Življenje v eri Luke Dončića (VIDEO)

Aleš Križnar, novi generalni sekretar Košarkarske zveze Slovenije, v intervjuju za Sportklub o zapuščini svojega predhodnika, finančni kondiciji, novi desni roki, domačih izzivih, slovesu Gorana Dragića in življenju v eri Luke Dončića.

Že čez dober mesec bodo pri Košarkarski zvezi Slovenije tudi uradno oddali kandidaturo za EuroBakset 2029, v upanju, da bo Fiba Europe že letos kot prizorišče ene od štirih predtekmovalnih skupin izbrala Ljubljano. Spomladi bo v Sloveniji potekala letna skupščina krovne evropske organizacije. Pred poletjem gre pričakovati razkritje nove Jordanove kolekcije reprezentančnih dresov. Obeta se pestro leto vseh izbranih selekcij z upanjem na drugi zaporedni preboj na olimpijske igre. Ob obljubljenem poglobljenem dialogu s klubi, urejanju sodniške scene, nadaljnji digitalizacije zveze in še marsičem je torej jasno, da leto 2024 za Aleša Križnarja ne bo mirno. Vlogo generalnega sekretarja KZS je uradno prevzel ob koncu novembra, potem ko je bil pred tem vrsto let pomočnik Radoslava Nesterovića.

Ste vse prej kot nov obraz na sedežu krovne košarkarske organizacije. A ob selitvi v pisarno generalnega sekretarja bi vas vseeno najprej povprašali o zapuščini svojega predhodnika.

Zveza je v dobri kondiciji. Je bila in je še vedno. Že vrsto let delujemo kot ekipa, v kateri so vloge natančno in smiselno razdeljene. Zame sprememba res ni velika. Čutim jo v še večji odgovornosti, močnejši medijski izpostavljenosti in bolj izrazitem stiku s klubsko košarko. Pisarniški del pa sem v veliki meri opravljal že pred tem. Je pa dejstvo, da je moj predhodnik pustil izjemen pečat.

Doslej smo slišali le zelo skope in klišejske odzive na poletni odhod Radoslava Nesterovića. Kako ste njegovo potezo razumeli in sprejeli vi, tako na osebni kot tudi službeni ravni?

Ne želim se opredeljevati do same vsebine. Odločitev je sprejel Rašo. Treba jo je spoštovati, z njo živeti in nadaljevati z delom.

V javnosti je bil pogosto spregledan Nesterovićev zakulisni prispevek, tudi pri projektu zlatega EuroBasketa, vprašanju naturalizacij in pripravi poligona za preboj na olimpijske igre. Utopično je bilo pričakovati, da boste ugriznili tudi v to jabolko. To je področje, na katerem verjetno stavite na novega športnega direktorja Saša Dončića. Kakšno je vajino sodelovanje? Kakšna so konkretna pričakovanja?

Saša vsekakor ni tujek v naših vrstah. Vsekakor tudi ni sodelavec, od katerega bi pričakovali, da bo v sosednji sobi 8 ur na dan sedel za računalnikom. Sva v rednih stikih. Pričakujem odkrito komunikacijo in njegov prispevek na samem terenu. Ima izkušnje, občutek in košarkarski nos. Verjamem, da je za KZS velika okrepitev. V moje delo se ne bo vtikal, jaz ne neposredno v njegovo. Pričakujem kohezijo in medsebojno pomoč. Njegovo delo pa bo strogo športno-strokovno.

Vaše imenovanje lahko po eni strani razumemo kot izkoriščanje notranjih zalog, po drugi strani pa tudi kot svojevrstno kontinuiteto. Pričakovali pa bi, da nov generalni sekretar postreže tudi z novimi idejami. Tudi evolucija terja sveže poglede in večplastne vložke. Kakšen bi bil lahko vaš podpis?

Korenitih sprememb ne načrtujemo. Ocenjujem, da bi bile trenutno nesmiselne. Zveza namreč ohranja stabilno poslovno krivuljo. Podobno velja za ključne projekte. Na več področjih bi radi napredovali. Na mizi je tudi kar nekaj idej. Toda čez noč ne gre. Poleg tega ni vse odvisno od nas in naše volje. Vse se namreč začne in konča pri denarju. Lahko pa zagotovim, da se bomo še bolj oklenili določenih segmentov. Namenoma govorim v množini. Ne gre le zame, zbrali smo kakovostno ekipo, ki živi s košarko in zvezo.

Ste lahko, ko govoriva o financah, bolj konkretni?

