Zakaj je v ZDA “pobegnila” večina mladih Slovencev?

Košarka 17. Maj 202618:00 1 komentar
jan vide
Jan Vide. Foto: Profimedia

V ameriško univerzitetno ligo NCAA še naprej odteka ogromno največjih evropskih talentov in seveda tudi večina slovenskega košarkarskega podmladka. Toda kako sistem sploh deluje, kdo v njem tekmuje, zakaj je NCAA postala tako pomembna in koliko študenti športniki sploh zaslužijo? Pomembni sta dve ločnici, prva leta 2021 in druga 2025, ki je odprla še druga vrata zaslužka.

Leta 2021 se je v ameriškem univerzitetnem športu zgodila sprememba, ki je zamajala enega najstarejših temeljev NCAA. Študenti športniki, ki so desetletja polnili stadione in dvorane, ob tem pa razen štipendije niso smeli tržiti niti lastnega imena, so lahko prvič začeli služiti s svojo prepoznavnostjo.

Pet let pozneje lahko trdimo, da je bila to ena večjih prelomnic v zgodovini ameriškega univerzitetnega športa in posledično tudi košarke drugod po svetu. V ZDA se je namreč preselil velik del najboljših evropskih talentov, med njimi tudi vse več Slovencev.

Razlog seveda ni več samo v športnem razvoju, izobrazbi in večji izpostavljenosti skavtom lige NBA, temveč v veliki meri tudi v denarju. Zaslužki so namreč tako vrtoglavi, da bodo številni mladi košarkarji prav v ligi NCAA služili bolje kot kadarkoli v profesionalni karieri, če se jim bo seveda sploh uspelo prebiti na člansko raven.

Kaj sploh je NCAA?

NCAA (National Collegiate Athletic Association) je krovna organizacija ameriškega univerzitetnega športa. Pod njenim okriljem tekmujejo univerze v treh divizijah, pri čemer je Division I najvišja in športno najmočnejša raven.

V košarki to pomeni sistem, v katerem se mladi igralci ne razvijajo v klubih, kot je običajno v Evropi, ampak prek srednjih šol, pripravljalnih akademij in univerz. Najboljši nato prek univerzitetne košarke iščejo pot v ligo NBA ali evropski profesionalni šport.

NCAA prav tako iz leta v leto raste. Denimo v sezoni 2024/25 je v vseh športnih panogah pod njenim okriljem nastopalo 554.298 študentov športnikov, od tega v košarki približno 36 tisoč,  medtem ko je bilo v Division I v sezoni 2024/25 že 1.838 mednarodnih košarkarjev in košarkaric. Evropa je prispevala največ, skupaj kar 879 igralcev in igralk.

Urban Klavžar
Urban Klavžar je lani postal prvi Slovenec z naslovom v ligi NCAA. Foto: Profimedia

Zakaj je univerzitetna košarka v ZDA tako pomembna?

Ker tam ne gre zgolj za študentski šport, ampak za velik posel, medijski produkt in razvojno pot. Tudi navijači študentski šport doživljajo bolj strastno in bližje evropski pripadnosti določenemu lokalnemu klubu.

Najboljši univerzitetni programi igrajo v razprodanih dvoranah, imajo večmilijonske proračune, profesionalne trenerske štabe, lastne trening centre in televizijske prenose. Zaključni turnir, znan kot “March Madness”, je eden največjih športnih dogodkov v ZDA.

Kaj se je zgodilo leta 2021?

NCAA je dolgo zagovarjala model amaterizma. Univerze so služile absurdne zneske, trenerji so podpisovali milijonske pogodbe, športniki pa niso smeli prejeti plačila za nastopanje ali tržiti svoje prepoznavnosti. Ta model se je začel lomiti na sodiščih.

Ključna prelomnica je bila odločitev vrhovnega sodišča ZDA v zadevi NCAA proti Alstonu. Sodišče je 21. junija 2021 potrdilo, da NCAA ne sme omejevati določenih ugodnosti, povezanih z izobraževanjem, denimo štipendij za podiplomski študij, plačil za tutorstvo ali plačanih pripravništev po koncu športne poti. Pomembno je bilo tudi širše sporočilo sodbe. NCAA ima na trgu univerzitetnega športa monopol, njena pravila pa umetno znižujejo nadomestila športnikom.

Nekaj dni pozneje je NCAA sprejela začasno politiko NIL. Od 1. julija 2021 so lahko športniki v vseh treh divizijah začeli služiti s svojim imenom, podobo in podobnostjo oziroma tržno prepoznavnostjo. To še ni pomenilo, da jih univerze neposredno plačujejo kot profesionalce. Pomenilo pa je, da lahko sami sklepajo komercialne dogovore.

