Goran Dragić dokončno: Košarka, zbogom!

Goran Dragić. Foto: Profimedia

Kar smo napovedovali že pred tedni in kar je pravzaprav postalo jasno z nedavnim vabilom na novinarsko konferenco ob pripravi na poslovilno tekmo, je zdaj uradno potrdil tudi Goran Dragić. "Moja kariera je končana," je zapisal koseški zmaj in se v poslovilnem pismu zahvalil številnim sopotnikom.

”Vsaka lepa stvar se enkrat konča,” je na zadnji dan leta 2023 ugotovil 37-letni Goran Dragić, eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov, rekorder po številu slovenskih točk v ligi NBA, zlati kapetan evropskih prvakov 2017 in od danes – nekdanji košarkar. Čeprav je upal, da se bo v tej sezoni s kakšno epizodno vlogo lahko poslovil v dresu Miamija, pa je zdaj bolj ali manj jasno, da zadnji koš dosegel 22. aprila kot član Milwaukeeja. Že lani je zaprl reprezentančno poglavje. Od navijačev se je zdaj poslovil s poslovilnim pismom, košarki pa bo dokončno v slovo pomahal 24. avgusta na spektakularni poslovilni tekmi v ljubljanskih Stožicah. Podrobnosti slovesa bo obelodanil prihodnji četrtek v družbi ljubljanskega župana Zorana Jankovića.

Celoten zapis Gorana Dragića:

Uradno naznanjam svojo upokojitev iz profesionalne košarke. Živel sem svoje največje sanje in sem izredno hvaležen neštetim ljudem v svojem življenju, ki so mi omogočili, da sem lahko igral in da sem igral tako dolgo.

Začenši s starši, Marinkom in Mojco, bratom Zoranom, otrokoma Mateom in Viktorijo ter njuno mamo Majo in preostalimi člani moje družine, ki so mi vedno omogočali, da je bila ta košarkarska strast zame na prvem mestu.

Najzgodnejši trenerji, Branko Bavdaž, Spasoje Todorović, Zoran Martić, Aleš Pipan, Dalibor Damjanović, Memi Bečirović in Aleksandar Đikić, ki so me trenirali in verjeli vame že od otroštva.

Vse organizacije, Phoenix Suns, Houston Rockets, Miami Heat, Toronto Raptors, Brooklyn Nets, Chicago Bulls in Milwaukee Bucks, ki so me podpirale in mi bile predane. Adidasu se zahvaljujem za partnerstvo in podporo mojim kampom v Sloveniji. Zahvaljujem se svojim mentorjem, Stevu Nashu in Igorju Kokoškovu, Radoslavu Nesteroviću in neštetim soigralcem v teh dolgih letih. To so moji življenjski prijatelji,

Moja agenta Rade Filipovich in Bill Duffy, ki sta me podpirala na vsakem koraku v najtežjih trenutkih. Pripravljen sem na naslednji izziv in rad bi ostal vpleten v košarko. ki je – in vedno bo – nekaj, kar imam rad. Prav tako si želim čim več kakovostnega časa nameniti vzgoji svojih otrok. Za marsikaj se lahko zahvalim vsem košarkarskim vodjem: Davidu Sternu, Adamu Silverju, Patu Rileyju. Alvinu Gentryju, Davidu Griffinu, Stevu Kerru. Eriku Spoelstru, Kevinu McHalu, Jeffu Hornaceku, Toddu Quinterju, Mickyju Arisonu in njegovi družini.

Vsem novinarjem, ki dokumentirajo naše kariere. Upam, da sem bil do vas vedno spoštljiv. Vse dobre stvari se končajo, vendar bodo te košarkarske sanje vedno z mano. Hvala vsem navijačem, ki ste me spodbujali v ligi NBA, v Evropi in z mojo ljubljeno slovensko reprezentanco. Hvala vsem in srečno novo leto vsem!

Od Kosez do ameriških zvezd

Prav letos je sicer minilo 15 let od Goranove prve tekme v ligi NBA. Zgodilo se je v dresu Phoenixa, in sicer v družbi mnogi velikih zvezd. Njegovi tedanji soigralci so bili namreč tudi Shaquille O’Neal, Steve Nash in Grant Hill, na nasprotni strani pa sta mu tedaj stala Tim Duncan in Tony Parker. Kot simbol izjemnega preboja nekdaj suhljatega fantiča iz ljubljanskih Kosez, kjer je s staršema in z bratom Zoranom živel v enosobnem stanovanju, do najmočnejše lige na svetu.

