Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Četrt stoletja je minilo od trenutka, ko se je Stipe Modrić odzval klicu Olimpije iz Tivolija in se preselil v Ljubljano. Ob koncu tedna bo na čelu močno spremenjene in pomlajene Ilirije kot glavni trener prvič samostojno vstopil v novo sezono. V slogu sklenjenega kroga – v Tivoliju.
Medtem ko je bila Olimpija v zadnjih treh desetletjih za mnoge tuje košarkarje zgolj prestopna postaja, pa so nekateri v Ljubljani pognali precej globlje korenine. V to skupino nedvomno spada tudi Stipe Modrić, ki je kot obetavni košarkar leta 1997 zapustil vrste Alkarja iz Sinja in se preselil v Ljubljano. Čeprav ga je nato pot vodila tudi v tujino (Ludwigsburg, Anwil …), pa se je vedno vračal v slovensko prestolnico. Še zdaleč ne le zaradi Slovana, Olimpije in naposled Ilirije, kjer je leta 2018 košarkarske čevelj obesil na klin. Z ženo Sanjo sta si namreč v Šiški ustvarila dom. Tudi hčerki sta zelo nadarjeni košarkarici. 43-letni Stipe pa medtem piše svoja prva trenerska poglavja. Znova v Tivoliju, kjer domuje Ilirija.
Sediva pred dvorano Tivoli. Ste si leta 1997, ko ste se iz Sinja preselili v Ljubljano, predstavljali, da bo ta stavba v tolikšni meri zaznamovala vaše življenje?
Ko se vozim po Celovški cesti, mi srce bije hitreje. Srečen sem, da tudi kot trener lahko delujem tukaj. Všeč mi je, da je dvorana vpeta v park. Blizu je Rožnik. Všeč mi je to okolje. Si pa pred 25 leti res nisem predstavljal, da se bo zgodba odvila v to smer. Ko danes gledam nazaj, znova vidim Dalmatinca, ki je prišel v veliko mesto. Spominjam se prve zime, pa meglenih jutranjih ur … Ne, nisem si mislil, da me bo Tivoli zaznamoval v tolikšni meri. Vesel sem, da je tako. V Ljubljani sem spoznal ženo in si ustvaril družino. Lepo mi je tukaj.
Kako pa ste takrat, torej pred četrt stoletja, gledali na Ljubljano?
Takrat mi je bila daleč, a drugačna od drugih mest v regiji. Všeč mi je bilo zelenje. Drugače je kot v Zagrebu ali Beogradu. Zaradi košarke in pozneje tudi družine sem videl kar nekaj velikih mest. Pa se vedno rad vračam.
Ste pa verjetno prav tukaj prvič zares začutili, da bo košarka postala vaše življenje.
Do petnajstega leta sem upal, da bo to nogomet. Saj veste, kako je pri nas. Hajduk, potem šele vse ostalo. Ko je postalo jasno, da bom košarkar, so zanimanje zame pokazali tudi drugi klubi, ne le Olimpija. Res pa je, da je bil prelomen prav odhod v tujino. Ni mi bilo lahko zapustiti družine v tistih povojnih časih. A nekako sem sprejel izziv, si zastavil cilje in šel naprej.
Med EuroBasketom v Kölnu nam je vaš nekdanji soigralec Jiri Welsch dejal, da je sovražil Zmaga Sagadina, danes pa mu je hvaležen. Je vaša izkušnja podobna?
Da, zelo podobna. Bil je neizmerno strog in zahteven. Res smo veliko treniral. A ko sem nato sodeloval z mnogimi drugimi trenerji, sem uvidel, za kako naprednega strokovnjaka gre. Bil je korak pred ostalimi. Ne vem sicer, ali je njegov slog vodenja prenosljiv v današnji čas, a če govoriva o pogledu na košarko, mu danes kot trener skušam slediti. Rad bi širil takšno košarkarsko miselnost.
Ni skrivnost, da vas je prav Sagadin definiral za obrambnega igralca. Bi bili pod okriljem kakšnega drugega trenerja bolj strelsko naravnan košarkar?
Nerad govorim, da sem bil obrambni igralec. Bil sem ekipni igralec. Vse izhaja iz filozofije, da ima peterka lahko le eno žogo. O tem veliko razmišljam tudi kot trener. Ob tem mi večkrat na misel pride Jure Zdovc. Zanj so vsi govorili, da je obrambni igralec, pa vemo, da je znal – vse. Sicer pa se spominjam svojega prvega sestanka s Sagadinom v Tivoliju. “Vem, znaš igrati v napadu. A če ne boš igral obrambe, ne boš nikoli del evropske Olimpije,” mi je dejal. Poglejte, kako se je zdaj to obrnilo. Pred tem res nisem prav veliko razmišljal o obrambi.
Nekako sva se že dotaknila trenerskega poklica. Kdaj ste začutili, da vas mika?
Ko sem postal oče in sta hčerki odraščali, sem začutil željo po delu z otroki. Vedel sem, da imam izkušnje, ki jih lahko prenašam na mlade. A nato je hitro prišlo do preskoka. Ko je bil Jurica Golemac trener Primorske, mi je ponudil mesto pomočnika. A oglasila se je tudi Olimpija. Izbral sem slednjo. Tisto je bila sicer nenavadna sezona, predvsem pa menim, da je bil preskok prehiter. Zato sem nato pri Iliriji zavihal rokave in delal v mlajših kategorijah. Nato me je k sebi potegnil Saša Dončić, s katerim se poznava že vrsto let. Stalno je govoril, da mi bo v nekem trenutku prepustil vajeti članske ekipe.
Zgodilo se je v zaključku pretekle sezone …
Dončiću sem iskren hvaležen za zaupanje, podporo in priložnost. Sicer pa mi je smer Ilirije zelo blizu. Rad bi delal z mladimi in jih popeljal do določene razvojne stopnje.
Letošnja Ilirija je povsem drugačna od lanske.
Tudi to je izziv. Košarkarji, ki so se lani razvijali pri nas, so prestopili v druga okolja. Lahko bi dejali, da so se podali v večje klube, na boljše. Zdaj začenjamo znova. Zaradi določenih notranjih težav smo se sestave igralskega kadra lotili pozno. A tudi tokrat smo pri mladi ekipi, obdani z nekaj izkušenimi. V prvi vrsti so to Luka Vončina, Marko Pajić in Jan Novak.
Osnovni cilj obstanek?
To je osnovni cilj, ob tem moramo stabilizirati klub. A cilji niso le rezultatski. Pri tem imam v mislih razvoj košarkarjev.
Poudarjate delo z mladimi. Gre za vašo trenersko usmeritev ali pač le odgovor na finančno razpoložljivost?
Tudi če bi imeli izdatno večji proračun, bi naša filozofija temeljila na delu z mladimi. Podobno je bilo lani. Iskreno verjamem, da lahko naši košarkarji igrajo na prvoligaški ravni. Ne le to, znova bomo nastopali tudi v pokalu Alpe Adria.
Kakšna je potem vaša trenerska usmeritev na treningih? Gre za bolj individualen pristop?
Dopoldanski trening poskušam izkoristiti za ukvarjane z individualnimi karakteristikami igralcev. Večerni trening pa je ekipno naravnan. Usmeritev? Zame je bolj pomembno biti dober psiholog kot pa dober trener. Kot košarkar sem gledal nase. Zdaj moram gledati na dvanajst košarkarjev. Vsak mora imeti vlogo, ki mu ustreza in ga zadovoljuje. Znova se vračava k Sagadinu. Nisem on. Nikol ne bom. A njegov način spodbujanja mladih želim v Tivoliju obuditi. To pomeni, da nimamo rezultatskih ambicij. Če bomo rasli igralci, bo z njimi rasla tudi ekipa.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje