Selitev v športno večnost: zadnji izvozni hit Jugoslavije

Košarka 12. Sep. 20217:00
Delite:
Foto: Guliverimage

Med pravkar sprejetimi člani slovite Hiše slavnih, ki prinaša košarkarsko nesmrtnost, je tudi Hrvat Toni Kukoč. Njegovo ime je tudi v slovenskih športnih ušesih dolgo odzvanjalo s prav posebnim tonom. Njegova inavguracija pa je svojevrsten poklonu specifičnemu času in regiji.

Ko so se 80. leta preteklega stoletja prevešala v zadnji del, v tedanji Jugoslaviji marsikaj ni delovalo. Od hirajočih gospodarskih panog, političnega dialoga, stopnje demokratizacije, dvomljivega pravnega sistema, inflacijske neuravnoteženosti, odnosa do etničnim in nacionalnih skupin … A v nečem je bil ta del Evrope, vpet med Alpe, Panonsko nižino in Jadran, vendarle odličen in najboljši. V košarki. Ta je bila pogosto vsaj navidezni in čustveni blažilec vseh težav, obenem pa odlika v očeh sveta.

In če bi iskali obraz, ki je poosebljal to športno avantgardo, bi ga našli v Toniju Kukoču. Bil je skupni imenovalec kar treh edinstvenih košarkarskih prevlad. Sprva na klubski ravni z Jugopalstiko iz Splita, nato na reprezentančni z Jugoslavijo. In ko je leta 1991 kot zadnji izvozni športni hit pred razpadom države odšel v tujino, se je dokazal tudi tam. Najbolj v Chicagu z Michaelom Jordanom.

Sloviti Jordan, za mnoge najboljši košarkar vseh časov, ob svojem avgustovskem obisku Dalmacije bržčas ni vedel, da se je na skoraj 100-metrsko jahto ob splitskem pomolu za prestižna plovila povzpel le lučaj od obalnega sprehajališča, ki vključuje talne spominske plošče za vse olimpijce iz slikovitega mesta pod Marjanom. Tam je tudi tabla z napisom Toni Kukoč. Tisti Kukoč, na katerega je sprva, še preden sta združila moči v Chicagu, gledal zviška. Na koncu pa tisti Kukoč, s katerim se je veselil treh od skupno šestih naslovov prvaka v ligi NBA. Prav slovitega Hrvata je v soboto Jordan slovesno pospremil v Hišo slavnih.

Foto: Guliverimage

Prvak

Toni Kukoč spada v tisto skupino športnikov, za katere lahko naštejemo vse njihove ekipne in individualne dosežke, pa se s tem vendarle ne bomo povsem približali pomenu in vlogi, ki ju je imel v določenih panogi, času in prostoru. Da, s splitsko Jugoplastiko je bil tri leta zaporedoma evropski klubski prvak (1988-1991). Trikrat se je s Chicago Bulls povzpel tudi na prestol lige NBA (1996-1998). Vmes je bil z jugoslovansko reprezentanco dvakrat evropski (1989, 1991) in enkrat svetovni prvak (1990), z olimpijskih iger pa se je dvakrat vrnil s srebrno kolajno (1988, 1992). Lepa zbirka, ki jo je ozaljšal še s številnimi priznanji za najkoristnejšega igralca, a danes 52-letni Splitčan je bil še precej več od gole statistike in faktografije.

Ko je še v času nekdanje Jugoslavije z Jugoplastiko gostoval pri ljubljanski Olimpiji v Tivoliju, je bil to eden od tistih redkih trenutkov, ko navijači najboljšega slovenskega kluba tekmecu niso zamerili kakšnega koša več. Vsaj pridušen aplavz nasprotniku takrat ni bil prepovedan. Kljub navijaški vnemi so namreč ljubitelji košarke tribune napolnili tudi s tiho željo, da bi videli kakšen trik iz njegove bogate zakladnice. Pa ne le v Ljubljani. Podobno je bilo tudi v Zagrebu, Sarajevu, Beogradu, Novem Sadu … Preprosto, celotna regija je takrat vedela, da spremlja košarkarja, ki v sebi nosi nekaj več.

Da bi se o tem prepričal tudi sam, je moral Toni v domačem Splitu opustiti prvi športni ljubezni. To sta bila namizni tenis, v katerem je kazal veliko mero nadarjenosti, in nogomet, s katerim se ob misli na Hajduk spogleduje sleherni Dalmatinec. Tudi Kukoč. A od Hajduka in nogometa mu je na koncu ostala le številka 7. Izbral si jo je zaradi tega, ker jo je pri omenjenem nogometnem klubu nosil njegov idol Slaviša Žungul. Splitska legenda pravi, da je za vse “kriv” trener Igor Karković, ki je na plaži Bene videl visokoraslega mladeniča in ga povabil v dvorano Gripe. Hajduk je ostal brez levega krila, Jugoplastika je dobila – vse. Kukoč je v nadaljnjih letih številki sedem dal še večjo težo. Ne le v Splitu, temveč tudi v Trevisu, ligi NBA ter reprezentancah Hrvaške in Jugoslavije. Povsod, kjer je igral.

Foto: Guliverimage

Kar je 210 centimetrov visokega košarkarja delalo drugačnega in boljšega, sta bila netipičnost in prilagodljivost. Poosebljal je odklon od košarkarskih šablon. Igral je lahko na vseh petih položajih. Bil je večna nevarnost v napadu in strup v obrambi. Uveljavljena košarkarska šola mu je vcepila delovne navade in pripadnost kolektivu. Sam je vse skupaj nadgradil z edinstvenim športnim šarmom. Kot bi v telesu skrival tako moč splitske ladjedelnice kot lahkotnost poletnega utripa škržatov z borovcev na Marjanu. Ob vsej nadarjenosti in pravilni trenerski usmerjenosti pa je razliko naredila njegova miselnost. V njej je bila prva oseba množine vselej pred prvo osebo ednine.

Koš osreči enega, asistenca dva

Njegovi igralski sopotniki se tako vedno znajdejo v precepu, ko jih sogovornik vpraša, kdo je bil večji in boljši košarkar – tragično umrli Dražen Petrović ali Toni Kukoč. Za prvega vsi po vrsti priznavajo, da je bil neusmiljen stroj za koše, garač in rojeni zmagovalec. Kukoč je bil po drugi strani bolj vsestranski, večji kreativec in pripravljen na popolno zlitje z ekipo. O tem najbolj zgovorno govori ena od njegovih najbolj znanih izjav, da koš osreči enega igralca, dobra asistenca pa dva. Ta moto ga je spremljal tudi v Benettonu, Chicagu, Philadelphii, Atlanti in Milwaukeeju, kjer je leta 2006 končal uspešno kariero.

Foto: Guliverimage

Pred kratkim je priznal, da tudi sam včasih zajadra na YouTube, kjer se mu odpirajo novi in novi posnetki. Gre za spletni pobeg v košarkarsko romantiko, ki je ni nikoli povozil čas. Lahkotna, a vseeno garaška igra. Elementi železne “Jugo” šole z ameriškim prizvokom. Prav zaradi tega je bil med prvimi, ki so resnično prepričali tudi košarkarsko pregovorno vzvišene Američane. Že omenjeni Jordan in njegov soigralec Scottie Pippen sta leta 1992 med olimpijskimi igrami v Barceloni sklenila, da mu ne bosta pustila dihati. Danes oba priznavata, da je bil pomemben del njunih uspehov. Zato sta ga odprtih rok sprejela tudi v Hišo slavnih.

Z ženo Renato ter otrokoma Marinom in Stelo si je dom ustvaril v Ameriki. Sprejeli so ga za svojega. A najprej so ga morali sprejeti tudi kot vrhunskega košarkarja. Prav to je ena od njegovih največjih zmag. Zmag, za katero mu morajo biti hvaležne vse nadaljnje generacije evropskih košarkarjev. Bil je eden od evropskih pionirjev na najvišji ravni lige NBA. Košarkarski ledolomilec in razbijalec zmotnih stereotipov. Prav zaradi košarkarjev, kakršen je bil Kukoč, so namreč Američani dokončno ovrgli miselnost o večni in popolni nadvladi. Da se pri tem niso ušteli, jih danes prepričuje tudi nek nov obraz, ki prav tako prihaja iz te regije, pa čeprav je rojen po krvavem, razpadu države. Luka Dončić. Ljubljančan, za katerega gre verjeti, da se bo nekoč Kukoču pridružil v Hiši slavnih.

Komentari

Vaš komentar