Slovo košarkarskega velikana iz stare šole

Foto: Profimedia

Legendarni 76-letni srbski trener Svetislav Pešić, ki bo skušal v tem mesecu münchenski Bayern popeljati do tretjega zaporednega naslova nemškega prvaka, se podaja v košarkarski pokoj.

Ob zvokih pesmi “Freed From Desire”, ki je v športnem svetu priljubljena osnova za navijaške priredbe, je Svetislav Pešić z bronasto olimpijsko kolajno iz Pariza predlani stal pred nepregledno množico navijačev na sprejemu v Beogradu in se zabaval s plesnimi gibi. “Kari’s on fire,” so ga spremljali razposajeni Nikola Jokić in soigralci.

Kari. Vzdevek, ki ga je prejel že v otroštvu in ga je spremljal celotno košarkarsko pot. Nastal je sicer kot šaljivi odgovor na Pešićevo nespretno izgovorjavo. Legendarni ameriški pevec in igralec Harry Belafonte je bil zanj – Kari. In tako je Kari postal tudi Svetislav Pešić.

Še bolj kot vzdevek ga je zaznamovala košarkarska igra. Že v domačem Pirotu (rojen je sicer v Novem Sadu), kjer je storil prve košarkarske korake. Glavnino kariere je sicer prebil v beograjskem Partizanu in sarajevski Bosni. S slednjo je leta 1979 pod taktirko Bogdana Tanjevića osvojil tudi najbolj čislano evropsko lovoriko – pokal državnih prvakov, današnjo evroligo.

Še precej večji in globlji pečat pa je Srb z nemškim potnim listom pustil kot trener. Z vodenjem Bayerna se končuje njegova kar 44-letna trenerska pot, na kateri je med drugim osvojil naslov svetovnega prvaka, bil dvakrat zlat na EuroBasketu, osvojil evroligo, bron na olimpijskih igrah …

Ekipe je vselej vodil energično. In čeprav je znal povzdigniti glas, si je avtoriteto gradil predvsem s preciznimi odgovori na sleherno vprašanje in nesporno košarkarsko vizijo. Od sarajevske Bosne, kjer je leta 1982 položil trenerske temelje, do Bayerna, kjer bo še pred dopolnjenim 77. letom s finalom nemškega prvenstva zaključil dolgo in uspešno trenersko kariero.

Zaznamoval je več košarkarskih rodov, začenši z izjemno jugoslovansko generacijo v mlajših kategorijah. Krona te dobe je bila zlata kolajna na mladinskem svetovnem prvenstvu (U-19) leta 1987 v Bormiu.

Kot trener stare jugoslovanske šole je pozneje preobrazil nemško košarko. Ob klubskih uspehih je nemško reprezentanco leta 1993 na domačem EuroBasketu popeljal na sam vrh.

Nacionalni ponos in trenerska žilica mu kajpak nista pustila miru, zato je želel pečat vnovič pustiti tudi v Srbiji. V letih 2001 in 2002 je bil s preostankom Jugoslavije evropski in svetovni prvak. V svojem zadnjem srbskem poglavju pa drugi na svetovnem prvenstvu 2023 in tretji na olimpijskih igrah 2024.

Deloval je še v Španiji, kjer je z Barcelono osvojil evroligo ter vodil še Girono in Valencio, Italiji, Rusiji in domači Srbiji. Tudi nabor košarkarjev, ki so igrali pod njegovim okriljem, je impozanten. Toni Kukoč, Vlade Divac, Dino Rađa, Dejan Bodiroga, Predrag Stojaković, Bogdan Bogdanović, Nikola Jokić, Juan Carlos Navarro, Šarunas Jasikevičius … Pa tudi Gregor Fučka in Teoman Alibegović.

Več kot 20 lovorik. Zdaj lovi še zadnjo. Nato pa – pokoj in Hiša slavnih.