Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Na pragu samostojne trenerske kariere, ki bo sprva vezana na moštvo Wisconsin Herd v razvojni ligi NBA G, Beno Udrih predstavlja svoj pogled na nov poklic. Ob tem je v pogovoru za Sportklub razkril, da bi rad v prihodnosti prevzel tudi taktirko slovenske košarkarske reprezentance.
Ob dveh šampionskih prstanih lige NBA, dobrih zaslužkih ter dvajsetih sezonah, v katerih je prepotoval Evropo in ZDA, se 41-letni Beno Udrih resnično ne more pritoževati nad uspešnostjo kariere. Večkrat je sicer poudaril, da je manjkala reprezentančna pika na i, ob tem pa dodal, da so ga motili slovenska neenotnost, vpliv menedžerjev, košarkarska politika in odklonilni odnos do podeljevanja vodstvene vloge. Danes priznava, da bi tudi sam kdaj lahko ravnal drugače. “Reprezentančna miselnost takrat pač ni bila na ustrezni ravni za moj pristop,” razmišlja Savinjčan, ki pa je to poglavje že zaprl. Skupaj z igralsko kariero. Končno ločilo je postavil leta 2018. Že tedaj z mislijo, da bi se preizkusil v trenerskih vodah. Jasno, v ZDA, kjer si je ustvaril dom. Že leta 2020 je bil pomočnik trenerja pri Westchester Knicks, nato je ligo NBA z druge strani spoznaval kot član štaba New Orleansa, z novo sezono pa prevzema vodenje moštva Wisconsin Herd. Ob tem razkriva, da je na njegov račun že prišla ponudba iz Evrope.
Bi znali opredeliti trenutek v košarkarski karieri, ko ste začutili trenersko žilico in predvsem željo?
Težko govorim o trenutku. Vsekakor pa je bilo to v obdobju, ko sem igral v Memphisu in New Yorku. Takrat sem uvidel, da me mika trenerski poklic. Kot organizator igre sem pač veliko razmišljal o samih akcijah, postavitvi in gibanju soigralcev, medsebojni pomoči ter podrobnostih košarkarske igre. Postalo mi je jasno tudi, kako pomembno je za ekipo lovljenje skupne valovne dolžine. Zato sem se takrat v okviru združenja igralcev lige NBA udeležil trenerske šole, v kateri sem delal z obetavnimi srednješolskimi košarkarji. Opravil sem tudi tečaj vodstvenih odlik. Obe delavnici sem obiskoval pet zaporednih let.
Pravijo, da vsak košarkar sanja o ligi NBA. Ali tudi trenerji sanjate o vodenju ene od ekip v najmočnejši ligi na svetu?
V preteklosti so se košarkarji v trenerske vode podajali iz napačnih vzgibov. Všeč jim je bil slog življenja. Po končanih karierah jih je torej mikala služba v ligi NBA, a ne s polno obremenitvijo. Tovrstna stigma se je nato prijela vseh nekdanjih košarkarjev. Kot bi bili vsi delomrzneži, ki iščejo lagodno življenje. Mene osebno ne zanimajo potovanja z zasebnimi letali in spanje v hotelu s petimi zvezdicami. Dokazujem, da želim biti trener, ki v prvi vrsti razmišlja o igralcih. To je ena od misli, ki me vodijo. Če bom jaz pomagal košarkarju, mi bo on pomagal zmagovati tekme. To je drugače, kot pa če že v izhodišču razmišljaš o tem, kako bo košarkar trenerju pomagal zmagovati.
Konkretno, trener v ligi NBA?
Seveda je to želja. Toda … Korak za korakom. Verjetno me boste vprašali tudi, ali bi deloval v Evropi. Seveda, z veseljem. A na drugi strani bi potreboval klub, ki bi mi lahko ponudil pravo vizijo. Sem zagovornik dela na daljši rok. Košarkarski posel je v Evropi drugačen. Trener dobi določena proračunska sredstva. Vprašanje je, ali s tem lahko ustvari pravo ekipo z želeno kemijo. Ob tem vam lahko zaupam, da sem imel na mizi ponudbo London Lions. Toda odločil sem se za Wisconsin Herd.
Gre za razvojno ekipo moštva Milwaukee Bucks. Iz tega lahko sklepamo, da trener pri svojem delu ni povsem avtonomen, saj mora košarkarje načrtno pripravljati za morebitni prestop v omenjeni klub v ligi NBA. To velja tudi za slog košarke, igralne sisteme, obrambni koncept in tako naprej.
