Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Po kar trinajstih zaporednih zmagah v ligi ABA se Jurica Golemac kot trener Dubaja zdaj pripravlja na četrtfinalno soočenje z ljubljansko Cedevito Olimpijo. Ob tem si je vzel čas tudi za Sportklub ter se razgovoril o dvoboju s slovenskim prvakom, prvi sezoni v arabskem svetu in reprezentančnih ambicijah.
Že v nedeljo bo Jurica Golemac v prvi tekmi četrtfinalne serije v Dubaju gostil Cedevito Olimpijo. Ob tem ne pozablja, da gre za klub, ki ga je postavil na košarkarski zemljevid in mu pozneje namenil tudi trenersko priložnost. “Olimpija bo imela v moji zavesti vedno pomembno mesto, Slovenija pa je zagotovo moja košarkarska domovina,” poudarja 47-letni Zagrebčan, prvi trener v zgodovini Dubaja.
Že ko je pred desetletjem in pol nosil dres Panathinaikosa, mu je tedanji šef Željko Obradović napovedal trenersko kariero. In ko je nato leta 2013 zaprl igralsko poglavje, je takoj zavihal rokave in se lotil trenerstva. Prve prave priložnosti je bil deležen v Sloveniji – tako kot košarkar.
Bil je trener Šentjurja, pozneje je pisal prav posebno zgodbo s koprsko Primorsko, o kateri danes govori s cmokom v grlu, obenem pa je več kot dve sezoni vihtel taktirko Cedevite Olimpije. Čeprav ga je pot nato vodila v tujino, pa pravi, da sanja tudi o prevzemu državne reprezentance. “Ko bo čas,” dodaja.
Intervju: Jurica Golemac
Ko ste poleti prevzeli Dubaj, ste se podajali v neznano. Vas je na tej poti pričakala kakšna izrazito nepričakovana okoliščina?
To je bil res povsem nov začetek. V takšnem procesu ne smeš biti nikoli povsem zadovoljen, ostati moraš skromen in delovno naravnan. Hitro sem začutil iskreno voljo, zagnanost in motiviranost vseh, ki so vključeni v projekt. Napredek kluba je v interesu vseh. Vse skupaj me je spomnilo na delo v Primorski iz Kopra.
A znano je, da se je primorska zgodba klavrno končala.
Še danes me žalosti, da se je zgodba v Kopru končala, kot se je. Škoda, res škoda. Žal mi je, da se mestne oblasti ali celo še višje inštance niso bolj odločno vključile v reševanje kluba. To je bil resen projekt, ki je Sloveniji zagotavljal konkurenčno košarkarsko okolje. Korist bi imela tudi slovenska košarka in lokalni turizem. Če ne bi prišlo do propada, bi bil v Kopru pripravljen ostati do konca kariere.
Z Dubajem so se sprva povezovala tudi druga imena, denimo Svetislav Pešić ali Aleksandar Đorđević. Ustvaril se je vtis, da marsikdo ni upal stopiti na to negotovo pot. Vi niste oklevali, zato ste bili pred tedni nagrajeni tudi z novo pogodbo.
Da, se strinjam. Govorilo se je o bolj renomiranih imenih. Morda je koga res odvrnila negotovost. Začeli smo na točki 0. Mene so verjetno poklicali prav zaradi izkušenj iz Kopra. Z vodilnimi možmi sem hitro našel skupni jezik.
Ko ste septembra gostovali v Ljubljani, ste v prvi vrsti hvalili izjemne pogoje za delo, infrastrukturo in organizacijo. Velika uganka pa je bilo občinstvo. Kaj pa danes?
Tudi ta del me je pozitivno presenetil. Dubaj je multikulturno mesto, v katerem živijo ljudje z vseh vetrov. Košarka jih je pritegnila. Evropejce, Američane, Filipince, Libanonce … Glas o nas se širi. Navijači so se poistovetili s klubom. Vzdušje na tekmah je dobro, označil bi ga za neko mešanico evropske in ameriške košarke. Obiskovalci znajo z aplavzom nagraditi tudi tekmeca, brez sovraštva.
Kako pomemben del zgodbe je Klemen Prepelič?
Bil je prvi, na katerega sem pomislil. Vedel sem, zakaj ga želim ob sebi. Ni me razočaral. Kapetan, moja podaljšana roka, nosilec igre. V ekipo je prinesel tekmovalnost in pravi značaj.