Kaj pomeni NIL?

NIL je kratica za “name, image and likeness”. V praksi gre za pravico športnika, da lahko trži svoje ime, obraz, podpis, glas, družbena omrežja in osebno znamko.

Študent športnik lahko zasluži na več načinov. S sponzorskimi pogodbami, z objavami na družbenih omrežjih, z nastopi na dogodkih, s podpisovanjem avtogramov, s prodajo svojih izdelkov, z organizacijo kampov, z lokalnimi reklamami, z uporabo svoje podobe v igrah, promocijah ali kampanjah. Univerza študentov še vedno ne plača nujno zato, ker igrajo košarko, lahko pa jih podjetje plača zato, ker so prepoznani košarkarji.

AJ Dybantsa
AJ Dybantsa je favorit za 1. izbor nabora 2026, ki je v NCAA služil na ravni najbolje plačanih košarkarjev evrolige. Foto: Profimedia

Kako študenti služijo od univerz?

Od leta 2021 lahko študenti športniki služijo prek NIL poslov, a lani se je odprlo še drugo poglavje. Po poravnavi v zadevi House proti NCAA lahko šole v Division I s športniki neposredno delijo del prihodkov. Za sezono 2025/26 je zgornja meja postavljena pri 20,5 milijona dolarjev na šolo, nato naj bi se meja postopoma zviševala.

Športniki lahko ob tem še naprej sklepajo tudi zunanje NIL dogovore, a morajo biti ti skladni s pravili, imeti poslovni namen in ustrezati tržni vrednosti. NIL je bil torej zunanji trg, dogovor športnika s podjetjem, kolektivom ali blagovno znamko. Od lani pa lahko del denarja prejmejo neposredno iz univerzitetnega športnega proračuna.

Kako velik je zaslužek?

Razpon je ogromen. Večina študentov športnikov ne služi milijonov. Nekateri ne zaslužijo nič. Spet drugi dobijo zgolj izdelke, nekaj sto dolarjev za lokalno promocijo, plačilo za objavo na Instagramu ali manjšo pogodbo z lokalnim podjetjem.

Na vrhu pa gre za povsem drugačne številke. Platforma On3, uveljavljena za spremljanje NIL trga, je 14. maja 2026 na vrh lestvice NIL vrednosti uvrstila igralca ameriškega nogometa Archa Manninga z ocenjeno vrednostjo 5,4 milijona dolarjev. Med košarkarji je bil pri vrhu tudi AJ Dybantsa z oceno 4,2 milijona dolarjev. Slednji je favorit za prvi izbor na letošnjem NBA naboru.

Največji zvezdniki univerzitetnega športa lahko danes zaslužijo zneske, ki so primerljivi s profesionalnimi pogodbami v Evropi.

Zakaj je to tako pomembno za Evropo?

Ker NCAA zdaj tekmuje z evropskimi klubi. V preteklosti je moral evropski talent tehtati med profesionalno pogodbo doma oziroma v Evropi in ameriško univerzo, kjer je dobil štipendijo, a ni smel služiti. Danes je odločitev drugačna. Univerza mu lahko ponudi vrhunske pogoje, izobrazbo, nacionalno izpostavljenost, lažji stik z ameriškimi skavti in možnost velikega zaslužka.

Za nekatere mlade igralce je to bolj privlačno kot sedenje na klopi v evropskem članskem moštvu in čakanje na priložnost. Še posebej za tiste, ki v Evropi še ne bi dobili resne vloge ali pogodbe, v ZDA pa lahko takoj postanejo pomemben projekt programa in se praktično zaslužijo za življenje.

Žak Smrekar je eden od številnih talentiranih Slovencev, ki so se odločili za selitev v ZDA. Foto: Filip Barbalič

Kateri Slovenci so trenutno v NCAA?

Po podatkih RealGM so v sezoni 2025/26 iz Slovenije v ligi NCAA nastopali Peter Bandelj, Saša Ciani, Maj Dušanić, Urban Klavžar, Gašper Kočevar, Sergej Macura, Tibor Mirtič, Klei Nagode, Arne Osojnik, Filip Petkovski, Matija Samar, Staš Sivka, Vukašin Todorović, Jan Vide in Aljaž Vidmar.

Letos čez lužo odhaja še kopica največjih domačih talentov. Med potrjenimi potniki so Žak Smrekar, Mark Padjen, Mark Morano Mahmutović, Domen Petrovič, Tristan Vukotić, Lovro Urbiha, Ajša Sivka in Tjaša Turnšek, medtem ko se Sergej Macura seli znotraj ameriškega univerzitetnega sistema, iz Mississippi State na UCLA. Na portal za menjavo univerze je sicer prijavljenih precej Slovencev, vključno z Videtom.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje