Velika galaktična izkušnja Urbana Klavžarja

Košarka 8. Nov 20228:00
Urban Klavžar, član Murcie in slovenske reprezentance. Foto: Aleš Fevžer

Urban Klavžar je naslednji v vrsti slovenskih košarkarskih talentov, ki je že zelo zgodaj odšel svoj talent razvijati v Španijo, kjer je bil kar štiri leta del akademije Real Madrida. Pri le 18-letih je za njim že zelo pestra kariera, ki jo je letos nadaljeval v Murcii. O svoji dosedanji zgodbi je spregovoril v intervjuju za Sportklub.

Ob pogovoru z novopečenim članom slovenske košarkarske reprezentance se človek hitro spozabi, da je na drugi strani telefona košarkar, ki se bo šele 27. maja 2024 otresel naziva najstnika. Za njim je pri 18 letih namreč že zelo bogata pot. S piljenjem koškarskih veščin je začel v nižjih pogonih Helios Suns. Ko je štel rosnih 14 je sledil prestop v znameniti Real Madrid, kjer je dočakal tudi veliki debi v elitni Evroligi, ko je kot 17-letni mladenič navdušil proti CSKA Moskvi. Zdaj se je znašel v neizprosnem boju za minute v Murcii, kjer je odločen, da si izbori svoje mesto pod soncem.

Kot pravi njegov zastopnik Saša Zagorac, nekdanji reprezentant evropski prvak leta 2017, Urban Klavžar 24 ur na dan živi za košarko. “Od sedmega leta sem igral nogomet in košarko, a sem videl, da mi bo šlo pri košarki bolje. Od malega gledam vse tekme in veliko treniram, preden sem šel v Madrid, sem bil v Domžalah ves čas na igrišču, pred treningi in po treningih. V bistvu res živim za košarko,” nam v sproščenem pogovoru iz jugovzhodne Španije zaupa trenutno najmlajši član izbrane vrste Slovenije, s čimer je že izpolnil eno od svojih največjih želja.

Foto: Aleš Fevžer

Izhaja iz povsem košarkarske družine. Košarko sta igrala oba starša, profesionalni košarkar pa je tudi slabih pet let starejši brat Nejc Klavžar, ki je to sezono član KK Mladost. Prav skozi neizprosne bratske dvoboje na domačem obroču je pridobil prepotrebno mero tekmovalnosti in želje po zmagi. Znana zgodba številnih bratskih navez, ki so popestrile tudi slovensko košarko, kot zadnja v vrsti denimo brata Goran in Zoran Dragić.

Čeprav se to sezono v Murcii še ni naigral, vpisal je dva nastopa v ligi prvakov in enega v španski ligi ACB, je sprejel izziv, ki mu ga je postavil strateg Sito Alonso. “Povedali so mi, da se bo treba boriti za minute. Vedel sem, da igrajo dva tekmovanja, v Evropi in španski ligi. Za ligo prvakov so mi dejali, da bom vedno zraven, ker se štejem kot domači igralec, v ligi prvakov pa jih potrebuješ vsaj pet. V španski ligi je malce težje. Trdo delam in potrpežljivo čakam na priložnost,” zrelo razmišlja 185 centimetrov visok organizator igre, ki se zaveda, da je šele na začetku svoje profesionalne poti.

Intervju z Urbanom Klavžarjem

Od kje izvira ta ljubezen do košarke?

Že moja oči in mami sta igrala košarko, tudi brat. Večinoma mislim, da je to od brata. Ves čas sem hodil na njegove tekme in mi je dal veliko motivacije, da še jaz postanem košarkar.

Kako pogosto sta se zapletla v bratske boje?

Zelo velikokrat. Vedno, ko sva igrala ena na ena, je bilo veliko jeze in joka. Enkrat, ko sva igrala na manjši koš v hiši, sem izgubil in brcnil v steno ter si zvil nogo. (smeh, op.a.) Potem smo šli v Novo mesto, kjer je Helios igral proti Krki, a nisem mogel stopiti na nogo, moral sem na pregled.

Vedno sva si želela skupaj priti na najvišji nivo. Nejc je imel zdaj veliko nesreče, prejšnjo sezono si je grdo poškodoval koleno, a počasi prihaja nazaj in mu gre kar dobro, glede na poškodbo.

Že pri komaj 14 letih, ko večina otrok zanimajo računalniške igre in podobno, ste že odšli v Madrid. Kako se sploh zgodi takšen prestop?