Foto: AP Photo/Lynne Sladky via Guliver

A čeprav je 193 centimetrov visoki organizator igre že v tistem trenutku in v tistih prvih štirinajstih minutah na parketu presegel pričakovanja mnogih analitikov, se zgolj z mestom v eni od ekip lige NBA ni zadovoljil. Ni se ustavil. V nadaljnjem desetletju in pol se je z neverjetno delovno predanostjo uveljavil med elito in podpisal pod odlično kariero. Igral je za Phoenix, Houston, Miami, Toronto, Chicago, Brooklyn in nazadnje Milwaukee. Nastopil je na tekmi zvezd, leta 2014 je ob uvrstitvi v tretjo peterko lige prejel priznane za košarkarja, ki je najbolj napredoval, šest let pozneje pa je zaigral v velikem finalu.

Svojo igro je znal prilagajati telesni zmogljivosti, ekipnim potrebam in tudi tekmečevi strategiji. Z leti je pridobil tudi izkušnje in samozavest. S prav posebnim igralnim šarmom in odločnostjo je postal eden najbolj spoštovanih evropskih košarkarjev v ligi NBA.

Goran Dragić in Edo Murić: rekorderja po številu nastopov za slovensko reprezentanco. FOTO: Fiba

Prav posebno poglavje njegove kariere predstavlja slovenska reprezentanca, za katero je nazadnje zaigral na EuroBasketu 2022. Slovo je bilo resda tiho in tudi grenko. Vseeno pa to ne zmanjšuje statusa večne reprezentančne legende. Ta status si je moral izboriti na drugačen način. Z več dela, z več dokazovanja. Preko Ilirije, kjer mu je pot pokazal košarkarski oče Spasoje Todorović, in pozneje Slovana, v močni konkurenci in brez pravih ”botrov”. Tudi s kakšno buško, zlomljenim zobom ali predrto ustnico. In z vsako novo dobljeno bitko se mu je odpirala nova fronta. Na klubski in na reprezentančni ravni. Na slednji je prvo zmago slavil s prebojem v člansko vrsto.

Slabo leto po tem, ko je slovenska košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu v Beogradu 2005 prvič zanetila navijaško iskro in se tudi prvič prebila v izločilne boje, je dočakal krst v izbrani vrsti. Kot dvajsetletni debitant je 19. 8. 2006 na Japonskem priložnost dobil na prvi tekmi za Slovenijo prvega svetovnega prvenstva. Proti Senegalu. To je bila edina tekma, na kateri je golobradi košarkar ljubljanskega Slovana, dve leti pred tem tudi igralec zlate reprezentance do 20 leta, tedaj igral.

Od skupnega poglavja bratov Dragić v ligi NBA bo kmalu minilo desetletje. Foto: AP Photo/Matt York via Guliver

Kmalu zatem ni bil le ”eden od dvanajsterice”, temveč je iz tekmovanja v tekmovanje prevzemal vedno večjo odgovornost. Ko je leta 2013 na domačem EuroBasketu že deloval kot nekdo, ki bi bil lahko dovolj zrel in močan za vodjo pri pohodu na sam vrh, je pregorel in se zaletel v zid. Potreboval je tri leta, da se je povsem pobral, vmes spisal nekaj lepih klubskih poglavij, nato pa v projekt EuroBasket 2017 vložil vse. Znanje, čas, vpliv, energijo … Vložil je – sebe. In bil za to na koncu ob proslavljani naslova evropskega prvaka bogato nagrajen. Tudi s statusom večnega zlatega kapetana.

Za državno izbrano vrsto je v šestnajstih letih nastopil na treh svetovnih in šestih evropskih prvenstvih. Skupaj s kvalifikacijskimi tekmami je za Slovenijo zbral tudi 80 nastopov, v kadru pa je bil na 90 tekmah. Skupno je dosegel kar 1095 točk in je edini košarkar, ki je presegel tisočico.