V današnjem športu so le redki posamezniki tako zvesti lokalnemu okolju, kot to velja za trenerja Damjana Novakovića in njegovo predanost košarkarskemu klubu Rogaška. Leta 1992, ko je bežal pred vojno v rodni Bosni in Hercegovini, naj bi bila Rogaška Slatina le postojanka na poti v Nemčijo. Zdaj je njegov dom že 30 let. O zgodbi, ki jo piše še danes, se je razgovoril v intervjuju za Sportklub.
Rogaška Slatina je znana predvsem po zdraviliškem turizmu in naravni mineralni vodi. A tam prebiva tudi eden bolj stabilnih slovenskih košarkarskih prvoligašev. Velik del zgodovine rogaške košarke je že in še bo spisal 55-letni Damjan Novaković.
V prejšnjem klubu še kot igralec, nato po propadu in nastanku novega še v vlogi trenerja. Skupno je kar 15 od 30 let v Sloveniji preživel v klubu na severovzhodu Zgornjesotelskega gričevja ob vzhodni meji Slovenije.
“V bistvu sem bil že prej v Rogaški, ker je bila povezana z Mostarjem. Leta 1986 je Adnan Sarajlija, ki je bil takrat, če se ne motim, celo prvi strelec 1. B jugoslovanske lige v Slovanu, na koncu kariere prišel v Rogaško,” se prvih stikov s klubom, kjer si je ustvaril dom, spominja naš sogovornik.
Bežal v Nemčijo
Adnan je bil prvi Hercegovec v dresu Rogaške. Klub se je takrat vse bolj razvijal in se na začetku 90. let okrepil z enim najboljših strelcev lige BiH, današnjim prvim trenerjem članskega moštva.
“Nikoli nisem pomislil, da bom prišel v Rogaško igrati, kaj šele živeti. Nato se je zgodila vojna. Nekako sem se na moji poti v Nemčijo ustavil v Rogaški in tukaj naredil nekaj treningov. Na koncu sem se odločil, da ostanem,” pove nekdanji igralec Lokomotve iz Mostarja, Borca in Širokega Brijega.
Aprila bo praznoval 30. obletnico od selitve v Rogaško Slatino, ki se je torej zgodila povsem naključno.
Jurković prišel do Nemčije, a se vrnil
Nekaj mesecev za Novakovićem se je klubu pridružil tudi Ivica Jurković, še en Hercegovec, ki je v Rogaški in Sloveniji pustil velik pečat. Član nekdanjega kluba KK Rogaška Donat MG je bil od leta 1992 do 1996, ko se je pridružil Olimpiji in postal tudi slovenski reprezentant.
“Jurković je prišel na začetek priprav sredi avgusta. Treba je vedeti, da je bil Jurković takrat star 19 let in je košarko resno igral le eno sezono, v Lokomotivi iz Mostarja. Zelo hitro se je razvil v dobrega igralca,” se talentiranega soigralca spominja Novaković.
Jurković je sicer najprej odšel v Nemčijo, kjer je polagal asfalt, a po dveh mesecih prišel v Rogaško Slatino. Odločitev ga je vodila do 61 nastopov za slovensko reprezentanco in igranja v Evroligi za Union Olimpijo ter Olympiacos.
25 let od največje zmage
Rogaška je v sezoni 1995/96 pod vodstvom Ljubiše Markovića vpisala najbolj odmevno zmago v klubski zgodovini. V polni dvorani je pred 1.500 navijači gostila zvezdniško Smelt Olimpijo in slavila z rezultatom 87:85.
Na nasprotni strani so stali igralci kova Dušan Hauptman, Marko Tušek, Marko Milič, Rašo Nesterović, Boris Gorenc in Jaka Daneu. Zmagovalca je odločil zadnji napad. Ob izidu 85:85 je pet sekund pred koncem s polaganjem za veselje domačih zadel Samir Lerič.
Vrhunci tekme Rogaška Donat Mg – Smelt Olimpija:
“Lani februarja je bila 25. obletnica te prve zmage. Sicer smo jih v zadnjih letih nanizali več kot 15, ampak tista prva je bila najbolj sladka. Jaz sem bil celo zadolžen, da iz VHS v MP4 format presnamem posnetek. Naš predstavnik za stike z javnostmi pa je narezal izseke, zato se tekme zelo dobro spomnim,” z nasmeškom razlaga Novaković.
Ne le, da je več kot dve desetletji pozneje v arhivu našel posnetek tekme, ob velikem skalpu je bil tudi prvi strelec. “Kolikor se spomnim, sem dal 23 točk in imel samo en zgrešeni met. Ena mojih boljših tekem,” pove eden junakov zmage iz 90-ih let. 20 točk je prispeval Jurković, ki so ga zmaji po sezoni odpeljali v Ljubljano.
Leto za Jurkovićem je Rogaško zapustil tudi Novaković, a nikoli ni odšel prav daleč. Pred koncem igralske kariere je zaigral še za Zagorje in Šentjur, kjer je košarkarske copate obesil na klin in se prekvalificiral v trenerja. V Rogaško se je v novi vlogi vrnil leta 2013 in vztraja še danes.
V naslednjih osmih sezonah se je njegovo moštvo vedno uvrstilo v ligo za prvaka, dvakrat zaigralo v finalu in nastopa tudi v ligi ABA 2. Postalo je sinonim za konstantnost, kar se je razblinilo šele to sezono, v kateri so ga zdesetkale poškodbe in velika mera nesreče.
Nikoli zares odšel
Ob njegovi vrnitvi so v klubu zapisali, da nikoli ni zares odšel. “Saj nisem. Stanujem dve minuti peš od dvorane. Pokojni novinar, naš Janez Terbovc, se je znal pošaliti, da grem v copatah na trening, kar je zagotovo privilegij.”
Na čelu ekipe iz Rogaške je tako že deveto sezono zapored, s čimer je trener z najdaljšim stažem v slovenski košarki.
“Je pa naporno in specifično, da tako dolgo delaš v istem klubu, se ne dogaja vsepovsod,” se dolge dobe zaveda prvi mož strokovnega štaba v KK Rogaška, ki v pogovoru še razkrije, da je pred dnevi zavrnil ponudbo iz tujine.
Kdaj in od kje je prišla ponudba, kakšne spomine ima na dve uvrstitvi z Rogaško v finale državnega prvenstva, kje je skrivnost konstantnosti ter tudi o težavah v letošnji sezoni, “v kateri gre vse narobe,” si lahko preberete v pogovoru, objavljanjem v nadaljevanju.
Nasploh je v današnjem športu precej unikatno, da je trener tako dolgo v enem klubu. Kaj je torej vaša skrivnost?
Po eni strani so z mano zadovoljni, po drugi strani pa sem jaz, povedano po domače, lenuh, in se mi ne ljubi iti ne vem kam. Ne da bil bil skromen, toda ponujale so se tudi druge možnosti. Nazadnje sem ponudbo dobil pred dnevi. Šlo je za naftno državo. Dejansko se gre tja le po denar, zaradi košarke verjetno ne.
Zavrnil sem jo. Tudi zato, ker sem s pogodbo vezan do konca sezone. Ne glede na to, da nam letos prvič v devetih letih ne gre tako kot do zdaj. A poznamo razloge in se trudimo, da v drugi polovici sezone to popravimo.
Liga Nova KBM: Rogaška (5-9)
Rogaška je po 14 krogih zbrala pet zmag in devet porazov, kar zadošča za 8. mesto lestvice slovenske prve lige. V ligo za prvaka se uvrsti najboljših pet moštev, ki se jim nato pridruži še Cedevita Olimpija.
Trenutno Rogaška za Ilirijo na 5. mestu zaostaja za tri zmage, s tem, da imajo Ljubljančani še tekmo v dobrem. Do konca prvega dela tekmovanja pa so le še štirje krogih. V končnico se sicer uvrstita tudi dve najboljši moštvi iz lige za obstanek.
Osem let zapored ste bili v ligi za prvaka, večkrat v polfinalu, dvakrat tudi v finalu. Kako gledate na to konstantnost?
To je sijajen uspeh. Vsak lahko v le eni sezoni nekaj pokaže, a ga potem pet let nikjer ni. Mi smo ves čas v vrhu. Zgovoren je podatek, da sta v osmih letih poleg Rogaške v ligi za prvaka vedno igrala le še Olimpija in Krka. To ni uspelo niti Heliosu in gre za izjemen uspeh.
Vedno sem svojim pomočnikom govoril, da bo prišla sezona, ko bo šlo vse narobe. Pričakoval sem jo lani, na koncu se je zgodilo v tej, v kateri gre praktično od prvega dne vse narobe. Upam, oziroma vem, da se bo to prej kot slej ustavilo, da se bo krivulja obrnila navzgor.
Vendarle se lahko tudi iz lige za obstanek prebijete v končnico. Je pa res, da bo to težja pot.
Če se dobro spomnim, je le v sezoni 2014/15 sedmouvrščena ekipa premagala drugouvrščeno. To je bil Helios, ki je z 2:0 izločil Olimpijo, obakrat je zmagal za točko. Ne spomnim se v vsej zgodovini končnic oziroma četrtfinala, da bi nekdo iz lige za obstanek prišel v četrtfinale in tudi zmagal. Vendar v to moramo verjeti.
V stanju, kakršnem smo danes, tega ne moremo storiti. V stanju, ki ga načrtujemo aprila in maja, pa bomo sposobni. Če ne drugega, pokazati zobe.
Je mogoče v zgodbi te sezone kljub temu poiskati kakšne pozitivne plati?
Od prvega dne smo nepopolni. Američana sta v Slovenijo prišla nekoliko pozneje, tudi zaradi njune nesposobnosti pri urejanju papirjev. Potem se je začelo …
Ampak danes smo skoraj vsi na treningu, manjka le Staš Sivka, ki je obnovil poškodbo gležnja. Potreboval ga bom, sploh zdaj, ko bomo od 2. do 14. februarja odigrali sedem tekem, kar je skoraj nemogoče. A tako se je zdaj vse povezalo, pokal, liga in ABA liga 2, ki je prestavila mehurček v Banjaluki za tri tedne, zaradi koronavirusa.
Dolgo ste že v tem okolju. Kako gledate na dogodke ob prihodu ter kako zelo se je košarka spremenila skozi celotno vašo igralsko in trenersko kariero?
Rogaška je imela res vzpone in padce. Seveda je vse povezano z denarjem in gospodarstvom. Takrat je bila polnilnica Donata prodana Kolinski in nato Drogi. Ni isto, če se nekaj proda v Ljubljano ali Zagreb. Enostavno ni več lokalnega patriotizma in izgubiš velikega sponzorja. Takrat se je klub potopil.
Leta 1996 smo brez plačila igrali šest, sedem mesecev in vztrajali do konca. Na tekme smo se vozili z lastnimi avtomobili, sami prali drese in še marsikaj v upanju, da se bo klub rešil, a se ni.
Leta 1998 se je ustanovil nov klub, ki je bil na nizkem nivoju, dokler se ni maksimalno vključil župan. Leta 2011 se je Rogaška vrnila v prvo ligo. Prvi dve sezoni so se trudili, a niso prišli v ligo za prvaka. Jaz sem se vrnil 2013, ko se je začel vzpon in smo držali konstanto.
Nato se je začela korona. Nimam kaj skrivati, zadnji dve sezoni zato igramo z dosti manjšim proračunom. To je razlog, da imamo manj igralcev, ti pa so tudi manj izkušeni.
Kako živo se spominjate košev z obeh nesrečnih final? Katero je tisto, ki bolj skeli?
Dvakrat smo finale izgubili z meti centrov od table. Najbolj noro je bilo proti Olimpiji, ko smo izgubili prvo tekmo, potem ko jo je Janković v podaljšek popeljal s trojko. Na drugi je dal Jefferson koš od table s sredine. To so bili časi, lepo je videti posnetke, v dvorani je bilo dva tisoč gledalcev, celo mesto je živelo s košarko.
Tega je že dolgo, ne obračam se nazaj. Po prvem finalu smo rekli: ‘Škoda, ker ne bomo več imeli priložnosti igrati v finalu. Vprašanje, kdaj bosta Olimpija in Krka spet dovolila kaj takšnega.’ Pa se je zgodilo že čez dve leti.
Zdaj je to znanstvena fantastika. Igrati proti ekipi, ki ima igralce z večjo neto plačo kot je bruto proračun celotne ekipe Rogaške. Nekdo bo rekel, da ne igra denar. A v tem primeru res igra. Če imaš proračun trikrat manjši, potem lahko to rečeš. Če so igralci toliko boljši, ko so zdaj v Olimpiji, ki bo brez dileme prvak, potem bo treba počakati, da se nekaj zgodi.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje