Albert Riera: Nerazumljeni genij ali prepirljivi egocentrik?

Ko so ustoličili Alberta Riero, so v Olimpiji naredili še veliko boljšo potezo, kot so takrat mislili. Foto: Aleš Fevžer

Razmislek o tem, kaj vse je v slovenski nogomet prinesel trener Olimpije Albert Riera in zakaj je kljub absolutni dominanci njegove ekipe Španec trenutno "persona non grata" slovenskega nogometa.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

“My way or the highway!” je angleški stavek, ki ga je težko prevesti v slovenščino. Poizkusimo. Ali po moje ali pa nikakor. To je geslo, po katerem nesporno deluje in živi Albert Riera. Temperamentni Španec je v Slovenijo z juga Evrope prinesel veter sprememb, ki ruši vse pred seboj. Na igriščih nogometne tekmece, izven njih pa ustaljene standarde in norme “normalnega” obnašanja nogometnega trenerja v slovenski prvi ligi.

Albert Riera je posebnež. Sam poudarja, da je njegova največja odlika upravljanje skupine oziroma management posameznikov in moštva. Dejstvo je, da mu njegovi varovanci zvesto sledijo in ga skorajda brez izjeme naravnost obožujejo. Olimpija ima ozek kader, a v njem je vsak pomemben in posledično zadovoljen. Da je filozofija prava, potrjujejo tudi rezultati.

Res je, da ima Olimpija v svojem kadru kar nekaj za slovenske razmere zelo kvalitetnih nogometašev. A ima tudi odličnega dirigenta, ki je izvrstne soliste uigral do te mere, da so zmaji danes nogometno super dominanten orkester, ki si je v velikem slogu popolnoma podredil konkurenco.

Ko imaš pred vsemi ostalimi tekmeci petnajst točk prednosti na prvenstveni lestvici, lahko razmišljamo o tem, da si neke vrste genij. A saj veste, kako je z geniji. V njihovi briljantnosti jih malokdo razume. A Albert Riera si res želi, ne samo, da ga razumemo, ampak da vsi sledimo njegovemu zgledu.

Vrnimo se na trditev “my way or the highway”, kar v Rierinem primeru pomeni – ali igrate tako kot jaz ali pa ste zame nogometni analfabeti, ki niste vredni moje pozornosti. Da bodo vsi trenerji gojili takšen nogomet, kot ga goji trener Olimpije, je utopija. Nekaterim za to manjkajo dovolj kvalitetni posamezniki, drugi pač na nogomet gledajo z neke druge perspektive, ki jih je v tem športu, čeprav si 40-letni nogometni strokovnjak želi, da bi bila ena sama, kolikor hočete. Ali obstajajo tudi tretji, ki bi radi igrali tako, a morda ne znajo iz svojih varovancev iztisniti toliko dobrega, sproščenega in atraktivnega, kot to uspeva Rieri? Verjetno.

V nogometni oddaji Pod prečko je najuspešnejši športni direktor v Sloveniji Zlatko Zahović ob enem izmed svojih gostovanj dejal, da ima trener, ki zmaguje, vedno prav. In Albert Riera je v tej sezoni zmagal veliko, zares veliko tekem. In s temi uspehi je postal ljubljenec navijačev Olimpije. Po drugi strani pa si je ravno zato nabral precej nasprotnikov. Če bi se izmed vseh Špančevih izjav morali strinjati z eno samo, bi bila to izjava, da uspešnost Olimpije jezi vse, ki ji v tej sezoni gledajo v hrbet. Tako pač je v športu.

Takšnih in drugačnih izjav Alberta Riere se je sicer nabralo že za vsaj srednje dolgo knjigo. Medijem je izjemno zanimiv, vsaka njegova novinarska konferenca se namreč začne z uvodom, v katerem sam, brez napeljevanja novinarjev, razmišlja o določeni pereči temi v slovenskem nogometu. No, pereči temi gledano z njegovega zornega kota, kakopak.

Težko trdimo, da slovenska nogometna javnost razume in sprejema njegov način razmišljanja. Riera prihaja iz okolja, ki je precej drugačno od slovenskega. V našem namreč prav veliko prostora in tolerance za kakšne resnično ekspresivne posameznike ni. Za Riero pa je po vzoru najrazvitejših nogometnih držav ta šport šov, ki se ravno toliko kot na zelenicah, dogaja tudi izven njih.

V zadnjih dneh se je razmahnilo mnenje, da njegove izjave izvirajo iz podcenjevanja slovenskega nogometa. Če je res tako, v kar sicer malce dvomimo, pljuva v lastno skledo. Riera je namreč na samem začetku trenerske kariere. Ne glede na njegov impresiven življenjepis iz časov aktivnega igranja nogometa in vlogo pomočnika v velikem Galatasarayju, je prvenstvena krona v prvi trenerski sezoni dosežek, ki ima tudi v mednarodnem okolju vendarle precejšno težo. In s tem, ko bi Riera omalovaževal slovensko ligo, bi omalovaževal svoje dosežke.

Ne glede na kontekst, v katerem razumemo njegove izjave, pa je potrebno priznati, da je v njih Riera šel predaleč. Skregal se je z Mariborčani, ki naj bi obiskovali sodniške garderobe. Skregal se je s Koprčani, s katerimi ga veže burna zgodovina. Skregal se je z Domžalami in Muro, ker si proti njegovi ekipi ne upata igrati nogometa. Skregal se je celo s Celjani, ki so sicer igrali dober nogomet, a mu niso dali garderobe.

Ko imaš petnajst točk prednosti pred konkurenco, si lahko povsem tiho, a te ostali zelo dobro slišijo in vidijo. Če pa nenehno odpiraš nove in nove bitke ter se prerekaš z vsakim, ki stopi na tvojo pot, ob poplavi takšnih in drugačnih mini aferic kar malce pozabimo, kako uspešen si pravzaprav.

Albert Riera nenehno poudarja, da si želi govoriti o nogometu. A o njem v resnici govori zelo malo. Kdo bi razumel tega nogometnega revolucionarja, ki je v tej sezoni tako zelo spremenil slovenski nogomet? Pod potegnjeno črto pa vendarle ugotovimo, da v medijskih šovih in tudi javnih prepirih Španec enostavno uživa. Kakorkoli torej obrnemo, Albert Riera ima rad, zelo rad, da se pogovarjamo o njem.