Ivo Daneu brez žabje kožice: Če se ne smejiš, hitro umreš

Ivo Daneu. Foto: MaPa

Ivo Daneu je nedvomno ime, ki ga spoštljivo izgovarjajo tudi generacije, rojene krepko po koncu njegove bogate kariere, zavedajoč se dejstva, da si je med slednjo ustvaril status košarkarske legende. Zase pravi, da je Mariborčan na začasnem delu v Ljubljani. Že skoraj 67 let. Sam jih šteje 86. Vseeno pa z zavidljivo svežino še vedno rad zajadra v spomine. Kot takšen, pravzaprav na drugačen način, se je predstavil tudi na pogovornem večeru z naslovom Ljubljana moje mladosti.

“Veseli me, da je v občinstvu veliko mladih,” se je nasmehnil Ivo Daneu, ko je preletel obraze. Sarkastično obarvanost njegovih besed lahko orišemo z opazko, da je bil med mlajšimi poslušalci pogovornega večera v Knjižnici Otona Župančiča strelski olimpionik Rajmond Debevec, ki je letos dopolnil 60 let. “On še vedno dobro strelja. Jaz pa streljam kozle. Šala. Veste, če se ne smejiš, hitro umreš. Jaz pa se vsak dan smejim. No, pa včasih tudi koga nasmejim,” je pripomnil legendarni košarkar, preden se je prepustil toku pogovora, ki sta ga s spretnim povezovanjem usmerjali moderatorki Maja Čakarić in Klara Škrinjar, sicer novinarki in avtorici podkasta Strašno hudi.

“Maribor je mesto moje mladosti. V Ljubljano sem prišel že kot odrasel fant,” je komentiral naslov pogovornega večera in nadaljeval: “Na domače mesto imam lepe spomine. Tudi na rabutanje jabolk in na prvi koš. To je bil sicer lonec na peči, v katerega sem metal žogo iz cunj. Tudi Ljubljana pa mi je hitro prirasla k srcu. Spominjam se, da je ob mojem prihodu po ljubljanskih ulicah še vozil tramvaj. Jaz sem se sicer raje vozil s kolesom. Danes hodim ali pa me vozijo drugi. Tudi današnja Ljubljana mi je všeč. Lepo mesto.”

1970: slovo kot svetovni prvak v Ljubljani. Foto: Fiba

“Rad sem potoval, a sem se vedno rad vračal v Slovenijo. Tukaj je lepo. Le ljudje … Radi bi bili druga Švica, a se stalno prerekamo. Na številnih področjih smo fenomen. Imamo pa to črno točko. A res ne bi rad govoril o politiki,” se je razgovoril 86-letni upokojenec in ob tem večkrat pogledal na uro. Hitro je pojasnil, da je njegov čas omejen, saj ga zvečer čaka ogled televizijskega prenosa tekme Cedevite Olimpije. Pogosto si jih ogleda tudi v živo, v Tivoliju ali Stožicah.

Ob tem potegne zanimivo vzporednico. “Pred odprtjem dvorane Tivoli smo igrali v raznoraznih okoliščinah. V dežju, snegu, megli … Si predstavljate, da bi filharmonike postavili na dež? Zato smo bili toliko bolj zadovoljni, ko smo dočakali dvorano. So pa tudi spomini na tekme pod milim nebom lepi. Predvsem zaradi gledalcev. Spominjam, se tekem proti Realu ali Lokomotivi leta 1965. Ob igrišču v Tivoliju se je zbralo devet tisoč gledalcev. Danes jih občasno ne naštejemo niti 900,” pravi nekdanji kapetan jugoslovanske reprezentance.

In čeprav se zdi, da je v mnogih medijskih nastopih v obdobju polovice stoletja po koncu kariere obrazložil že skoraj vse košarkarske in življenjske prigode, pa vselej ponudi neko novo iskro, dodaten dovtip, drugačen zorni kot. Vedno brez dlake na jeziku. Ne le o tekmah v dresu Olimpije in izbrane vrste nekdanje skupne države. Temveč tudi o tem, kako se je v življenju znašel kot gimnazijski maturant, ki je dal prednost športu pred študijem. Pa tudi o večni štajerski trmi, pa o tem, kako zaradi staršev, ki sta se bila iz Trsta oziroma Bazovice prisiljena preseliti v Maribor, nikoli ni maral Italijanov, zaradi druge svetovne vojne in umika v Šumadijo pa je preziral Nemce.

Leta 2007 so pri Olimpiji upokojili število 13. Foto: Aleš Fevžer

Tudi zaradi tega ga je košarkarska pot leta 1956 iz Maribora vodila v Ljubljano. “Ljubljančani so se hvalili, da igrajo dobro košarko. Jaz sem vedel, da bom odšel v Olimpijo. Že dve leti pred selitvijo v Ljubljano, pa čeprav so me vabili v Essen in Beograd,” pripoveduje Daneu, s katerim je bila Olimpija v štirinajstih sezonah kar šestkrat državni prvak. Vzporedno je kot eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov gradil tudi uspešno reprezentančno kariero, na kar ga med drugim spominja kar osem kolajn z največjih tekmovanj, med katerimi sta tudi zlato odličje s SP 1970 v Ljubljani in pa olimpijsko srebro.

“Novinarje pogosto opominjam še eno zlato kolajno, in sicer iz leta 1966, ko je bila Jugoslavija prva na neuradnem svetovnem prvenstvu v Čilu,” pravi Daneu, ki ponosno poudarja, da je kljub košarkarski uspešnosti redno hodil v službo. Sprva je bil zaposlen kot predstavnik zagrebškega velesejma, pozneje pa je dela še v Industriji motornih vozil. “Drugačni časi. Tudi treniralo se je drugače. No, mnogi soigralci so sicer trenirali dvakrat dnevno in še pred tekmo. Jaz pa … Če se malce pohvalim, bom dejal, da sem lažje in bolje igral, ko sem manj treniral. Košarko sem se igral,” pravi večni košarkarski mladenič.

Ob tem ne skriva, da je imel rad življenje tudi ob službi in športu. “Radi smo odšli v festivalno dvorano. Ali pa v Bellevue. Plesal sicer nisem. Sem raje stal ob koncu točilnega pulta,” v smehu pripoveduje prejemnik Bloudkove nagrade in dodaja, da je po tekmi rad spil tudi kakšno pivo. Še danes bi ga, a se mu je zaradi putike odrekel. Zato pa z družbo z veseljem spije kozarec vina. Najraje pod arkadami ljubljanske tržnice, kamor se bo zanesljivo vrnil že čez tri dni. Kot vsako soboto, ko se velikan slovenskega športa zlije z mestom, v katerem ostaja, kot v šali še vedno rad pravi, le na začasnem delu. “Poglejte, na roki še vedno nimam žabje kožice,” se je na račun ljubljansko-mariborskega antagonizma pošali gospod Daneu.