Bil sem v osmem razredu. Zadnjo sezono s Heliosom sem zelo dobro odigral, tudi na turnirjih proti ostalim evropskim klubom, med drugim na turnirju v Barceloni. Potem sem dobil kontakt iz Madrida, da so zainteresirani za preizkušnjo. Ker je bil meni vedno cilj, da pridem na višjo stopnjo, smo se z družino dogovorili in junija 2018 odšel na preizkus. Prišel sem tja, kjer so mi vse razkazali, kje bi živel, kako bi vse potekalo. Potem sem opravil individualen trening in so rekli, da je to dovolj ter me sprejeli.

Urban Klavžar. Foto: Euroleague

Je šel kdo z vami?

Na preizkus sta odšla starša, da so tudi njima vse razložili, tudi o šoli in vseh teh stvareh, ki jih pri 14 letih seveda potrebuješ in kako bi tam zame skrbelo zelo veliko ljudi. V tej rezidenci, kjer smo živeli, so ljudje, ki ti pomagajo na vseh področjih. Če imaš kakšne težave v življenju, se lahko vedno na njih obrneš. V šoli smo imeli učitelje, ki so ti pomagali pri različnih predmetih. Tam je bilo res lepo poskrbljeno za nas.

Trenirali ste na istem območju, kjer je tudi nogometna ekipa?

To je ta Valdebebas. To je v Madridu, pet ali deset minut od letališča. Imenuje se mesto Real Madrida, prideš notri in je mislim da 18 nogometnih igrišč, kjer trenirajo vse selekcije do članov. Tam smo imeli tudi mi svoje objekte. Tam so štiri igrišča, dva fitnesa in vse pisarne.

S člani košarkarske ekipe smo se veliko srečevali. Na dan tekme je vedno zjutraj trening in smo se videli. Z nogometnimi tudi, a bolj težko. Imeli smo nek skupen prostor za rehabilitacijo, kjer je veliko bazenov in saven, sem recimo videl Xabija Alonsa, tudi Garetha Bala in Viniciusa, a takrat je še igral za drugo ekipo. Nazadnje sem lani videl še Karima Benzemaja, a v avtomobilu.

Vstop v “Mesto Real Madrida” v Valdebebasu. Foto: Guliverimage

Kako zelo je v klubu še opazen vpliv Luke Dončića, njegova zapuščina?

V Madridu je Luka zelo poznan, zelo ga imajo radi. Prišel sem tisto leto, ko je odšel. Veliko so govorili o njemu, na kakšnem članskem treningu so mi povedali, da je dobra oseba in takšnega košarkarja že dolgo niso videli.

Luka je imel v Realu velike mentorje, tudi Sergia Llulla in Felipa Reyesa, je tudi vas kdo vzel pod okrilje?

Mislim, da sem se z vsemi razumel, da bi mi pa pomagali, sta mi pa tako Rudy Fernandez kot Sergio Llull, kdaj kaj povedala ob strani, zunaj igrišča. Ta dva sta res dobri osebi, res ‘klasa’ na in ob parketu. Rudy je res fenomenalen, nimam sploh besed. Res vso spoštovanje njemu. Pri 37 letih, ko nihče ni računal na Španijo, je bil na nekaj tekmah še ključen, res je vsem pokazal kakšno srce ima, kako si želi zmag. On je eden največjih zmagovalcev, kar sem jih videl.

Se čuti tudi kakšen dodaten pritisk zaradi Dončića in njegove sedmice, ki ste jo nosili v akademiji?

Jaz pritiska zaradi številke nisem imel, razumem pa, zakaj bi bil, ko Slovenci to gledajo in vidijo isto številko, pa oba sva Slovenca, a mislim, da ni pritiska. Pri 18 letih je s to številko postal MVP Evrolige, rednega dela in finala. Če ti to gre v glavo, bo vse samo še težje.

Lani ste po sili razmer zaradi korone in zdesetkanosti ekipe dobili priložnost v Evroligi proti CSKA-ju. Kako je potekal tisti dan, kdaj je Pablo Laso prišel do vas in povedal, da vas potrebuje za debi na takšnem nivoju?

Ta dan je moj najboljši, kar sem jih imel do zdaj. To ni bil Laso, saj je tudi on imel korono, ampak je bil zdajšnji trener Chus Mateo. Pridružil sem se treningom, ko bi moral iti domov. Ko si mladinec, greš okoli 22. decembra domov, da si čez novo leto doma. Rekli so mi, da moram ostati, ker potrebujejo igralce. Najprej nas je bilo še 11 ali 12, nato so samo padali, vsi so bili pozitivni. Zato smo dodatno k članom pristopili trije.

Potem je prišel dan tekme. Bil sem kar nestrpen, da se vse začne. Nisem vedel, kako me bo trener videl in koliko bom igral. Pred tekmo smo imeli zadnji sestanek in je dejal, da bomo šli v igro, naj se ne bojimo in igramo našo igro. Če smo sami, naj vržemo. Rekel je ‘samo brez pritiska, to ni nič takšnega, nimamo kaj izgubiti, saj toliko članov manjka.’ Potem smo celo zmagali, CSKA je šel z levo nogo v tekmo, ko so videli, kdo je v ekipi. To nas je še bolj združilo, res smo se borili. Nikoli pozabljena izkušnja.

Video: Klavžarjevi trenutki na tekmi Real Madrid – CSKA (23. 12. 2021):

Po tekmi se je hitro razvila evforija tudi okoli vas. 10 točk na takšni tekmi pri tej starosti je precej noro.

Ko prideš na telefon in prihajajo čestitke z vseh koncev, se ti zdi, da si v kakšni igrici.

Letos poleti je sledila selitev v Murcio, kako je prišlo do te odločitve?

Po sezoni sem imel nekaj dobrih ponudb, a smo se usedli in dogovorili za Murcio. Videli smo projekt trenerja in kako delujejo ter se odločili. Tukaj ni lahko, a treba je imeti potrpežljivost, s trdim delom bo že prišlo. Ta prestop od mladincev med člane je zahteven, posebej na mojem položaju, kjer moraš imeti vse pod kontrolo.

Posebno pravilo španske lige: Real Madrid ima v naslednjih treh letih možnost, da Urbana Klavžarja iz Murcie vrne v prestolnico, v kolikor bi jih s predstavami in razvojem prepričal v takšno potezo.

Kje pa vidite največje rezerve in svojo dodano vrednost?

Lahko rečem, da veliko delam na zaključkih okoli obroča z levo roko in tudi ‘pull-up’ metih iz pick and rolla s pol razdalje, tukaj je še precej rezerve. Tudi met iz preigravanja za tri točke. Mislim pa, da je moja prednost met za tri. Ko sem se poškodoval v mladinski Evroligi 2021, sem imel pri metu nekaj težav s stopanjem na levo nogo, a se je stanje izboljšalo. Met za tri je bil vedno eden mojih boljših elementov, pa tudi kreativnost pri pripravi priložnosti za met, ker gledam veliko igralcev vsak dan, kako najlažje priti do svojega najljubšega meta.

Ali pri tem koga posnemate?

Ja, pogledam si na YouTubu in poskušam na treningih ponoviti poteze. Gledam tiste najbolj kreativne igralce in jih poskušam kopirati. Vedno mi je bil najljubši Kyrie Irving, zelo kreativen igralec s svojim preigravanjem. Pa tudi Stephen Curry.

Kakšni so cilji za prihodnost?

Vedno sem želel priti na najvišji možni nivo, torej v Evroligo ali NBA, to so tiste sanje od malega. A treba je iti dan za dnem in se vsak dan izboljševati.

Pred dnevi ste bili prvič vpoklicani v člansko reprezentanco, ki se sooča s precejšnjimi težavami zaradi odsotnih košarkarjev. Vas je klic presenetil?

Ne bi rekel, da je povsem nepričakovano, a sem si vedno želel vpoklica, to so mi bile sanje, da sem del članske reprezentance. Sploh po letu 2017. Ko sem videl, da sem vpoklican, sem bil res zelo vesel in nestrpno čakam, da lahko pokažem svoje sposobnosti. Aleksander Sekulić mi je najprej povedal in potem sem dobil povabilo v reprezentanco še na mail.

Foto: Aleš Fevžer
Foto: Aleš Fevžer
Foto: Aleš Fevžer
Foto: Aleš Fevžer
Foto: Aleš Fevžer
Foto: Aleš Fevžer

Sta govorila o vlogi, za Žigo Samarjem se na položaju organizatorja igre ponuja priložnost za prave minute?

Bomo videli. Jaz bom dal svoj maksimum in poskušal na treningih pokazati svoje sposobnosti, potem se bo že selektor odločil.

Gre pa za dve pomembni tekmi, tokrat ne gre za kakšen lažji prehod v člansko reprezentanco.

Res je, dve zelo težki tekmi. Prva v Tel Avivu, kjer bo zagotovo težko premagati Izrael, a treba se je pokazati, ne glede na to, kdaj stopiš na parket. Pokazati moraš svoj maksimum, igrati svojo igro in bo rezultat že prišel.

Komentari

Vaš komentar