Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Eden od junakov srebrne mlade slovenske košarkarske reprezentance Sergej Macura o nedavnem uspehu, razvoju, klubski prihodnosti in družinski dediščini.
Ob v nebo vpijajočem dejstvu, da članska reprezentanca potrebuje svežo kri, je prav 20-letni in 205 centimetrov visoki Sergej Macura ena od potencialnih rešitev. S povprečjem 11,3 točke in 4,5 skoka je bil kljub zdravstvenim težavam eden od ključnih adutov mlade reprezentance, ki je evropsko prvenstvo končala na drugem mestu. V minuli sezoni se je pod taktirko Stipeta Modrića kalil pri Iliriji, zdaj se seli k Megi. Tujina mu sicer ni tuja, saj ga je že kot trinajstletnika v svojo šolo zvabila Baskonia.
In če vam njegov priimek zveni zelo znano, vas občutek ne vara. Njegov starejši brat Jurij Macura (24 let) je kot občasni reprezentant član novomeške Krke. Košarkarica je bila tudi sestra Živa Macura, ki je igrala za Ježico, Ilirijo in Celje, zdaj pa je anesteziologinja v UKC Ljubljana. Oče Marko Macura, danes uradni zdravnik članske reprezentance in travmatolog, je bil košarkar Slovana, Ilirije in Zagorja. Tudi mama Urška je bila košarkarica pri Iliriji, dedek Bogdan Lomšek pa košarkar in trener pri Slovanu. Da kri ni voda, pa dokazuje tudi povezava z Brankom Macuro, nekdanjim košarkarjem splitske Jugoplastike. Gre za strica Marka Macure.
Selektorja in kapetana smo vprašali, ali je Slovenija na evropskem prvenstvu do 20 let osvojila srebro ali izgubila zlato. V odgovoru nista bila enotnega mnenja. Kakšno je vaše stališče?
Presegli smo vsa pričakovanja. Potrdili smo, da spadamo v sam evropski vrh. To je skupina fantov, ki je, resda z nekaj spremembami, skupaj že vrsto let. Poznamo se že vsaj od trinajstega ali štirinajstega leta starosti. Ustvarili smo visoko raven povezanosti. Delujemo kot ekipa. Imamo kemijo. Zato bi dejal, da smo osvojili srebro.
Ob vprašanju, kdo ima v tej reprezentanci največji individualni potencial, se v odgovoru kot po pravilu pojavi vaše ime. A gre za daljši proces. Ste zadovoljni s trenutno točko tega razvoja?
Sem, zelo zadovoljen. Menim, da sem se odločil pravilno, ko sem se pred letom vrnil v Slovenijo in zaigral za ljubljansko Ilirijo. Jasno, zlahka bi zdaj naštel področja, na katerih bi moral biti boljši. A nihče ni popoln. Tudi na nedavno končanem evropskem prvenstvu nisem pokazal vsega, kar znam. Zagodla mi jo je tudi dvakratna poškodba gležnja.
Tudi ta reprezentanca nima ekstremno visokih centrov, zato ste vrzel pogosto prisilni krpati krilni košarkarji. Kateri igralni položaj pa vam je osebno najbolj pisan na kožo?
Izredno dobro se počutim na položaju številka tri, torej kot klasično krilo. Rad skačem, tečem, uživam v ”run and gun” košarki. Dobro se znajdem v protinapadih, ko je treba zmesti obrambo in priti do zaključka. Malce slabše se še znajdem v postavljenih napadih. Tudi igra na položaju krilnega ali kar klasičnega centra mi ni povsem blizu, a sem za ekipni uspeh pripravljen ugrizniti v to jabolko. Prav to je bistvo košarke, da znaš osebne želje potisniti na stranski tir in razmišljati ekipno.
Po koncu reprezentančnega poletja vas čaka nov klubski izziv. Selite se v Mego iz Beograda.
Z agentom Jasminom Hukićem sva ocenila, da je zame to najboljša možna pot. Gre za okolje, ki ima na voljo odlične pogoje za trening in uveljavljeno pot razvoja. Poleg tega me mika igranje na višji kakovostni ravni. Naj me vržejo v vodo, da bom splaval.
Mega ima sloves razvojnega kluba, v katerem so mladi deležni igralnih minut tudi po kakšni napaki. Imate kakšno obljubo o minutaži?
Ne, ne. Zagotovili so mi predvsem dober trening in razvoj. Veliko bo odvisno od mene.
Srbija za vas še zdaleč ne bo prva tuja preizkušnja. Košarkarsko ste se namreč razvijali v Španiji. Kako gledate na to obdobje?
Let v Španiji ne bi zamenjal za nič na svetu. Če bi se kot trinajstletnik še enkrat odločal, bi se podal po isti poti. To je izkušnja za življenje, ne le za košarko. Na nek način sem bil prisiljen odrasti. Potisnjen sem bil v blato, iz katerega sem se moral izkopati.
Ste bili deležni tudi klica iz Cedevite Olimpije?
Na uho so mi sicer prišle govorice, a bil sem osredotočen na reprezentanco. Klubsko vprašanje pa sva z zastopnikom hitro rešila.
Kako visoko pa segajo dolgoročne ambicije?
Evroliga, liga NBA … Vedno sem sanjal, vedno bom. Da pa bi sanje uresničil, moram delati.
Če bi izbirali ekipo v ligi NBA, bi izbrali …
Tyrese Haliburton s svojo Indiano. To je košarka, ki mi je najbolj všeč in me najbolj mika. Jasno, navdušen sem tudi nad Dallasom. Luka Dončić odlično vodi ekipo, v kateri je tudi Derrick Jones, s katerim se rad primerjam.
Verjetno pa je cilj Dončića srečati tudi v reprezentanci?
Odzval se bom na vsak reprezentančni klic. Če pa bo takrat v izbrani vrsti tudi Luka … On je čarovnik.
Prihajate iz košarkarske družine. Kdo je najbolj vplival na vaš košarkarski razvoj?
Uf, toliko nas je, da bi stežka izbral enega. Vsi igramo košarko. Dedka sta bila trenerja, mama in sestra odlični košarkarici. Verjetno največje rivalstvo sva ustvarila z bratom Jurijem. Pred hišo sva igrala 1:1, v hiši metala na sobni koš. Medsebojne tekme so naju delale boljše in še bolj tekmovalne. Če pa govorim o vplivu, bi morda izpostavil sestro. Spremljal sem jo, ko je igrala za Celje. Košarka me je takrat povsem prevzela.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje