Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Kaj te dni počne slovenski košarkarski strokovnjak Dejan Jakara? Po zelo uspešnih zgodbi v KK Kansai Helios Domžale, kjer je deloval skoraj pet sezon, se je odločil za spremembo. Čeprav na mizi ni imel ponudbe, se je poslovil od domžalskega projekta in se odločil, da dodatno investira v svoje znanje. Učenje bi, vsaj začasno, prekinila le odlična priložnost.
Čeprav ima v dosedanji trenerski karieri za seboj že precej bogate izkušnje, lahko zaradi starosti komaj 37-letnega Kranjčana še vedno štejemo med perspektivne slovenske košarkarske strokovnjake. Nenazadnje to dokazuje s svojim skoraj študentskim delovnim zanosom, ki ga vsakodnevno v iskanju novega znanja za več ur prilepi bodisi pred zaslon bodisi za knjige.
Od začetkov v tretji slovenski ligi, ko mu je skoraj kot de facto pomočnica trenerja služila kar boljša polovica in skrbela za snemanje tekem, da jih je lahko pozneje analiziral, je prišel do točke, ko se poskuša učiti od največjih evropskih trenerjev. Tiha želja je, da bi lahko od bliže spoznal metode in principe slovitega Željka Obradovića.
Intervju: Dejan Jakara
Po odhodu iz Domžal smo pričakovali, da imate v igri že nov klub, a temu ni bilo tako. Torej še čakate na naslednjo službo?
V Domžalah ni bilo nič narobe, da ne bi želel ostati. Tukaj mi je super, otroka hodita v vrtec, a moral sem preizkusiti tržišče. Po mojem mnenju sem zdaj na trgu tudi največ vreden. Seveda želi vsak na višjo raven in mislim, da sem dokazal, da to tudi zmorem. Če dobim res dobro ponudbo, ko ne bo šlo le za denar, temveč za stopničko višje, bi šel, sicer pa sem se odločil, da počakam in naredim to, kar sem si vedno želel. Da se učim.
V slovenski ligi predobro poznamo drug drugega in začneš stagnirati. Helios je urejen, plača redna, a potreboval sem nekaj novega. Upam, da se to zdaj zgodi in se bom učil od najboljših trenerjev. Da vidim, kako delajo strokovnjaki in preverim svoje razmišljanje, kaj delam prav in kaj ne, ter dodam nekaj novega.
V Domžalah ste postali prvi izzivalci Cedevite Olimpije. Merili ste se v finalih vseh domačih tekmovanj. Težko bi s tem proračunom storili več.
Enkrat smo jih premagali. Letos je ekipa imela ‘jajca’, po domače povedano. Po zadnji tekmi finala, ko sem se po porazu v seriji z 1:3 usedel v garderobo, sem razmišljal, ali to je to?. Ampak v slogu, ‘ali je to košarka, ki sem jo želel od samega začetka.’ Vsako tekmo smo tekli, imeli po deset zabijanj, zadevali od daleč, skratka vse, k čemer sem stremel, se je zgodilo. To je model, po katerem se igra košarka. Če dobim drugo ekipo, moramo igrati tako, kot smo mi letos. Zato mi je vse nekoliko padlo dol.
Ko smo bili mlajši, smo igrali igrice. Dal si na na težjo stopnjo in premagal igro, potem si jo lahko vrgel v koš. Podobno je bilo tukaj. Ni vse v zaslužku in izidih, temveč gre za iskanje popolnosti v načinu košarke. Malce mi je zmanjkalo motivacije. To, kar so moji fantje delali, ne vem, če bi lahko igrali še bolje. Zdaj bom moral začeti z ničle. Model, po katerem se bom zgledoval, pa bo moja ekipa Heliosa, ne Golden State Warriors.
Kako se je na slovo odzval športni direktor Matevž Zupančič?
On je to pričakoval. Že lani sem želel storiti to. Povedal sem mu, da sem tukaj že štiri leta, igrali smo dobro, bili v vseh finalih, z izjemo lige ABA 2. Potem sem prespal in videl, da še nekaj manjka. Čutil sem, da lahko igramo še bolje. Dolgo smo bili s fanti že skupaj, smo se samo pogledali in so vedeli, kaj želim. Vsi novinci so bili dobri ljudje, res nisem imel niti ene težave.
So bile kakšne ponudbe?
Že vmes so me klicali. Matevžu sem dejal, da če se me bo povezovalo s komerkoli, to ne drži. Dokler je sezona, se z nikomer ne pogovarjam. To se mi je zdelo pošteno. Smo imeli pa tako dolgo sezono, da so morda klubi na višji ravni, ne govorimo top klubi, a ti na spodnjem in srednjem delu višje ravni, že končali in so že pripeljali trenerje. Določena okolja sem si s tem že zaprl. A bilo mi je vseeno, saj se lahko zato učim. Zdaj temu namenim vsak dan pet ali šest ur.
Kako trener željan učenja sploh pride do najboljših strokovnjakov?
Odvisno, kakšno raven želiš videti. Upaš, da poznaš nekoga, ki te lahko usmeri. Potem prideš tja, hodiš na treninge in pišeš ter rišeš. Morda, če imaš srečo, spiješ še kakšno kavo. Pripravljen sem že od nekdaj. Na računalniku imam shranjenih 400 vprašanj. Tudi vem, katere trenerje želim obiskati in imam za njih že posebej napisana vprašanja. Sem jih precej spremljal in si jih pisal sproti, če se kdaj ponudi priložnost.
Morda kakšna želja?
Prvi je tukaj Željko Obradović. Ni lahko priti do evroligaškega trenerja, ki te bo kar tako sprejel. Nato so tukaj trenerji od katerih me zanimajo določeni elementi. Četudi niso trenerji s povsem top ravni, a so mi všeč. Si seveda močno želim, a je odvisno od mene. Če morda prej dobim klub, bo ta možnost znova odšla.
V zadnjem obdobju se je na tujem uveljavilo kar nekaj slovenskih trenerjev. Andrej Žakelj v Podgorici, Sašo Filipovski in Dejan Mihevc v Würzburgu, Jaka Laković v Gran Canarii.
Andrej je odličen trener, poznam ga še iz Lastovke. Že takrat sem rekel, da nekaj zna. Razvil se je v vrhunskega strokovnjaka. Imel sem pogovore s klubi iz lige ABA, a sem se na koncu odločil, da ne grem. V ligo ABA ne bom hitel, če ne bo prave opcije. Sem še mlad trener. Odvisno je, kdo ti ponudi priložnost. Morali bi se boriti, da uspe vsem slovenskim trenerjem. Več jih je po svetu uspešnih, bolj bomo vsi cenjeni. Bum se je zgodil na Madžarskem, kjer je mislim da pet slovenskih trenerjev. Pa na Poljskem. Ti nam vsem odpirajo pot, ključen pa je uspeh reprezentance. Bolj je uspešna, bolj smo cenjeni trenerji.
Dosedanja kariera Dejana Jakare:
Klub:
2013-2015 KK Janče
2015-2017 KK Helios Domžale (pomočnik)
2017-2018 Brno
2018-2023 KK Helios DomžaleReprezentanca:
2014-2014 Slovenija U-18 (pomočnik)
2019-2021 Slovenija U-20
Kako bi se odzvali, če bi poleti prišel klic Cedevite Olimpije? Odločili so se za Simoneja Pianigianija, prvič njihov trener ne prihaja z območja nekdanje Jugoslavije.
(Smeh, op. a.) Seveda bi me zanimalo. On je petkrat osvojil italijansko prvenstvo, bil dvakrat na zaključnem turnirju evrolige, večkrat najboljši trener leta. To so morali narediti. Dve leti so imeli nekaj težav. Šli so po vrhunskega strokovnjaka. Bi me zanimalo, naslednji stopnički na slovenskem prizorišču sta le še Krka in Olimpija.
Je pa v Olimpijo odšel dolgoletni član vašega strokovnega štaba Grega Nachbar.
On je imel celo možnost prevzeti Helios. Težko je za mladega trenerja to vzeti in vse ponoviti. Damjan Novaković je izkušen trener, izziva se ne boji. Grega je imel dobro priložnost delati s Pianigianijem. Je raven ali kar dve višje. Dobro se je odločil. Konec koncev, ko enkrat delaš s Pianigianijem, se ti vrata za glavnega trenerja morda odprejo še kje drugje. Tudi na tujem, ne le v slovenski ligi.
So pa slabo začeli sezono. V Ljubljani tudi hitreje zazvoni alarm. Vaš pogled?
Težko je reči, Grege niti ne želim moriti z vprašanji. Vem, da so imeli težave s poškodbami, prišli so novi igralci, upam, da bodo do decembra pravi. Šele začeli so, dva poraza ne pomenita nič. Mislim, da imajo dovolj kvalitetno ekipo, da ujamejo končnico v EuroCupu in ligi ABA.