Kaj pa prihodnost? Govori se o evroligi, o prihodu Daria Šarića … Nam lahko kakšno govorico potrdite?
Če bi verjel vsem govoricam, bi imel danes na igralskem seznamu že vsaj 35 košarkarjev. Ali smo pozorni na trgu? Smo. Ali kontaktiramo košarkarje? Da. A dokler ni uradnih potrditev, o tem ne morem govoriti. Podobno je z vprašanjem evrolige. Lahko vam povem le, da zelo intenzivno delamo. Z govoricami se ne bom ubadal. Pogosto so namreč tudi plod zakulisnega delovanja agentov, ki želijo svojim košarkarjem dvigniti ceno. Marsikdo še vedno misli, da je Dubaj klub, v katerem razmetavamo z denarjem. Ne, to ni tip arabskega kluba, v katerega bi košarkar prišel le po denar. Vztrajamo, da vsak posameznik prevzame klubsko kulturo in začuti dušo.
Vaš četrtfinalni tekmec v ligi ABA je Cedevita Olimpija. Za vas bo to prvo soočenje z izločilno fazo, za nameček še v vlogi favorita.
Do te vloge smo prišli s predstavami pod koši. A tudi Cedevita Olimpija letos navdušuje z dobro košarko. Gre za edinega tekmeca, ki nam je v drugem delu lige ABA prizadejal poraz. Že to mora biti dovolj dober argument, da se brez oklevanja in brez kančka podcenjevanja lotimo te serije. Kot nosilec smo zagotovo dobili najbolj zahtevnega tekmeca. Imamo dovolj kakovosti in izkušenj za napredovanje v polfinale.
Kako dobro poznate Ljubljančane?
Čaka nas fizično zahtevna serija, v kateri bo zmago slavil tisti, ki bo bolj intenziven in osredotočen. Trener Zvezdan Mitrović je sestavil ekipo, ki je bila pripravljena krvavo delati. Selekcija košarkarjev je odlična. In čeprav gre za ekipo, ki stavi na borbenost, lahko tekmecu težave povzroča tudi v napadu. Z več košarkarji sem tudi osebno delal. Veseli me, da jim je uspelo.
Zdi se, da vas je Dubaj dokončno usmeril v klubsko košarko. Kaj pa reprezentanca, bodisi hrvaška bodisi slovenska?
Če bi prišla ponudba, bi o njej razmislil. Ne skrivam, da sanjam o vlogi selektorja, tako na klopi reprezentance svoje domovine, torej Hrvaške, kot tudi Slovenije, za katero vedno trdim, da je moja košarkarska domovina. To bi bila smetana na torti moje kariere. Sem pa še mlad trener. Čas je torej na moji strani.
Je morda Krunoslav Simon, ki po novem opravlja vlogo športnega direktorja hrvaške zveze, stopil v stik z vami?
Ne.
Verjetno pa vam ni vseeno, ko spremljate, kako Hrvaška polzi s košarkarskega zemljevida.
Polzi? Žal je že spolzela. Dotaknili smo se dna. Z vsakim neuspehom pridejo novi ljudje. Menim, da potrebujemo jasno strategijo, ob zavedanju, da se Hrvaška čez noč ne more vrniti med najboljše. Dela se je treba lotiti pri temeljih, pri najmlajših in na klubski ravni. To bo mukotrpen posel. Krunoslav Simon je inteligenten in ima verjetno dobre povezave. Potreboval pa bo širšo podporo. Žal mi je, da hrvaških klubov ni na evropski sceni. Košarkarji nimajo pravega stika z mednarodno košarko.
Kaj pa Slovenija? Zdi se, da živi in pada z Luko Dončićem?
Če imaš v svojem okolju takšnega košarkarja, ki se rodi enkrat v stoletju, je logično, da se ga oklepaš. Potreboval pa bo oporo, tudi novih generacij. Vseeno menim, da se Sloveniji ni treba bati za prihodnost.
Kaj pa domet na EuroBasketu 2025?
Kdor ima v svojih vrstah Luko Dončića, ki je pravi blagoslov, mora meriti proti vrhu. Njegova želja ni sporna, kot tudi ne kakovost ostalih košarkarjev. Osebno sem optimist.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje