Razmišljanje o tem, zakaj bi bila reprezentančna vrnitev Gorana Dragića koristna za slovensko košarko.
S skrušenim obrazom, brez majice in navidezno tudi brez prave volje je Goran Dragić v nedeljo obsedel v slačilnici Chicago Bulls. Po desetem porazu na zadnjih petnajstih tekmah. Po spletu so hitro zaokrožili posnetki ameriških novinarjev, v katerih se je 36-letni Ljubljančan razgovoril o stanju duha pri nekdanjih prvakih, ki se trenutno ne nahajajo le pod pragom končnice, temveč tudi zunaj kroga ekip za dodatne kvalifikacije. Umirjeno, a tudi z zanj značilno iskro, je nato govoril o tem, da Chicago trenutno ne deluje kot ekipa, da ni prave povezanosti, da košarkarji ne igrajo drug za drugega … “Nekoč mi je nekdo dejal, da je lahko govoriti o žrtvovanju, precej težje pa ga je udejanjiti,” je med drugim dejal in dodal, da mora ob žrtvovanju posameznik sprejeti marsikaj neprijetnega.
V okolju, kjer po tekmah košarkarji in trenerji sedmo silo neizmerno radi zalagajo s puhlicami, so besede zvenele tako pristno, izkustveno in iskreno. Ob poznavanju trnove poti, po kateri se je brez kančka podarjenega ali samoumevnega od Kosez do lige NBA in evropskega vrha vzpenjal Dragić, še toliko bolj.
A njegove besede je zlahka mogoče vzeti iz konteksta in jih prestaviti v neko drugo okolje. Konkretno – v slovensko reprezentanco. Tam je njegova prihodnost negotova. Slovenskih vrat, kot je pred kratkim dejal, ni zavestno zaprl. Kot tudi ni potrdil, da bo še kdaj oblekel slovenski dres. Odločil se bo poleti, ko bo videl, v kakšnem stanju bo njegovo telo, obenem pa ga bo kajpak zanimala tudi širša vizija.
In prav na tej točki bi lahko v projektu SP 2023 Dragićeva prisotnost selektorju, kdorkoli že to bo, močno olajšala delo. Nesporno dejstvo je, da je bil poletni poskus gradnje reprezentančnega koncepta z Dragićem in Luko Dončićem neuspešen. Strokovni štab ni našel pravega načina sobivanja obeh zvezdnikov, kar je bil eden od elementov neuspeha na evropskem prvenstvu. Vsekakor je lahko tudi to šola za prihodnje leto, ki pa se mora začeti s pravim priznanjem omenjenega spodrsljaja.
Goran Dragić v reprezentanci ni dolžnik. Po zgodovinskem delu, ki ga je kot krono svoje kariere opravil leta 2017, nikakor ne bi mogel biti. Prav tako se mu pred drugimi ni treba dokazovati. Če je zadnjo tekmo že odigral, si nedvomno zasluži večno spoštovanje in nekoč tudi spomenik. A ob morebitni avtonomni in zavestni odločitvi za vrnitev, o kateri se šušlja, je vsekakor lahko velika in predvsem večplastna dodana vrednost z multiplikativnimi učinki.
Koseški zmaj seveda nikoli več ne bo protagonist, ki bi 35 minut nosil igro, bil prvi strelec, podajalec in dirigent. S pravo košarkarsko inteligenco svojo igro zna prilagajati telesu in tudi okolici. Vsekakor pa je še vedno lahko izkušena opora prvemu zvezdniku, občasno adut s klopi, igralska varovalka, iskra za preskok v igri, glas slačilnice, mentor …
Učinkovito udejanjane takšne vloge še zdaleč ni tako samoumevno in preprosto. Poleg sprejemanja tovrstnega koncepta s strani vseh deležnikov, kar terja nemalo prilagajanja, kaj hitro pridemo tudi že prej omenjenega – žrtvovanja. Zmagovalci pa bi bili lahko vsi. Tudi Luka Dončić, ki je po slovesu od Berlina dokaj jasno namignil, da mu v mozaiku pravega “liderstva”, ki ni povezano le z igralsko kakovostjo, manjka nekaj kamenčkov. S pomočjo nekega novega Dragića, takšnega, ki je pred dnevi preko medijev posredno poučeval svoje soigralce, bi lažje prišel do njih.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!