Po letu 2016 smo proračun KZS podvojili. Za naše razmere, trg in okolje je to velik podvig. V grobem razpolagamo s 5,5 milijona evrov. Prihodkovno raven smo dvignili na račun državnega sofinanciranja, sponzorstev in izpeljanih projektov. Po drugi strani pa je dejstvo, da so se, vsaj za 20 ali 30 odstotkov, povečali tudi stroški. Konkretno govorim o tem, koliko nas stane poletni program vsake reprezentančne selekcije. Ne morem niti mimo spoznanja, da so nam še večjo rast preprečevale ali zavrle vse okoliščine. Od gospodarske krize, preko koronavirusa in vse do vojne v Ukrajini. Že dolgo nismo izpeljali normalnega leta. To niso izgovori. To so dejstva. Vseeno sledimo strategiji in več vlagamo v mlajše starostne kategorije, v fizično pripravo teh selekcij, v nacionalni program … Gre za področja, ki so javnosti pogosto skrita. A dejstvo je, da marsikatera mlajša selekcija skupaj preživi precej več časa kot v preteklosti. Verjamem, da bomo sadove tega dela kmalu želi tudi na članski ravni.

Ko govorite o financah, ne moremo mimo ženskega EuroBasketa 2023. Je končni račun že znan?

Projekt bomo zaključili s pozitivno ničlo ali z minimalnim primanjkljajem. Govorimo o približno 20 tisoč evrih primanjkljaja pri 2,2 milijona evrov proračuna. Tehtnica bi se povsem zanesljivo obrnila na pozitivno stran ob boljšem obisku. To je povezano tudi z domačo reprezentanco in tesnimi porazi. A to je tveganje, ki smo ga sprejeli. Vseeno projekta ne moremo označiti na neuspeh. To so nam potrdili tudi vodilni možje Fibe Europe. Zanje je bilo prvenstvo na organizacijski ravni primerljivo z moškim EuroBasketom.

Delujete v eri Luke Dončića. Mnogi bodo dejali, da gre za privilegij. Mnogi pa vam bodo očitali, da globalnega zvezdnika in njegove reprezentančne prisotnosti na trženjski ravni ne znate docela izkoristiti.

Takšnega celostnega športnega paketa, kot ga predstavlja Luka Dončić, v Sloveniji še nismo imeli. On je globalna zvezda, magnet za navijače, blagovna znamka … Priznam, tudi mi smo potrebovali nekaj časa, da smo dojeli, kako ravnanje s takšnim športnikom deluje na najvišji ravni. To ravnanje namreč vključuje tudi določene omejitve. Jasno je, kaj lahko delamo z njim v marketinškem in sponzorskem smislu. Po drugi strani pa bi izpostavil pomen njegovega igranja za Slovenijo. To je v naših očeh na prvem mestu. Njegova reprezentančna aktivnost je za nas primarni cilji. Obenem pa tudi vemo, zakaj se vsako poletje vrača. V našem okolju se dobro počuti, obenem pa ga znamo tudi zaščititi. Naloga Košarkarske zveze Slovenije zanesljivo ni, da Dončića izkoristi do onemoglosti.

A dejstva, da je slovensko izhodišče z Dončićem povsem drugačno, ne moremo spregledati. Ne le v rezultatskem pogledu.

Naš ugled je drugačen. Prinaša tudi prihodke. Konkretno, tekma v Stožicah je nekaj povsem drugega, če je v reprezentanci tudi Luka. To je dejstvo. Kot je tudi dejstvo, da na Slovenijo v polni postavi drugače gledajo druge zveze. A čeprav smo bili na ugleden turnir s Španijo in ZDA povabljeni predvsem zaradi njega, pa smo v Malago odpotovali kot Slovenija. Verjamem, da smo to znali izkoristiti. Podobno velja za japonsko vabilo pred svetovnim prvenstvom. To so torej posredne ugodnosti ali tudi prihodki, ki smo jih deležni zaradi Dončića. Od tega imamo nekaj koristi vsi, Luka pa zaradi tega ni bolj obremenjen. Lahko se osredotoča na treninge in igranje. Za Slovenijo! To je močan signal za mlajše rodove.

Kaj pa neposredno trženje? S kakšnimi omejitvami se soočate?

Verjamem, da bi vsako podjetje, ki sodeluje z nami ali pa bi potencialno sodelovalo z nami, z veseljem sprejelo 5-urno okno za snemanje oglasov z Luko Dončićem. To je seveda nemogoče. Zanj skrbijo agentje. Naši dolgoletni pokrovitelji in partnerji to razumejo.

Povsem konkretno, kako lahko vaš sponzor ”izkoristi” Dončiča ali na drugi strani Jakoba Čebaška?

S temi omejitvami smo se soočali že pri Goranu Dragiću. Prva omejitev je povezana z individualnostjo. Luka kot individualna persona ne more oglaševati produkta našega pokrovitelja. Lahko pa se pojavi na fotografijah z reprezentanco.

Kolikšen pa je lahko vaš delež pri prodaji majic ali dresov?

