Sani Bečirović: Tudi za ekonoma, ki se bori za življenje

Sani Bečirović. Foto: Aleš Fevžer

Potem ko se je pred sedemnajstimi leti kot košarkar Panathinaikosa veselil naslova evropskega klubskega prvaka, se je v navijaškem kotlu dvorane OAKA Sani Bečirović veselil uvrstitve za zaključni turnir evrolige še v vlogi športnega direktorja. Ob našem klicu je spregovoril o vnovičnem vzponu zelenega velikana, pomoči Gorana Dragića, energiji klubskega predsednika in rdečem delu grške prestolnice.

Eno uro pred torkovo odločilno tekmo četrtfinala je OAKA pokala po šivih, glasna navijaška pesem ob tresenju tribun ne bi pustila hladnega niti najbolj brezbrižnega opazovalca. In ko je tri ure zatem četica košarkarjev Maccabija sklonjenih glav odkorakala v garderobo, so se Kostas Sloukas, Kendrick Nunn, Ionnis Papapetrou in preostali člani Panathinaikosa znašli v objemu navijačev.

Atenski velikan se je vrnil na turnir evroligaške četverice, ki ga bo ob koncu meseca gostil Berlin. Nasmešek se je ob tem narisal tudi na obrazu Sanija Bečirovića, ki se je lani vrnil v grško prestolnico. Tam je že deloval kot košarkar in član strokovnega štaba. Po slovesu od Cedevite Olimpije je prevzel vlogo vodje ekipe oziroma športnega direktorja.

Ko ste poleti odhajali v Atene, ste nam dejali, da je Panathinaikos izgubil dobršen del identitete. Ste verjeli, da boste devet mesecev zatem uživali v navijaškem kotlu in se veselili vrnitve na zaključni turnir najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja?

Želja je vedno prisotna. Lahko govorimo tudi o cilju. Lagal pa bi, če bi dejal, da sem pričakoval uvrstitev na zaključni turnir že v prvem letu mandata oziroma projekta. Vedel sem namreč, da se je po popolni prenovi, za katero je z velikimi finančnimi sredstvi stal naš predsednik, težko v kratkem času povsem uskladiti in se dvigniti na želeno raven. A nekako nam je uspelo, da smo zadeli z vsemi izbori. Od trenerja, prek igralcev do fizioterapevta.

Omenili ste predsednika Dimitriosa Giannakopoulosa. Slovi kot kontroverzni šef, ki redko kroti čustva. Na kakšen način njegovi energijo in strast čutite sodelavci?

To se čuti na vsakem koraku. Gre za inteligentno osebo, ki je čustvena na vse možne potence. Na izkazana čustva in stres velja pogledati tudi z njegove strani. Njegova družina dolga leta vlaga visoke zneske v klub. Letos je njegova želja še toliko bolj izrazita, saj čuti, da gre za novo poglavje. Dejstvo je, da v športu ne odloča le denar. Če bi, bi v nogometu vladal PSG. Prav zaradi tega si naš predsednik tako strastno želi, da bi se mu vse karte poklopile.

Prebudili ste zeleni del Aten. Včeraj je dvorana znova pokala po šivih.

To je največje zadovoljstvo vseh tistih, ki delujemo v ozadju. Vrnitev tega vznemirljivega vzdušja, po katerem je bil Panathinaikos znan, je bil naš prvi cilj. Sanjal sem o tem, da se navijači vsak dan pogovarjajo o naslednji tekmi. Ne glede na to, ali gre za Asvel oziroma Albo. Torej, ne le ob gostovanju Olympiacosa in Reala. Ponosen sem, da smo podrli rekord v prodaji vstopnic. Naši navijači so lačni košarke. Podpirajo ekipo, ki se bori. In to je značilnost zelenega velikana. Dokler košarkarji umirajo za zeleni dres, bodo nagrajeni s podporo. Tudi ob kakšnem porazu. Zdaj imamo znova dinamiko delovanja, ki spominja na tisto izpred dvajsetih let, ko je bil Panathinaikos najboljši v Evropi.

Igralski kader je povsem prevetren. Kdo je bil jeziček na tehtnici?

Ne, ne bom izpostavil posameznika, ki bi sam po sebi prinesel razliko. Prav to je naša moč. Panathinaikos smo vsi. Dihamo za skupni uspeh. Tudi naš nesrečni ekonom, ki je pred kratkim v Beogradu doživel zastoj srca in se v bolnišnici bori za življenje. Zdaj se borimo tudi zanj.

Na zadnji tekmi je znova izstopal Kendrick Nunn. Ali drži informacija, da vam ga je v Atene pomagal zvabiti Goran Dragić?

Res je. Vedel sem, da se družita v Miamiju. Zato sem Gogija prosil, naj zastavi dobro besedo zame in za naš klub. Obenem pa naj mu pove, da sem v klubu jaz ”Goranov človek”, ki bo znal poskrbeti zanj. Naj to priložnost izkoristim, da se Goranu Dragiću tudi javno še enkrat zahvalim za pomoč. Kendrick Nunn je tisto, kar nam je manjkalo. Ne gre pa za popolno naključje. Že ob sestavi ekipe smo pustiti nekaj prostora. Nismo želeli zapolniti vseh položajev. Vedeli smo, da se lahko med sezono še enkrat podamo na tržnico. No, Kendrickov prihod je bil zadetek v polno. Gre za skromnega profesionalca in odličnega košarkarja. Res, imeli smo srečno roko. Strinjam se s predsednikom, da bomo z njim gledali enega najbolj dominantnih košarkarjev v evroligi.

Od Cedevite Olimpije se je lani poslovil z naslovom državnega prvaka. Foto: Aleš Fevžer

Zadetek v polno je bil tudi trener Ergin Ataman. Na kakšen način ga dojemate?

Na povsem drugačnega kot pred prihodom v Atene. To ni človek, kakršnega vidite v televizijskih prenosih. Je izjemno preprosta oseba, ki ob izjemni energiji, ki jo vlaga v košarko, ostaja miren in šaljiv. Rad ima dobro življenje. To prenaša tudi na okolico. Je pravi trener, ki zna poskrbeti za košarkarje. Slednji mu vračajo na parketu.

Panathinaikos se je torej vrnil na zaključni turnir. A zgodba še ni končana, mar ne?

Vsekakor. Ko se enkrat uvrstiš na Final 4, moraš meriti na naslov prvaka. Na zaključnih turnirjih ne pristajam na vloge favorita. Odloča marsikaj. Dnevna forma, poškodbe, stanje ekipe … Iskali bomo svojo priložnost. Res bi bilo lepo, če bi že v prvi sezoni našega projekta dvignili ta tako želeni pokal.

Govorila sva o tem, da gori zeleni del Aten. A gori tudi rdeči pol. Ali kot funkcionar Panathinaikosa veste, v katere dele mesta ni najbolj modro zahajati, da se ne bi znašli med pristaši Olympiacosa?

Osebno nisem imel nikoli nobene negativne izkušnje. Vseeno vem, v katere dele mesta ni dobro zahajati. Pod črto, položaj ni tako strašljiv, kot se zdi, ni pa tudi povsem nedolžen. Raje imam kakšne pozitivne zbadljivke med pristaši Olympiacosa ali Panathinaikosa.

Kako pa gledate na dogajanje pri Cedeviti Olimpije?

Oprostite, tokrat res ne bi komentiral dogajanja v Ljubljani. Sem v povsem drugem filmu. Brez težav kaj povem po sezoni.