Ob robu novega evropskega poraza Cedevite Olimpije, od katere je bil v sredo boljši Joventut (100:78), smo se v ljubljanskih Stožicah pogovarjali s Teomanom Alibegovićem, dolgoletnim slovenskim reprezentantom in donedavnim strelskim rekorderjem.

Iskanje alibijev, ki otežuje delo strategu zmajev

Eurocup

27. Okt 2022

Eurocup

27. Okt 2022

Amar Alibegović, krilni center Cedevite Olimpije, je eden od treh sinov 55-letnega Teomana Alibegovića in tudi glavni razlog, da nekdanjega slovenskega reprezentanta v zadnjem obdobju tako pogosto videvamo v Ljubljani. Vsi trije sinovi so rojeni v 90-ih letih preteklega stoletja, prav v času najboljših igralskih let 207 centimetrov visokega krilnega centra iz Zenice, ki je za svojo košarkarsko domovino izbral Slovenijo. Član številnih klubov, tudi berlinske Albe, s katero je osvojil pokal Radivoja Koraća, ter Fortituda in videmskega Snaidera, kjer je pognal močne italijanske korenine, je bil eden najbolj vitalnih delov prve slovenske izbrane vrste. Nastopil je tudi na štirih evropskih prvenstvih in bil s kar 990 točkami na uradnih tekmah dolga leta prvi strelec vseh časov. Šele letos ga je preskočil Goran Dragić (1.095 točk). “V časti mi je, da je to uspelo prav Gogiju. No, zdaj lahko le čakava, da naju preskoči Dončić,” se je nasmehnil Alibegović.

BiH, Slovenija, ZDA, Italija. Kje je vaš dom?

Moj dom je Evropa. Amerika zanesljivo ne. Kot mlad fant sem živel v Zenici. Tam sem končal osnovno šolo. Nato sem se preselil v Slovenijo, pa pozneje nazaj v BiH, v Sarajevo. Več let sem bil v ZDA, nato pa me je prevzela Italija. Zato je slednja še najbližje mojemu domu.

V zadnjem obdobju vas vendarle pogosteje srečujemo v Ljubljani, kjer spremljate sina v dresu Cedevite Olimpije.

Imam tri otroke. Spremljam jih vsepovsod. Zato me res v preteklih letih niste prav pogosto videli v Ljubljani. Zdaj je Amar član Olimpije. Z veseljem hodim na njegove tekme.

Mnogi nekdanji športniki pravijo, da svoje otroke poskušajo odvrniti od športne poti, saj vedo, da prinaša tudi številne pasti. Imate tri sinove. Vsi so zajadrali v košarko. Kakšna je bila pri tem vaša vloga?

Nobenega neposrednega vpliva nisem imel. Nisem jih silil v košarko. Je pa naravno, da jih je zamikala. “Sam padel, sam se ubil,” sem dejal vsakemu posebej. V šali, seveda. Želeli so kolo, naj zdaj vrtijo pedala. Resno, z ženo sva bila zelo odprta. Omogočila sva jim ukvarjanje s številni športi. Ostalo je pri košarki. Amar v prvi vrsti zaradi višine, Denis in Mirza pa sta se dokazala kot strelca.

Amar je pred kratkim izjavil, da ste mu svetovali odhod v Ljubljano.

Ko sem se kot mlad košarkar prebijal in potrkal na vrata jugoslovanske reprezentance, sem prišel v stik s Krešimirjem Ćosićem. Krožil je po klubih in delal z reprezentančnimi kandidati. “Košarkarja pri 210 centimetrih bo najbolje razumel človek, ki meri 210 centimetrov,” mi je dejal Krešo. To je bilo tudi moje vodilo pri odločitvi, da sina pripeljem v Ljubljano. Do Jurice Golemca. Verjamem, da ga bo znal usmeriti.

Omenili ste Ćosića. Veljal je za košarkarsko avantgardo. Človek pred časom.

Tako je, on je bil največja avantgarda evropske košarke. Takšne osebe pred tem ni bilo. In je ne bo več. V višino je meril 210 centimetrov, pa je igral na vseh petih košarkarskih položajih. Izumil je nov igralni položaj, o katerem so 20 ali 30 let pozneje govorili v ligi NBA. Organizator na položaju centra. Ali krila. Poleg tega pa je bil to najbolj nadarjen človek v ekipnih športih.

Zajadrala sva v košarkarsko romantiko. Bili ste del nepozabnih časov nekdanje jugoslovanske košarke. Pred 35 leti tudi član zlate mladinske reprezentance. Za nostalgike … Kdo je bil vaš največji soigralec? S kom se boste pohvalili pred vnuki?

Oh, lepi časi. Omenili ste leto 1987. Takrat je bila Jugoslavija mladinski svetovni prvak tako v nogometu kot tudi košarki. To je bila svojevrstna prelomnica športa. Priplavali smo na površje. V dveh največjih ekipnih športih. Košarkarsko nadaljevanje poznate. Dodajte Dražena Petrovića, pa je vse jasno.

Niste povsem natančno odgovorili.

Vem, vem. Kaj naj rečem? Toni Kukoč, Dino Rađa in Vlade Divac so igrali na sorodnih položajih. Domišljal sem si, da sem boljši od njih. Vsaj poskušal sem. Toda največji soigralec … Dražen Petrović. Skupaj sva bila v B reprezentanci. Družila sva se tudi v Ameriki. A poznal sem ga že od otroštva. Imeli smo družinsko hišo v Zatonu pri Šibeniku, tako da sva se pod koši podila že kot 12-letnika. Neverjeten talent in garač.

Žalostno je, da ste igrali tudi na njegovi zadnji tekmi.

Veliko tekem v življenju sem dobil, veliko izgubil. Le ene zmage mi je žal …

Vroclav, 6. junija 1993?

Zadnja tekma kvalifikacij za EuroBasket 1993. Stavila sva, kdo do najboljši strelec kvalifikacijskega turnirja. Stavo sem dobil. Tudi Slovenija je dobila tisto tekmo. Stavo je poravnal na varšavskem letališču. Plačal je kosilo. Nato sva se ločila. In nikoli več srečala. Toda Dražen je večen.

Pa če preskočiva nekaj desetletij. Luka Dončić. Kakšno oznako bi podelili njemu?

Luka Dončić je zame v tem stoletju najbolj prijetno košarkarsko presenečenje. Spremljam številne lige. Nihče me ni vznemiril do te mere, kot tudi uspeva prav Dončiću. Užitek ga je gledati. Tako v klubu kot v reprezentanci.

Omenili ste reprezentanco. Vam pogled kdaj uide proti večni lestvici strelcev slovenske reprezentance?

Za strelca, ki ima rad reprezentanco, je največji užitek videti košarkarja, ki te po dvajsetih letih potisne z vrha. Zakaj? To pomeni, da sem bil dve desetletji tarča vseh. Tisti, ki ga želijo premagati. V čast mi je, da je to uspelo Goranu Dragiću. Lepo pa je, da naju bo oba prehitel Luka Dončić. Gre le za vprašanje časa. No, če pa bi jaz vztrajal še kakšni dve leti, bi se morala tudi Goran in Luka še bolj znojiti.

Je bila odločitev za slovensko reprezentanco pred 30 leti naravna?

Zanimanje je pokazala tudi Bosna. A tam sem igral le štiri leta. Moji košarkarski začetki pa so vezani na Slovenijo. Tu so živeli oče, mama, brat in sestra. Tu sem hodil v šolo. Prav velikih dvomov ni bilo.

Kakšna je današnja Slovenija v vaših očeh?

Sovražim delitve, sovražim izključevanja. Vaši in naši. Ko to slišim, me zmoti. Tudi to je Slovenija. Žal. Sicer pa menim, da je po nesrečni jugoslovanski vojni prav Slovenija najbolj zdrava država. Rad se vračam. Slovenija je bila zame dolgo prvi dom. 30 let. No, zdaj je, če se navežem na vaše prvo vprašanje, to vendarle Italija.

Prazen bazen: na vidiku velike skrbi selektorja Sekulića

Košarka

25. Okt 2022 4

Košarka

25. Okt 2022 4