel v reprezentanco, lahko bi individualno treniral z izjemno priznanim trenerjem, a je prosil, če lahko igra v reprezentanci. Na koncu je bil MVP in prvi strelec challangerja. Zdaj si mladi fantje spet želijo igrati za reprezentanco.

Kako vso to evforijo izkoristiti v klubski košarki? Vprašanje, na katerega si želijo odgovor tudi v številnih klubih.

Težava je kompleksna. Evforijo je lahko prenesti, navijači reprezentance so navijači številnih klubov. Najlažje je to prenesti na najvišji nivo, recimo v Olimpijo in Krko. Težko je pa to prenesti na celo sezono, na klube in ligo. Klubska košarka je popolnoma razdrobljena. Imaš Fibino ligo prvakov, EuroCup, Evroligo, ABA ligo, VTB ligo,… šele potem so državna prvenstva. Leta 2015 smo poskušali na silo v ligo vrniti Olimpijo, zgodilo se je, da je morala igrati tri tekme na teden, kar je nemogoče. Napako smo priznali in vrnili pravilo, da vsaka ekipa igra v največ dveh tekmovanjih.

Dokler bo obstajala ABA liga, domačega prvenstva od začetka ne bomo mogli ojačati in graditi, ker je to povezano z nastopom vseh klubov, govorim o Cedeviti Olimpiji, od začetka. Državno prvenstvo lahko močno gradimo šele od drugega dela naprej, to je od februarja. Dokler bo ABA liga, ki si jo klubi želijo, bo temu tako. A tu smo zaradi klubov, dokler bosta Olimpija in Krka želela sodelovati v ABA ligi, mi ti podpiramo.

O tem, zakaj ABA liga ni prinesla veliko slovenski košarki:

Razprtije med Fibo in Evroligo nekatere tudi odvračajo od košarke. Lahko kdaj pričakujemo rešitev?

Zveze z ABA ligo korektno sodelujemo, ker so v njo udeleženi naši klubi. Do evrolige pa nimamo dosega, ima ga le FIBA. Delajo korake, da bi se dogovorili, ključen je koledar. Mogoče še ena točka, da bi tako, kot EuroCup daje udeleženca v Evroligo, da bi ga dajala tudi Fibina liga prvakov. To bi bilo povsem dovolj. Ključen pa je koledar, da je usklajen s tekmami reprezentance, da lahko najboljši igralci Evrolige pridejo v kvalifikacije.

Od teh odhodov v tujino klubi nimajo nič, imajo zvezane roke, želijo si zaščite. V nogometu klubom pripadajo vsaj nujni deleži, tudi od nadaljnjih prodaj. Obstaja kakšna ideja, kako košarkarskim klubom zagotoviti odškodnine?

Upam, da ta možnost obstaja, vsekakor pa obstaja ideja. Je že v procesu, težava je, če se to sploh da, ali obstaja pravna možnost. To je zagotovo rešitev, ta sledilna pravica, da klub, ki je igralca vzgojil, dobi nekaj tudi od nadaljnjih transferjev. Nogometni sistem si želimo prenesti tudi v košarko. Sem tudi v Fibinem izvršnem odboru, hkrati sem predsednik njihove mladinske komisije, ki se ubada tudi s tem vprašanjem. Leta 2019 smo na prvi serji odprli ta problem, z njim se spopadajo tudi Litovci, Srbi, Latvijci,… to vsi podpiramo, a je težko spremeniti. Dela se na tem, a ne gre čez noč.

Že če pogledamo ligo NBA, primer Luke Dončića. Je njegova odškodnina, ki je bila omejena na 750 tisoč evrov, kolikor NBA klub plača klubu iz Evrope, dovolj? To je premalo. Na eni strani imamo to omejitev, na drugi strani je ničla. To praznino poskušamo zapolniti, evropska košarka to poskuša. Mi smo spremembe predlagali, na vodstvu Fibe pa je, da jih sprejme. Težave se zavedamo, upamo, da bo v prihodnosti urejeno.

KK Helios Domžale od odhoda Urbana Klavžarja ni imel nič.

Kako pa gledate na projekt Cedevite Olimpije? Na obisku pri drugih, konkurenčni klubih, ga vidijo kot dobrega. Nekdaj je močna Olimpija izvrgla veliko reprezentantov.

Na začetku se je marsikdo spraševal, če bo projekt imel pozitiven učinek, kako bo to delovalo v praksi. Če ga ocenjujemo danes, glede na pretekla tri leta, je vreden občudovanja. To, kar so rekli, so naredili. Zgradili so močno ekipo iz dobrih slovenskih igralcev, še več so naredili na področju mladih. Če pogledamo U20, so imeli štiri predstavnike. Štirje so bili v članski, tukaj je še Alen Hodžić, ki je bil zraven v reprezentanci v kvalifikacijah, torej pet njihovih košarkarjev je nosilcev reprezentance. Že zato je zveza zadovoljna, še bolj, ker obstaja nek vrh, neka piramida, kot je nekdaj že bilo, ko je Olimpija igrala v Evroligi. Torej vrh slovenske košarke, kamor se stekajo naši košarkarji, namesto, da bežijo v tujino, v Real Madrid, Baskonijo, Partizan in tako naprej. Absolutno potrebujemo močno klubsko košarko.

O donaciji Cedevite Olimpije zvezi, ki bi lahko bila sprejeta kot navzkrižje interesov:

Kaj bi pa izpostavili za največji dosedanji izziv na položaju predsednika KZS?

Izziva sta bila dva. Eden je povezan s korono in klubi, da jim pomagajo preživeti, vsaj pri najnujnejših stroških. Drugi je povezan z reprezentanco, po uspehu v Carigradu in potem strašnem padcu leta 2018 in 2019, da smo se znova dvignili.

Kakšna je vaša vizija zveze za naslednja leta delovanja?

Vizijo reprezentanc smo uresničili, tukaj želimo nadaljevati. Žensko košarko smo postavili na zemljevid, v moški dosegali izjemne rezultate, tudi mladi so nam dali rezultate, čeprav pri njih bolj kot rezultate gledamo razvoj. Reprezentančni del je odlično urejen. Klubski del je naša vizija močna liga in pa usmeritev nekaterih klubov, ki bi to zmogli, v Evropo. Kako jim mi lahko pomagamo, da tudi mi rastemo finančno skozi reprezentančne prihodke, ker realno je reprezentanca najboljši produkt, da jim tudi pomagamo pri usmerjanju. To je največji izziv.

Pri poslovanju zveze je pa največji izziv, ki ga zdaj usklajujemo tudi z olimpijskim komitejem in državo, da več državnih sredstev pripeljemo v šport, s tem tudi v košarko.

Tukaj verjetno pomaga tudi Dončić, da se odprla kakšna dodatna vrata?

Absolutno. Zato je zveza mednarodno prepoznavna, zanimiva za mednarodne sponzorje. Ni skrivnost, če povem, da smo se z velikim letalskim prevoznikom po letu 2017 pogovarjali, da bi se nam pridružil, a nam ni uspelo, smo bili premajhni, en uspeh ni bil dovolj. Zdaj je uspehov več, po drugi strani imamo Dončića, ki je privlačen za trženje, je to še lažje.

Komentari

Vaš komentar