Bo Goran Dragić vendarle nadaljeval reprezentančno kariero? Vprašanje, s katerim se že več tednov vneto ukvarjajo tako navijači kot tudi novinarji, Košarkarska zveza Slovenije, člani reprezentance in seveda Goran. Vsaj tako lahko sklepamo po njegovih izjavah, ki vrata izbrane vrste ves čas puščajo vsaj malce priprta. Ne glede na dokončno odločitev lahko že zdaj trdimo, da je priljubljeni "Gogi" eden največjih, kar jih je v Sloveniji kadarkoli poprijelo za košarkarsko žogo.

Da je Goran Dragić košarkarski talent svetovnega formata, je bilo večini strokovnjakov in tudi številnim laikom jasno že zelo zgodaj v njegovi karieri. Že več let pred naborom lige NBA leta 2008, ko ga je kot 45. po vrsti izbrala franšiza Phoenix Suns.

Le kdo se ne spomni njegovih začetkov v Arizoni? Ker se sprva tam ni najbolje znašel, so mu neizprosni ameriški mediji nadeli celo nehvaležen vzdevek “tragični Dragić”, a jim že pred koncem svoje druge sezone čez lužo povsem zaprl usta.

Od tragika do člana tretje peterke lige

Njegova eksplozija v drugem krogu končnice proti zvezdniškemu moštvu San Antonio Spurs je dosegla orbito, ki jo številni ljubitelji košarke pomnijo še danes. Ob zmagi v Teksasu je kot skorajšnji anonimnež vpisal 26 točk, od tega 23 v zadnji četrtini in tako povsem zasenčil velikane na strani Ostrog – Tima Duncana, Manuja Ginobilija in Tonyja Parkerja. Phoenix jih je “pometel” s 4:0.

Sledila je pot, ki ga v tem trenutku postavlja na vrh večine večnih lestvic, ko je govora o slovenskih nastopih v ligi NBA. Tudi Luka Dončić bo moral odigrati še nekaj sezon, da doseže oziroma preseže njegovih 12.203 točk in 4.254 asistenc, kolikor jih je vpisal v kar 14 sezonah med elito. Tukaj se še ne misli zaustaviti, septembra bo svojo 15. začel v dresu Chicago Bulls.

Poletno varčevanje moči za ligo NBA

Prav z nadaljevanjem kariere v ZDA je neposredno povezana tudi njegova trenutna reprezentančna usoda. Po evropskem naslovu leta 2017, ko se je prvič poslovil od dresa z državnim grbom, je kot svoj največji cilj pred koncem športne poti določil šampionski prstan. Ker ga še nima na prstu in ker kljub 36 letom še premore dovolj kvalitete, ne pa tudi energije za agresivno guljenje ameriških parketov, njegovo nadaljnje udejstvovanje v državnem dresu seveda predstavlja oviro.

A vendarle si lahko na tej točki postavimo vprašanje, če se je pustil prepričati, da po petih letih prekine reprezentančni pokoj, zakaj ne bi zadnjega poglavja v reprezentanci podaljšal do septembra, ko bo Slovenija branila evropski naslov? Naslov, ki ji ga je s herojskimi predstavami zagotovil prav on.

Nenazadnje je še po nedeljski tekmi proti Švedski, ki naj bi bila nesporno in tudi dokončno njegova zadnja, v nagovoru v garderobi še enkrat več vrata za podaljšanje reprezentančnega poletja pustil odprta.

Dragićev iskreni nagovor za novo upanje navijačev

Košarka

3. Jul 2022

Košarka

3. Jul 2022

“Če po pravici povem, koliko je že tega, pet let? Prav manjkalo mi je to, prisežem. Hvala vam za vse, jaz res ne vem, kaj se bo zgodilo,” je svojim soigralcem dejal Goran.

Od takšnega ekipnega duha, kemije, povezanosti in bratskega odnosa, kot krasi slovensko izbrano vrsto, se je zelo težko posloviti. To je s solzami v očeh pokazal že septembra 2017. Ne pozabimo, da takrat ob sebi ni imel brata Zorana, ki je zaradi poškodbe izpustil prvenstvo.

Prepričevanje z vseh strani je neomajno, kot zadnji je nanj malce pritisnil selektor Aleksander Sekulić, ki je na novinarski konferenci v šaljivem tonu novinarju zabrusil, naj preneha z vprašanji o Dragićevi reprezentančni prihodnosti: “Pustimo odprte možnosti, ne dovoli mu, da reče ne.”

Bodimo mu hvaležni

A ne pozabimo, da košarka ni vse. To je lepo med vrsticami sporočil uradni kapetan Edo Murić, ko je dejal: “Dal bi vse, da bi ostal z nami. A vem, da ga poleti čakajo tudi druge stvari. Tudi osebne. Jasno, upam, da bom še kdaj zaigral z nami. Ne bi pa rad pritiskal nanj. Ne, bodimo mu hvaležni.”

Razlogov za hvaležnost je ogromno. Že kot član reprezentance do 20 let je pred 18 leti osvojil zlato medaljo na evropskem prvenstvu. Dosežek je nato 13 let pozneje ponovil tudi v članski konkurenci, ko je košarkarsko izbrano vrsto popeljal do največjega uspeha v zgodovini slovenskega (ekipnega) športa.

Prav tako je Slovenijo zastopal še na evropskih prvenstvih v letih 2007, 2009, 2011 in 2013 ter na svetovnih prvenstvih leta 2006, 2010 in 2014. Skupno torej na kar osmih velikih tekmovanjih.

O njegovi karieri je dovolj zgovoren še podatek, da je v nedeljo v Stockholmu s košem za 8:5, ko je bil natančen od table iz težkega položaja, dosegel že svojo 1566. točko za slovensko reprezentanco in na vrhu večne lestvice prehitel Jako Lakovića. Zdaj je pri številki 1581. Od vrha lestvice uradnih nastopov, kjer novi trener Gran Canarie kraljuje z 86 odigranimi tekmami, pa zaostaja še za pet obračunov.

Nihče mu ne bo zameril, če si znova premisli

Zadnji “veljavni odgovor” Gorana Dragića je torej, da je njegovega udejstvovanja v reprezentanci konec. Da je bila spektakularna tekma v Stožicah zadnja za Slovenijo na slovenskih tleh. In obračun na Švedskem, kjer je veteransko z zadetima prostima metoma v zaključku še enkrat več prispeval levji delež, njegov zadnji nasploh.

Reprezentančno poletje se nadaljuje že avgusta, ko se začne drugi del kvalifikacij za SP 2023. Do takrat ima “Gogi” torej čas, da si premisli, mi pa bomo z veseljem znova pisali o njegovi vrnitvi v izbrano vrsto. Ima vso pravico, da si premisli še pet pred dvanajsto.

Za konec si še enkrat oglejte Gogijevi izjemni predstavi proti Hrvaški in Švedski, ki sta, vsaj za zdaj, tudi njegovi zadnji za Slovenijo. Hvala Goran.

Dragić proti Hrvaški (19 točk):

Dragić proti Švedski (20 točk):