Goran Dragić je z naznanitvijo vrnitve v reprezentanco zasenčil uvodna slovenska preizkusa v pripravah na evropsko prvenstvo. Zlati kapetan je zdaj dokončno odgrnil tančico skrivnosti in napovedal napad na kolajno.
“Tole sem pogrešal. Res pa ne vem, kaj se bo zgodilo,” je pred dobrim mesecem v garderobi dvorane v Stockholmu po kvalifikacijski zmagi nad Švedsko svojim reprezentančnim soigralcem dejal Goran Dragić. Zdaj ve. Pa ne le on. V slogu Michaela Jordana, ki je leta 1995 s sporočilom ”Nazaj sem” preklical košarkarsko upokojitev in se vrnil med Bike iz Chicaga, je 36-letni Ljubljančan, zdaj, kako prikladno, prav tako član zasedbe Bulls, prekinil večtedenska ugibanja. S tem je sprožil tudi pravi spletni plaz navdušenja. Oglašali so se navijači, nekdanji košarkarji, zdajšnji reprezentanti …
Goran Dragić, dobrih 24 ur po ”usodnem” sporočilu. ”V Ljubljani in nato tudi Stockholmu je bilo res lepo. Nato sem se pogovoril s fanti. Oni so izrazili željo. Tudi mene je malce potegnilo. A čakal me je še zdravniški pregled in podpis pogodbe s Chicagom. To sem čakal,” je dejal v sproščenem pogovoru ob robu igrišča celjske dvorane Zlatorog. Obiskal jo je že v četrtek, med slovenskim obračunom z Nizozemsko. Tedaj, še v civilnih oblačilih, odmaknjen na tribuno za goste, kjer je bil vseeno tarča lovcev na avtograme in skupne fotografije. Kmalu zatem je tudi reprezentančnemu štabu sporočil prelomno novico.
Ta je bila bržčas pričakovana. Ko se je na začetku poletja presenetljivo vrnil v izbrano vrsto, uradno – prav tako v Jordanovem slogu – za zadnji ples, so se soigralci in tudi člani vodstva KZS zadovoljno muzali. ”Tako všeč mu bo, da ga bomo prepričali še za EuroBasket,” so se hvalili. In so ga. Še prej je moral Gogi podpisati pogodbo z novim klubskim delodajalcem in, daleč od oči javnosti, urediti določena zasebna odprta vprašanja. Že v petek ga je imel selektor Aleksander Sekulić, ki nam je pred dnevi odkrito namignil, da ima glede zlatega kapetana ”dober občutek”, na reprezentančnem treningu pod svojo taktirko. Prihodnji teden ga bo že potisnil v ogenj. Zanimivo, prav v Carigadu, kjer je leta 2017 domnevno končal reprezentančno kariero. Zdaj jo želi v Berlinu. Proti SP 2023 in OI 2024 namreč ne pogleduje.
”Mnogi so me prepričevali. Z vseh strani. Rašo Nesterović, Edo Murić … A najbolj ‘tečen’ je bil brat Zoran. Prepričeval me je vsak dan,” pripoveduje koseški zmaj, zdaj z naskokom najbolj izkušen slovenski reprezentant, ki bo, kar je v zadnjem obdobju stalno poudarjal tudi Edo Murić, prevzel kapetanski trak. Vloga bo vseeno drugačna. ”Zagotovo ne bom igral 36 minut na tekmo. Prej sem bil Batman. Zdaj bom Robin. Pomembno pa je, da zgradimo kemijo, jaz pa bom ‘lider’ na igrišču in zunaj njega. Vseeno bom v napovedih previden. To bo namreč eno najmočnejših prvenstev,” pravi in dodaja, da je Slovenija močnejša kot leta 2017.
Tudi njega ni zaobšla novica, da je Fiba na uradni spletni strani ob ocenjevanju moči prav Slovenijo postavila na vrh favoritov za bližajoče se evropsko prvenstvo. ”Morda je to malce preveč. Tudi Slovenci delajo malce preveliko evforijo. Treba je spustiti žogo. Počakajmo na prijateljske tekme. Nato sledi skupinski del prvenstva. Tam bomo že dobili občutek, kam spadamo. Upam, da bomo dobili tudi zalet. Tisto energijo, s katero bomo lahko premagovali vse. Do tega moramo še priti. Nismo še tam,” odgovarja MVP zadnjega prvenstva, ki tokrat svojo reprezentanco vidi vsaj v polfinalu. ”Nisem se vrnil, da bi igral za peto mesto. Kolajna je seveda želja.”
Za Dragića bo EuroBasket 2022, na katerem visoko vidi tudi Srbe, Grke in Francoze, še deveto veliko reprezentančno tekmovanje. Doslej je petkrat igral na evropskem in trikrat na svetovnem prvenstvu. Kot mnogim vrstnikom, predhodnikom in slovenskim reprezentančnim pionirjem, ki so zgodovino začeli pisati pred 30 leti, mu manjka le olimpijski nastop. Vseeno poudarja, da ne obžaluje lanskoletne drže, ko se ni uklonil pritiskom, da bi se rojakom pridružil v boju za Tokio. V podrobnosti se resda ne spušča, a življenjske okoliščine so bile lani drugačne.
Aleksander Sekulić o pomeni Gorana Dragića
“On je glasovni vodja. Tudi vodja, ki vodi z zgledom. Vselej trenira na vso moč. Ne glede na staž, 37 let in doseženo v karieri. Ostali mu preprosto morajo slediti. Na tekmi nato do izraza pridejo še izkušnje. Pa seveda igralska kakovost. To so stvari, ki jih ni mogoče kupiti ali ustvariti.” Več o tem …
Celoten pogovor z Goranom Dragićem:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!