Vsekakor. Pri tem bi znova omenil Evropo. Jasno, odraščal sem v Sloveniji. In lahko vam povem, da smo v mlajših kategorijah osvajali vsaj osnovne akcije, ki so jih igrali tudi člani. Konkretno, kot šestnajstletnik sem na Polzeli vedel, zakaj spoznavam določeno akcijo. Bojim se, da ni več tako. Mladi košarkarji so posledično slabše pripravljeni. Jaz sem kot najstnik vedel, kaj pomeni “igrati košarko”. No, da se vrnem k vašemu razmišljanju. Da, veliko akcij bo podobnih kot v Milwaukeeju. Razlika je le v tem, da akcij ne bo zaključeval Giannis Antetokounmpo. Ha, ha …
Na račun razvoja posameznika verjetno trpi tudi rezultat?
Nedvomno sta razvoj in učenje košarkarjev na prvem mestu. Bi pa dodal, da v ekipi nimam le košarkarjev Milwaukee Bucks. Pravzaprav so v manjšini. V ekipi so dokazovanja željni košarkarji, ki se želijo prebiti v ligi NBA. Zato se trenerjevo uspešnost meri tudi po številu vpoklicev v ligo NBA in še zdaleč ne le po razmerju zmag in porazov.
Obračate nov list v karieri. Pred tem ste bili razvojni trener v štabu New Orleans Pelicans. Kaj vam je dala ta izkušnja?
V prvi vrsti – izkušnje. Kot trener sem se ukvarjal s podrobnostmi v določenih akcijah. Konkretno, s posameznim košarkarjem sva na podlagi konkretne akcije, v kateri naj bi prišel do položaja za met, vadila prav ta element. Predvsem pa sem se trudil, da so košarkarji razumeli, zakaj je potreben kakšen gib. Menim namreč, da je za igralčev razvoj pomembno tako njegovo razumevanje kot tudi osredotočanje na vrline, v katerih je lahko najboljši. V tem procesu pa je ključno iskanje elementov, ki dvigujejo posameznika in posledično ekipo.
Čutiti je, da gradite svoj slog trenerskega razmišljanja. Kakšen pa je bil vpliv mnogih znanih trenerskih imen, s katerimi ste sodelovali?
Velik. Zelo velik. Veliko sem se naučil tudi od slabih trenerjev. Naučili so me, kako ne delati. Sem pa hvaležen, da sem imel veliko dobrih trenerjev. David Blatt, Gregg Popovich … Začnem pa lahko pri Boštjanu Kuharju in Zmagu Sagadinu, ki sta zaznamovala moje igralske začetke. Naučila sta me pomembnosti igralskih malenkosti. Obenem pa sem bil že takrat prisiljen razmišljati tudi z lastno glavo. Zato tudi od svojih varovancev zahtevam, da sami prihajajo do zaključkov, obenem pa poslušajo in čutijo svoje telo. “Trener mi je dejal, da sem imel slab met,” bo dejal nekdo. Res? Logično nadaljevanje je, da se košarkar vpraša, zakaj je do tega prišlo. Vse skupaj lahko nato postavimo na višjo življenjsko raven. Trdim namreč, da obstajajo tri vrste ljudi. Nekdo se več nauči, ko nekaj prebere. Nekdo se več nauči, ko nekaj vidi. Nekdo pa se več nauči, ko nekaj sam naredi. Moja naloga je, da košarkarju vcepim vse tri koncepte. V tem primeru je napredek neizogiben. Žal trener pogosto košarkarja le opozori na pomanjkljivost, pa mu je v analizi ali nato na treningu ne pokaže.
Omenili ste Davida Blatta, s katerim sta sodelovala v Maccabiju. Z njim smo se minuli mesec pogovarjali v Manili. Vas njegova zgodba, torej boj z multiplo sklerozo, opozarja na to, kako se lahko življenje v trenutku spremeni?
Njegova zgodba se me je zelo dotaknila. Nazadnje sem ga srečal leta 2020, ko sem kot pomočnik deloval v razvojni ekipi Westchester Knicks. David je bil namreč takrat svetovalec NY Knicks. Obujala sva spomine. Še danes se pogosto spomnim nanj. Sem pa vesel, da se je njegov sin prebil do ekipe Maccabija. Vem, da to tudi Davidu veliko pomeni.
V preteklosti sva se že pogovarjala o vaši priponki reprezentančnega “negativca”. O svoji slovenski zgodbi ste govorili s cmokom v grlu. Je morda prav zaradi tega eden od trenerskih ciljev povezan tudi z vodenjem reprezentance? Bi lahko Sloveniji, povsem konkretno, kot selektor dali tisto, kar ji niste kot košarkar?
Da. Vsekakor je to moja želja. Ob tem bi še enkrat dejal, da sem slovenski reprezentanci marsikaj želel dati že kot košarkar. Danes bom dodal le, da očitno čas ni bil pravi. Dejstvo je, da večkrat nisem bil del reprezentance. Zato imam ob tem vprašanju res v grlu velik cmok. Odgovornost danes pripisujem tudi sebi. Včasih nisem razmišljal najbolje. A vedno sem razmišljal o tem, kako pomagati soigralcem in reprezentanci. Ko sem bil del ekipe, sem se veliko pogovarjal z ostalimi košarkarji. Mnoge je marsikaj motilo. Toda jaz sem želel te pripombe izkoristiti in rešiti težave. Žal sem se tega lotil na način, ki ni bil sprejet. Košarkarska zveza in reprezentanca tedaj takrat s svojo vizijo še ni bila na ustrezni ravni. Pozneje, ko me ni bilo več zraven, se je to zgodilo. Slovenija se je dvignila. Sem pa o tem v preteklih letih že veliko govoril.
Nikoli pa niste govorili o selektorski ambiciji …
Igranje za Slovenijo sem vedno razumel kot veliko čast. Zdaj sem pač prestar, da bi igral. Z veseljem pa bi Slovenijo kot selektor popeljal do kolajne na velikem tekmovanju.
Še v eri Luke Dončića?
Pravijo, da se enkrat na desetletje rodi generacijski talent. On je še precej več. Žal to ni dovolj. Marsikaj se mora poklopiti, da takšen košarkar nato tudi uspe. Luka Dončić je res izjemen.
Ga slovenska reprezentanca izkorišča na pravi način?
Vidi se, da je deležen velikanskega pritiska. V Dallasu in Sloveniji. Igrati s takšnim bremenom ni preprosto. Ob takšnih psihičnih in fizičnih pritiskih se hitro pripeti poškodba. Želim mu le veliko zdravja. Vse ostalo ima.
Prvič smo v pogovoru z vami opazili, da na trenutke iščete kakšno slovensko besedo. Tudi naglas je na trenutke ameriški.
Res sem že kar vrsto let v ZDA. Po drugi strani pa se v tednih, ko sem v Sloveniji, povsem udomačim. Takrat kakšen angleški stavek povem s slovenskim naglasom. Ha, ha …
V katerem jeziku sanjate?
Ne vem. Iskreno. Sanj se nikoli ne spominjam. Že desetletja. Ne vem, zakaj.
S kom pa govorite v maternem jeziku?
Slovensko se seveda pogovarjam z družino in slovenskimi prijatelji. Veliko jih je tudi iz košarkarskih vrst. V stiku sva s Sanijem Bečirovićem in Primožem Brezcem. Nedolgo nazaj sva se v Las Vegasu srečala z Jurico Golemcem, v ligi NBA sem bil v stiku z Markom Milićem. Je pa res, da je teh pogovorov premalo, da bi povsem brezhibno govoril.
Kaj vas čaka do začetka sezone?
Treningi. Kot glavni trener Wisconsin Herd sem namreč tudi pomočnik v štabu Milwaukee Bucks. Zdaj sem del trenažnega tabora, po 30. oktobru pa bom prevzel svoje moštvo.
Fantasy Evroliga: ustvarite ekipo in osvojite nagrado
Sportklub vam z novo sezono ponuja vstopna vrata v svet evroligaške igre fantasy. Na naši spletni strani se lahko registrirate in prijavite svojo virtualno ekipo za še eno razburljivo sezono evrolige. Tekmujte in osvojite privlačne nagrade. Zmagovalec lige bo osvojil vstopnice za zaključni turnir evrolige v Berlinu, poleg tega pa bodo vsak mesec na voljo tudi druge privlačne nagrade za najboljše Fantasy igralce.