S podjetjem Nike oziroma blagovno znamko Jordan smo se dogovorili za določen odstotek licenčnine tudi pri globalni prodaji. Na račun tega torej nekaj zaslužimo. Znova pa bi poudaril, da naš namen ni prodajati Dončića na vsakem koraku. Če bi ga celotno poletje kot najbolj redko vrsto severnega medveda vodili po številnih procesijah, se Luka ne bi vračal v reprezentanco.

Kako neposreden je še vaš dostop do Dončića?

Verjetno si nihče ne predstavlja, s kakšnimi pritiski se Luka sooča. In prav zaradi tega še toliko bolj cenim njegovo skromnost, igrivost, odprtost in šaljivost. To se v zadnjih letih ni prav veliko spremenilo. Podobno je z dostopnostjo. Toda tega ne izkoriščamo. Obenem pa vemo, za katera vprašanja se lahko obrnemo neposredno nanj, na katerih področjih pa je potreben posrednik, bodisi klubski bodisi osebni. Smo pa z vsemi v zelo dobrih odnosih.

Kaj pa se zgodi, ko iz slovenske košarkarske enačbe umaknemo Dončića?

Slovenija ni le Luka Dončić. Da ostalih reprezentantov ne gre potiskati na stranski tir, potrjujeta tudi uvrstitvi na EuroBasket in svetovno prvenstvo. Tega dela ne gre spregledati. Tudi v luči prihajajočih tekem z Izraelom in Ukrajino v Kopru.

V enem od predhodnih odgovorov ste omenili Gorana Dragića, ki se je podal v športni pokoj. Na kakšen način se mu bo poklonila KZS?

Veselimo se njegovega poslovilnega spektakla. Enega večjih uspehov je doživel v reprezentanci. In reprezentanca z njim. Naša hvaležnost je večna. V tem trenutku se v način zahvale ne bi spuščal, pričakujem pa, da se bodo naše poti kmalu križale.

Ni skrivnost, da zadnje slovo od reprezentance ali, če smo bolj konkretni, vodstva zveze ni bilo najbolj toplo. Kaj pa porečete na oceno, da bi slovenski košarki takšen profil prišel zelo prav?

O Goranu težko govorim le kot o košarkarju. Spoznal sem ga, ga spremljal skozi leta in videl, kako deluje. On je košarkarski gospod. Zato lahko potrdim, da bi njegova vključitev v slovensko košarko pomenila ogromno.

Toda tovrstnega poskusa ni bilo. Mar ne?

Ne, konkretnih pogovorov ni bilo. Poznamo njegovo družinsko stanje, vemo, da večinoma živi v ZDA. Zato je trenutno vprašanje, ali je nekaj takšnega realno izvedljivo. Dolgoročno pa bi bilo to več kot dobrodošlo. Takšni velikani bi morali biti vključeni v slovensko košarko.

Dončić in Dragić na svoj način poosebljata najbolj svetle trenutke slovenske košarke. V precej slabšem stanju pa je klubska scena. Kakšen je vaš pogled na vprašanje odgovornost in dolžnosti KZS ter morebitne vzvode za dvig kakovosti?

Ko sem v uvodu tega intervjuja razmišljal o področjih napredka, sem imel v mislih tudi klubsko sceno. To mora biti naša prioriteta. V sodelovanju s klubi. Verjamem, da smo s predstavniki klubov v dobrih odnosih. Znali smo jim prisluhniti. Zavedamo se skupnih ciljev. Zveza seveda ne more razdeliti neomejenih zalog denarja. Lahko pa pomaga z usmeritvami in krepitvijo tekmovanj.

So drugi izziv sodniki?

Vsekakor. Pri tem vprašanju sem zelo pozitivno naravnan. Zakaj? Pred meseci smo pri vprašanju denarja našli konsenz med klubi, sodniki in KZS. Zdaj se lažje pogovarjamo o vsebini. Naš cilj je povezati bazo sodnikov. Izziva smo se lotili zelo zavzeto. Želimo več izobraževanj, bolj izrazito mentorstvo, kakovostnejši pretok informacij in tudi vključevanje izkušenih sodnikov. Postavljamo novo ogrodje bolj profesionalnega delovanja sodništva v Sloveniji.

Tudi z večjo vlogo najboljših slovenskih sodnikov, med katerimi je kar šesterica iz evrolige?

O imenih ne želim govoriti. Ne želim niti ločevanja na Fibine in evroligaške sodnike. Dejal pa bom, da želimo najboljše sodnike vključiti v proces sodniškega delovanja v Sloveniji. Mladim sodnikom lahko damo največ, če jih povežemo z najbolj izkušenimi sodniki, ki delijo pravico na najboljši ravni. Pod črto, povezujemo in ne izključujemo.