Nedelja je bila s porazoma Krke in Cedevite Olimpije črna za slovensko košarko. Zgodba v Beogradu je sicer res neverjetna. Kako gledate na njo?
Pogledal sem si obe tekmi. Videla se je razlika. Pripravljene moraš imeti vse igralce in nato upati na čudež. Je pa to dobro za regijo. Eni pravijo, da je to liga Partizana in Crvene zvezde. Si predstavljate, da bi igrali le slovenski klubi? Ne bi bilo obiska, tekem se ne bi gledalo. Težko je biti pameten, ne vem, kaj bi bilo treba storiti. Če je reprezentanca uspešna, je več vpisov otrok v šole, zagotovo pa ni bilo več navijačev na tekmah. Nekateri pravijo, da bi moralo igrati več mladih in bo več ljudi, a to je neresnica. Moraš biti uspešen in to hkrati še s svojimi igralci.
Gre sicer za obsežno problematiko. Slovenci morda nismo toliko navijači klubov oz. vsaj ni te neomajne zvestobe, temveč smo bolj navijači uspehov. V domači košarki je dober primer Cedevita Olimpija. Četrtfinale EuroCupa proti Bursasporju, prvič po 11 letih razprodane Stožice. Že pol leta pozneje v prvem krogu skupinskega dela priložnost za maščevanje, ekipa je ostala podobna, a prišlo je kakšnih tisoč gledalcev.
Ob uspehih so vsi zraven, a te hitro pozabijo. pogosto sem omenil, tudi Matevž Zupančič je, kako smo dobili občutek, da se je na naših tekmah začelo zbirati več ljudi. Srečal sem ljudi v mestu, ki so se z mano pogovarjali. To se prej ni dogajalo. Vedeli so, kdaj igramo. Tudi naš poštar. To je treba zadržati. Domžale so res super sredina. Sicer pa slovenski karakter ni takšen, da bi bili res pristaši klubov in šli na tekme ne glede na to, s kom igrajo.
Druga težava je pomanjkanje strokovnega kadra, ki jo je lani poudaril zdaj že nekdanji trener Rogaške Peter Markovinovič, da si klubi ne morejo privoščiti dovolj trenerjev, predvsem pogreša tiste za fizično pripravo, najbolj v nižjih selekcijah. Vaša izkušnja?
Glede tega se ne morem pritoževati. V Domžalah sem jih imel in sem jim zaupal. To so mladi fantje, ki so se učili in študirali ter vedo, kaj vse vpliva na telo. V Brnu, kjer sem bil mlad in neizkušen, sem storil veliko napak pri pripravi ekipe. Ne taktičnih, temveč fizičnih. S trenerjem za fizično pripravo se nisva mogla uskladiti. Denarja za vse merilce nismo imeli. Tukaj smo naredili dober model, da sem imel vsak trening informacijo, kako se igralec počuti. Vpisovali smo po vsakem treningu in tekmi, da smo dobili nek koeficient. S tem smo zmanjšali kronične poškodbe na minimum. Res moram pohvaliti naše trenerje za pripravo.
Kako je mogoče, da se vse draži, proračuni slovenski klubov pa ne rastejo oziroma se celo zmanjšujejo?
Kaj ima nekdo od tega, da vlaga v Helios? Donos investicije je ničla. Naš proračun za člansko ekipo je bil približno 195 tisoč evrov. Nekaj nanesejo še trenerji. Denimo Borac je imel med 700 in 800 tisoč evrov. Že tukaj je težava. Ne gre. Vse je povezano s karakterjem ljudi. Če bi nekoga tako zanimalo, kot nekoga v Srbiji, bi morda storil ta korak naprej. Večkrat, ko bi bila polna dvorana, bolj bi pokrovitelje to zanimalo.
V češko ligo sem šel naprej celo malce podcenjevalno. Potem sem videl, da imajo kvalitetne tujce. Od zveze smo dobili tri avtomobile in dva kombija. Prav tako si dobil denar glede na to, koliko so igrali mladi igralci. Če je 18-letnik igral 20 minut na tekmo, si na koncu sezone lahko dobil do 15.000 evrov. Gledalo se je do 23. leta starosti. Praga se je, denimo, financirala precej iz tega vira. Dobra ideja. Imajo tudi polne dvorane. Pred tekmami je studio s strokovnjaki, še Jiri Welsch tam riše po tabli. V slovenski ligi nimamo niti posnetkov za sodnike, sodniki so tudi slabo plačani.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!