Po uvrstitvi slovenske košarkarske reprezentance na olimpijske igre v Tokiu, Gorana Dragića, kapetana zlate Slovenije z evropskega prvenstva 2017, pričakovano spet pozivajo k vrnitvi v izbrano vrsto. Poglobimo se v razloge, zakaj se to najverjetneje ne bo zgodilo.

Prvi (in glavni) razlog: najlepše možno slovo

Carigrad, 17. september 2017. Slovenija v finalu Eurobasketa na krilih skoraj nečloveškega napora Gorana Dragića s 93:85 porazi Srbijo in osvoji evropski naslov.

V zadnji četrtini je bil tako izmučen, da ga noge niso več ubogale, toliko energije je v neizmerni želji po tem, da Sloveniji pribori zlato medaljo, vložil v finalni obračun. Njegova statistika je bila kljub temu izjemna, v eni svojih najboljših predstav dolge in bogate kariere je vpisal 35 točk (met iz igre: 12/22; za tri: 3/7; prosti meti: 8/9), sedem skokov in tri podaje.

Ko je Slovenija proti koncu tretje četrtine zapravila visoko vodstvo in tekmecu dovolila, da se je približal na le dve točki zaostanka, se je momentum prevesil na stran Srbije. Slovenski košarkarji so se zdeli kar malce šokirani, izgubila se je energija, ki jo je z le eno minuto odmora povrnil slovenski kapetan.

“Še vedno vodimo, še vedno imamo prednost dveh točk, dajte no fantje. Zakaj spuščate glave! Glave gor in igrajte!” je na klopi rjovel Goran in ekipo znova dvignil. Če so mu noge odpovedovale, je bila njegova glava vseprisotna in energija nalezljiva.

Minuta odmora, ko je rjovel kapetan

.@Luka7Doncic just got injured and ?? were on a 8-0 during the 2nd half of the @EuroBasket 2017 Final … Coach @Goran_Dragic takes over the timeout ?#MondayMotivation #MemoryMonday@kzs_si ?? pic.twitter.com/2RBKiJqjDo

— FIBA (@FIBA) June 3, 2019

Bil je najkoristnejši igralec turnirja in seveda tudi v najboljši peterki Eurobasketa 2017. V domovino se je vrnil povsem izčrpan, na sprejemu in medijskih obveznostih je še komaj ostajal pri zavesti. A okoli vratu je visela zlata medalja, ki je poplačala ves trud. Naznanil je slovo od reprezentance, ki ji je zvesto služil vse od debija na svetovnem prvenstvu na Japonskem leta 2006.

“Da sem osvojil evropski naslov in s tem prestol zasedel za štiri leta, je vrhunec moje kariere,” je po največjem uspehu v zgodovini slovenske košarke povedal Dragić. Lepše se od izbrane vrste ni mogel posloviti. Leta in igralne minute so se neusmiljeno nabirale, povsem razumno se je odločil, da se bo v zadnjih letih svoje kariere posvetil klubu, upajoč, da pred koncem v zbirko doda še naslov v ligi NBA.

Čez lužo nastopa že od leta 2008. V trinajstih sezonah je zaigral na 867 tekmah rednega dela in 56 končnice. Vse skupaj se je nabralo že 25.771 minut igre. Zadnjo tekmo v ligi NBA je odigral 29. maja letos, ko je z Miamijem proti Milwaukeeju izpadel iz končnice.

Drugi razlog: fizična pripravljenost

Če je prvi razlog, zakaj se Goran ne bo vrnil v reprezentanco preprosto dejstvo, da se je leta 2017 poslovil na čudovit način in tega ne želi pokvariti, tukaj pridemo do drugega velikega razloga. Od njegove zadnje tekme mineva že več kot pet tednov. Vsi trenutni legionarji so v polnem pogonu, po koncu klubskih obveznosti so ostali v trenažnem procesu in v reprezentanci ohranjali vrhunsko fizično pripravljenost.

Spored Slovenije na OI:
26. julij: Slovenija – Argentina
29. julija: Slovenija – Japonska
1. avgusta: Slovenija – Španija

Da bi se Goran po več kot enomesečnem premoru vrnil na parket, bi moral najprej uspešno opraviti s fizično pripravo, sicer bi bilo tveganje za poškodbe preveliko. Prav tako nepripravljen ne bi zmogel igrati na nivoju, ki bi ga od sebe zahteval in pričakoval sam, kakor tudi selektor Aleksander Sekulić. Medtem se dnevi do začetka olimpijskih iger iztekajo, do prve tekme Slovenije proti Argentini so manj kot trije tedni.

Njegovo morebitno vrnitev je ob zboru reprezentance, 10. junija lepo komentiral zdajšnji kapetan Edo Murić: “Verjamem, da je njegovo telo izmučeno in se boji, da reprezentanci ne bi mogel dati tega, kar se od njega pričakuje. Vsi smo ga navajeni, da je za nas vse. Ga popolnoma razumem. Zagotovo ne bi smeli imeti nobene zamere, ker je za Slovenijo naredil več, kot smo vsi pričakovali.”

Tretji razlog: negotova prihodnost

Trenutno je sicer v reprezentanci sedem košarkarjev, ki so bili pred štirimi leti del zlate evropske zasedbe – Luka Dončić, Aleksej Nikolić, Klemen Prepelič, Edo Murić, Jaka Blažič, Vlatko Čančar in Žiga Dimec.

Piše se zgodovina, slovenski košarkarji so prvič na OI!

Košarka

5. Jul 2021 1

Košarka

5. Jul 2021 1

Zaradi njega je kemija na 99,9 odstotka

Košarka

5. Jul 2021 0

Košarka

5. Jul 2021 0

Tudi zato letos tako letijo po parketu. Dobro se poznajo in skupaj igrajo že vrsto let, vse od nižjih reprezentančnih selekcij.

Da Goran ne bo postal osmi košarkar zlate generacije, ki bi zaigral še na olimpijskih igrah v Tokiu, je tukaj še tretji razlog – njegova pogodba z moštvom Miami Heat.

Lani je podpisal enoletno pogodbo, z možnostjo podaljšanja še za eno sezono. A ta možnost enostransko pripada klubu, ki se lahko sam odloči, ali bo Gorana zadržal in mu v sezoni 2021/22 izplačal 19 milijonov ameriških zelencev, oziroma približno 16 milijonov evrov.

Zaradi težav s poškodbami je minulo sezono izpustil 22 tekem. Njegova statistika je bila v povprečju 13,4 točke, 3,4 skoka in 4,4 podaje na tekmo. Pri 35 letih je njegova prava vrednost predvsem v njegovih izkušnjah, pristopu in znanju, ki ga deli z garderobo. V Miamiju je izredno priljubljen, kot Slovenci ga imajo radi tudi na Floridi. S prvim zvezdnikom ekipe Jimmyjem Butlerjem delita tekmovalno mentaliteto in sta postala tudi dobra prijatelja.

Povsem mogoče je, da klub ne bo aktiviral klavzule, s katero bi mu pogodbo podaljšal še za eno leto. A to ne pomeni, da bo Miami zapustil. Bolj verjetno je, da bo Goran s klubom podpisal novo kratkoročno pogodbo za manj denarja. Na Floridi se je ustalil že pred šestimi leti, tam kupil hišo in se počuti odlično, zato si želi ostati. Z vračanjem v reprezentanco bi na kocko postavil tudi svojo usodo v Vročici.

Ko potegnemo črto, ugotovimo, da kljub neizmerni želji vseh nas, nenazadnje tudi Gorana Dragića, njegov preklic reprezentančnega pokoja enostavno ni smiseln. Če bi nas vse skupaj presenetil, bi ga seveda vsi sprejeli z odprtimi rokami. Goran si je s predanostjo zaslužil, da odločitev sprejme tudi pet pred 12 in mu tega ne bi zamerili.

Goran gre v Tokio

“Vemo, da ga mučijo poškodbe. Njegova želja sploh ni sporna. Dolgo ga že poznam, mislim, da ima v sebi željo. Ni še bil na olimpijskih igrah, tudi njegov brat bo zraven. Iz izkušenj lahko povem, da nekaj, kar narediš z bratom, je povsem drugi nivo. Željo zagotovo ima nastopati, čeprav se o tem ne govori veliko. Po drugi strani že vrsto let igra 100 tekem na sezono. Ni več tako mlad, čeprav je videti mlad (smeh, op. a.),” še pove nasmejani Murić.

Goran je prišel reprezentanco letos bodriti že med pripravljalnim obdobjem, z njimi je nato potoval tudi v Kaunas in za svoje košarkarske prijatelje navijal s tribune Žalgirio arene. S tem je tudi dodatno spodbudil domišljijo navijačev, ki si ga tako zelo želijo znova videti na parketu.

Da se to ne bo zgodilo in bo ostal navijač, je potrdil tudi njegov mlajši brat Zoran: “Goran se je od reprezentance poslovil na najlepši način, njegovo odločitev poznate, bo pa za nas tako kot v Kaunasu navijal tudi v Tokiu. Lepo je bilo videti, da zate stiska pesti tudi zlati kapetan.”

Imamo torej pritrdilen odgovor, v Tokio potuje tudi Goran, le vloga ne bo takšna, kot bi si želeli številni navijači, ki bodo z njim na tribuni stiskali pesti. Tudi v tej vlogi dolgoletni talisman slovenski reprezentanci prinaša srečo.